Jedro

Izpodbijana odločba je bila izdana 26. 9. 2012, zato je sklicevanje tožnikov na kasneje sprejeto Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje neutemeljeno. Iz enakih razlogov na odločitev sodišča ne vpliva dejstvo, da so tožniki po izdaji prvostopenjske odločbe za del ograje pridobili gradbeno dovoljenje. Vsekakor pa je navedeno lahko razlog za ustavitev izvršbe, ki so jo po navedbah v tožbi tožniki tudi predlagali, pristojni organ pa bo moral o njihovem predlogu odločiti v skladu s spremenjenim dejanskim in pravnim stanjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožnikom naloženo, da morajo takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo ograje iz žičnih mrežnih polnil in nosilnih kovinskih stebričev, višine do 1,25 m, v skupni dolžini 29,1 m, na vzhodni in severovzhodni strani zemljišča s parc. št. 1906 k. o. ... (1. točka izreka) in to ograjo v roku enega meseca po prejemu odločbe odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (4. točka). Izrečene so bile tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1 – 3. točka izreka), navedeno pa je bilo še, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo izdan poseben sklep ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. in 6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na podlagi poizvedb pri Upravni enoti Domžale ugotovil, da tožniki za sporno ograjo niso pridobili gradbenega dovoljenja, ki bi ga v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08, v nadaljevanju Uredba) in določbami 74.a do 74.č člena ZGO-1 morali imeti.

Drugostopenjski upravni organ je 4. in 5. točko izpodbijane odločbe nadomestil z novima, tako da se tožnike opozori, da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka), o stroških postopka pa bo odločeno s posebnih sklepom (5. točka). V ostalem je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da po zdaj veljavni Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13, 24/13 in 26/13) za ograjo do višine 2 m gradbeno dovoljenje ni potrebno. Opozarjajo na hitro spreminjanje predpisov na tem področju, kar pa ne sme iti v škodo državljanov, zato predlagajo odpravo izpodbijanih odločb, upravnemu organu pa so že predlagali ustavitev postopka. Nadalje navajajo, da so 12. 12. 2012 pridobili gradbeno dovoljenje za gradnjo ograje v višini 1,2 m in dolžine 18 m, njihova vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za dodatnih 11,1 m ograje pa je bila s sklepom z dne 22. 5. 2013 zavržena, ker je predmetna ograja razvrščena med enostavne objekte. Sodišču predlagajo, naj izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi morali tožniki razpolagati z gradbenim dovoljenjem, ki pa ga nimajo, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Glede na tožbene navedbe pa sodišče še dodaja: Trenutek izdaje odločbe pomeni zaključek odločanja v upravnem (oziroma inšpekcijskem) postopku. Vse naknadne možnosti uporabe rednih in izrednih pravnih sredstev so namenjene zgolj ugotavljanju zakonitosti in pravilnosti te odločbe glede na dejansko in pravno stanje, ki je veljalo v trenutku njene izdaje (prim. npr. Androjna - Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 379). Uporaba prava, kot je veljalo ob izdaji prvostopenjske odločbe, je tudi v skladu s temeljnim načelom zakonitosti (6. člen ZUP), saj ni mogoče govoriti o tem, da uporabni organ ni ravnal v skladu z zakonom, če je pri svojem odločanju upošteval veljavno zakonodajo.

To pomeni, da lahko le to stanje predpisov predstavlja podlago za preizkus zakonitosti izdane odločbe v postopkih s pravnimi sredstvi in v upravnem sporu. Izpodbijana odločba je bila izdana 26. 9. 2012, zato je sklicevanje tožnikov na kasneje sprejeto Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje neutemeljeno. Iz enakih razlogov na odločitev sodišča ne vpliva dejstvo, da so tožniki po izdaji prvostopenjske odločbe za del ograje pridobili gradbeno dovoljenje.

Vsekakor pa je navedeno lahko razlog za ustavitev izvršbe, ki so jo po navedbah v tožbi tožniki tudi predlagali, pristojni organ pa bo moral o njihovem predlogu odločiti v skladu s spremenjenim dejanskim in pravnim stanjem.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.