Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ker je tožena stranka pravilno odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato bo tožnik v ponovljenem postopku lahko dokazoval vsa pomembna dejstva in zavaroval svoje pravice in pravne koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1725/99-11 z dne 11.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 25.10.1999, ki je v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 22.10.1998 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. V odločbi prve stopnje je upravni organ tožniku priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja kot interniranca za čas, prestan v internaciji od 20.4.1941 do 15.5.1945. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da ni sporno, da je bil tožnik že 20.4.1941 zajet od okupacijskih oblasti in je nato vse obdobje 2. svetovne vojne do vrnitve v domovino dne 19.7.1945 prestal v različnih taboriščih v Nemčiji. Glede na navedene dejanske okoliščine je upravni organ prve stopnje odločil o zahtevku tožnika, ne da bi ugotovil vsa pravno relevantna dejstva. Zato je bila odločitev tožene stranke, da se zadeva, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek, pravilna in na zakonu utemeljena. V ponovljenem postopku mora prvostopni organ ugotoviti predvsem okoliščine, v katerih je bil tožnik zajet s strani nemškega okupatorja oziroma ugotovitvi, ali je bil tožnik zajet kot vojaška oseba. Ugotoviti bo moral tudi obdobja, ki jih je tožnik prestajal v posameznih taboriščih in preveriti kako to, da je tožnik del obdobja, za katerega uveljavlja status interniranca, prebil tudi v taborišču M. v Nemčiji, ki je bilo taborišče vojnih ujetnikov. Navedene okoliščine so namreč pomembne za odločitev in opredelitev o njegovem statusu žrtve vojnega nasilja - interniranca po določbah ZZVN.

Prvostopno sodišče meni, da so bili napotki tožene stranke pravilni in da je bila prvostopna odločba pravilno in zakonito odpravljena, ker dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Tožnik v pritožbi navaja, da se z odločitvijo ne strinja in da njegovo trpljenje v času okupacije ni bilo upoštevano. Star je 85 let in si ne predstavlja možnosti ugotavljanja dejstev in okoliščin, ki so nastale pred več kot 40 leti, in je več prič že umrlo. Opisuje trpljenje v različnih taboriščih, vključno s taboriščem v M., ki pa ni bilo samo taborišče vojnih ujetnikov, ampak še vseh drugih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Teh razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja, saj se z njimi v celoti strinja.

V ponovljenem postopku na prvi stopnji bo imel tožnik možnosti dokazati vse svoje trditve. Pri tem pa lahko utemeljeno pričakuje, da mu bo upravni organ prve stopnje kot očitno neuki stranki, v skladu z načeli Zakona o splošnem upravnem postopku, nudil ustrezno pomoč, predvsem pri uveljavljanju njegovih pravic in pravnih koristi v postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri preizkusu izpodbijane sodbe pa sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo.