Jedro

Izvajanje dokazov za dokazovanje neobstoja dejstva, ki ga sodišče tako ali tako šteje za nedokazanega, bi predstavljalo zavlačevanje postopka.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega A.J. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil A.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz malomarnosti po tretjem in prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obdolženca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodba vsebuje namreč vse razloge o odločilnih dejstvih; s tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog, pa tudi ni kršilo pravice do obrambe.

4. Vrhovno sodišče presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve materialnega zakona ter tudi nekatere kršitve procesnega zakona (npr. kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice do obrambe ipd.) na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi, vendar pa ima sodišče v določbi 427. člena ZKP tudi pooblastilo, da v zvezi z zatrjevano kršitvijo procesnih ali materialnih določb po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni odločbi. Pri precejšnjem dvomu o njihovi resničnosti lahko izpodbijano odločbo razveljavi, zato da bi v novem postopku sodišče prve stopnje dokazno gradivo znova, bolj kritično presodilo.

5. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe po dopolnitvi strokovnega mnenja Inštituta za sodno medicino, in sicer v smislu, ali je poškodba na nogi oškodovanca lahko nastala tudi zaradi pritiska pnevmatike službenega vozila obdolženca ter kakšne sledi pusti pnevmatika v tem primeru na nogi, sodišče obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe in posledično bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče namreč navedbi oškodovanca, da ga je obdolženec namerno zadel z avtomobilom v nogo in mu povzročil ob tem hudo telesno poškodbo, ni sledilo, saj ostali izvedeni dokazi, predvsem mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, takšen stik izključujejo. Sodišče v izpodbijanih odločbah ugotavlja, da je do zloma gležnja oškodovanca prišlo ob udarcu pri padcu na trdo cestišče. Glede na to, da sodišče tega dejstva, da bi poškodba na nogi oškodovanca nastala zaradi pritiska pnevmatike službenega vozila, ni štelo za dokazano, izvedba nadaljnjih dokazov, ki bi obstoj tega dejstva izključili, kar naj bi bila dokazna tema, ki jo z izvedbo tega dokaza zasleduje vložnik zahteve, ni potrebna. Izvajanje dokazov za dokazovanje neobstoja nekega dejstva, ki ga sodišče tako ali tako šteje za nedokazanega, bi bila namreč izrazito zavlačevalne narave.

6. Nadaljnji očitek v zahtevi je očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta sodbi v več delih sami s seboj v nasprotju, poleg tega pa prvostopenjska sodba nasprotuje vsebini izvedenih dokazov, sodišče pa se tudi ni argumentirano opredelilo, zakaj ne verjame pričam G., K. in L., ki so vse izključile stik med vozilom, ki ga je vozil obsojenec in motorjem, ki ga je vozil oškodovanec. Pri presoji tega očitka pa je Vrhovno sodišče podvomilo o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih z izpodbijano pravnomočno odločbo, zaradi česar je obe sodbi v skladu z določilom člena 427 ZKP razveljavilo.

7. Obsojenec je v svojem zagovoru ves čas storitev očitanega kaznivega dejanja zanikal. Povedal je, da se je kritičnega dne s kolegom K.L. nahajal na začetku Šlandrove ulice, kjer sta opravljala naloge na podlagi Zakona o policiji (ZPol). Opazila sta motorno kolo, ki je bilo podobno pred časom odtujenemu kolesu na področju Črnuč, na motornem kolesu pa ni bilo nameščenih registrskih tablic, poleg tega pa je bil voznik brez predpisane čelade. Zaradi navedenega sta se odločila, da voznika motornega kolesa zaustavita in izvedeta postopek. Za zaustavitev sta uporabljala predpisane svetlobne in zvočne signale, voznik pa je še pospešil hitrost in nadaljeval z vožnjo. Ko sta ga dohitevala po Cesti 24.junija, je po predvidevanju obdolženca voznik hotel pred službenim vozilom zaviti levo na manjše parkirišče in je bodisi zaradi nepravilnega premika ali neprilagojene hitrosti z motornim kolesom izgubil kontrolo nad motorjem. Poudaril je, da je vozniku motornega kolesa ves čas dajal možnost, da se do konca slepe ulice varno ustavi brez možnih posledic.

8. Oškodovanec R.T. je povedal, da ga je kritičnega dne policijsko vozilo zrinilo, zaradi česar je padel oziroma da se je policist namenoma zaletel vanj in ga zadel v nogo ter mu povzročil hudo telesno poškodbo. Tej navedbi pa sodišče ni sledilo, saj tega ostali izvedeni dokazi, kot je bilo že pojasnjeno, ne potrjujejo. Priče K.L., M.K. in Ž.G. so kakršenkoli stik med policijskim vozilom in motorjem oškodovanca izključili. Da je prišlo do podrsanja leve bočne strani motorja s sprednjo desno stranjo policijskega vozila, je sodišče presodilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke prof.dr.I.P., ki je v pisnem mnenju pojasnil, na podlagi česa zaključuje, da je prišlo do podrsanja, ustno zaslišan na glavni obravnavi pa je govoril o „verjetnem stiku“ med vozili. Kontaktne sledi zadetja na nobenem od vozil niso bile ugotovljene.

9. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče zaključilo, da je obsojenec iz malomarnosti lahko telesno poškodoval oškodovanega R.T. s tem, da je zaradi podrsanja prednjega dela policijskega vozila ob bočno stran motorja motorist R.T. izgubil oblast nad motorjem in padel ter pri tem utrpel hudo telesno poškodbo – zlom zunanjega maleola levega gležnja, odrgnine na obeh rokah, odrgnine desne goleni ter odrgnine leve podlahti, pri čemer pa se je zavedal, da zaradi takšne vožnje lahko ogrozi T. in lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala. Kritično situacijo pa bi obdolženec lahko preprečil, če bi z zasledovanjem motornega kolesa prekinil oziroma v fazi zaviranja prehiteval po vozišču, namenjenem za promet iz nasprotne smeri.

10. V pravilnost takšne presoje nižjih sodišč pa je Vrhovno sodišče podvomilo.

1. V konkretnem primeru imamo na eni strani storilca prekrškov vožnje z vozilom brez registrskih tablic ter brez čelade, na drugi po policista, ki je takšnega voznika dolžan izločiti iz prometa. Ne gre torej za diskrecijsko presojo policista, ali ga bo izločil ali ne, temveč je zaradi zagotovitve varnosti na cesti policist to dolžan storiti. To bo storil policist na predpisan način, in sicer tako, da bo skušal voznika ustaviti, kolikor mu to ne uspe, pa ga mora slediti. Sodišče je v konkretni kazenski zadevi ugotovilo, da je obsojenec, ki je želel ustaviti oškodovanca z motorjem, uporabljal vse v 2. točki tretjega odstavka 113. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) predpisane zvočne in svetlobne signale, voznik motorja pa, namesto da bi zmanjšal hitrost in ustavil ob robu vozišča, kot je to dolžan storiti, tega ni storil, temveč je hitrost vožnje pospešil. Na takšno protipredpisno vožnjo pa se je policist ponovno pravilno odzval tako, da je voznika motorja zasledoval. Povedano drugače, voznik motorja je bil tisti, ki je povzročil nevarno situacijo v prometu, in to ne samo zase, temveč tudi za policiste in ostale udeležence v prometu, ki bi se slučajno na tem vozišču znašli. Zaradi slepe ulice oziroma konca cestišča sta oba voznika začela zavirati, pri čemer naj bi prišlo do podrsanja med voziloma, v posledici česar je R.T. izgubil oblast nad motorjem, padel in se hudo telesno poškodoval. Naravna vzročnost bi torej, kolikor je res prišlo do podrsanja, pokazala, da je vožnja policista, ki je v posledici zaviranja rahlo zavil v desno, razlog padca voznika motorja, vendar pa sodišče pri tem ni upoštevalo pravne vzročnosti oziroma o njej ni navedlo razlogov. Oškodovanec je bil tisti, ki je s svojo protipredpisno vožnjo ustvaril situacijo na cestišču, za katero bi moral vedeti, da lahko pripelje do prepovedanih posledic, do katerih je dejansko prišlo, policist pa se je bil na takšno situacijo dolžan odzvati. Odzval pa se je lahko na način, ki ga določa zakon. V skladu z ZKP, Zakonom o policiji (ZPol) in ZVCP, sme policist, ki opravlja naloge na področju varovanja življenja, osebne varnosti, preiskovanja in preprečevanja kaznivih dejanj in prekrškov ipd. v določenih situacijah ravnati tudi z uporabo sile oziroma z uporabo prisilnih ukrepov, in to od različnih omejitev svobode gibanja celo do posegov v nedotakljivost človekovega življenja, oziroma v konkretnem primeru tudi s protipredpisno – prehitro vožnjo. Edini način, da se vozniku motornega vozila, ki krši cestnoprometne predpise in s tem ogroža sebe in druge, prepreči nadaljnja vožnja, je lahko le enaka vožnja policista, s katero obvlada (ustavi in izloči iz prometa) kršitelja. Policist namreč ne sme čakati na nastanek nevarnih posledic, temveč mora ukrepati, da jih prepreči, sicer ne zadosti kriterijem zagotavljanja pravne varnosti. Seveda pa morajo policisti to storiti ne samo v okviru zakona, temveč tudi na način, s katerim po nepotrebnem ne ogrožajo življenja storilca kaznivega dejanja ali prekrška. V konkretni kazenski zadevi se je obsojenec zagovarjal, da je ves čas dajal vozniku motorja možnost, da se varno ustavi. Do tega dela zagovora se sodišče ni opredelilo. Ali je policist, ki je ravnal v skladu s pooblastili, ta pooblastila prestopil, in če, kdaj, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, temveč je policistu očitalo le, da v nastali kritični situaciji (ki jo je povzročil oškodovanec) ni ustrezno reagiral. Po presoji sodišča prve stopnje bi namreč policist lahko prepovedano posledico odvrnil, če bi z zasledovanjem prenehal, ali pa bi vozil po vozišču, namenjenem za promet iz nasprotne smeri. Takšno izhodišče za presojo sodišča o obsojenčevi krivdi pa je nesprejemljivo, saj bi lahko pripeljalo do zaključka, da v primeru najbolj brezobzirnih voznikov, torej voznikov, ki grobo kršijo cestnoprometne predpise oziroma vozijo z veliko hitrostjo, policisti le-teh ne bi smeli ustavljati in zasledovati, ker bi jih s tem spravljali v nevarnost, čeprav je povsem jasno, da so ravno takšne storilce prekrškov policisti še posebej dolžni izločati iz prometa, ker pomenijo največjo nevarnost na cesti, in to ne le zase, temveč predvsem za druge udeležence v prometu.

12. Vrhovno sodišče je glede na navedeno odločbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče skrbneje pretehtati, ali je policist prekoračil pooblastila in kdaj, oziroma ali je res vožnja policista v pravno relevantni vzročni zvezi z nastalo posledico ali pa je ta poškodba le posledica reagiranja obeh voznikov v kritični situaciji, ki jo je s svojim nezakonitim ravnanjem povzročil oškodovanec sam.