Jedro

Ker je Vlada RS ugotovila, da ni v interesu Republike Slovenije, da bi tožnika sprejela v državljanstvo RS, je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.2002. S to odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, za katerega je zaprosil na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu RS (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92, 61/92 - odl. US in 13/94). V skladu s 13. členom ZDRS je Vlada RS s sklepom namreč ugotovila, da ne obstaja interes za sprejem tožnika v državljanstvo RS.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil postopek za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije izveden v skladu z zakonom, saj je pristojni resorni organ o tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo podal mnenje, Vlada Republike Slovenije pa je tudi predhodno ugotavljala, ali obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo RS. Tožnikove tožbene ugovore je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj je menilo, da je odločba tožene stranke dovolj obrazložena, upravni organ pa ni dolžan razlagati, zakaj ni podan interes države za sprejem tožnika v državljanstvo RS. Tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na načela enakosti pred zakonom, saj je ugotavljanje interesa države v smislu 1. odstavka 13. člena ZDRS v pristojnosti Vlade RS. Tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-1-246/02-28 z dne 3.4.2003, ne more vplivati na drugačno odločitev, saj se navedena odločba nanaša na vprašanje statusa prebivanja v Republiki Sloveniji, ne pa na sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS iz aprila 2003 o zadevi izbrisanih in z vsemi razpravami v Državnem zboru RS. Vsi se namreč sklicujejo na zaščito državnega interesa, da se onemogoči priznanje genocida nad nezakonito izbrisanimi. Državni in nacionalni interes se ne ščitita. Tudi upravno sodišče je sledilo ukazu politike, čeprav naj bi bilo neodvisno. Odločba ustavnega sodišča se izvršuje tako, da so mu razbili družino, za določen čas so ga odstranili iz države, ženi s štirimi otroci pa niso nudili nikakršne pomoči. V dopolnitvi pritožbe pa še navaja, da sodba ne temelji na zakonski podlagi in materialnih dokazih. V Sloveniji živi že od leta 1978, sedaj pa je izbrisan.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je na podlagi določbe 13. člena ZDRS možno pridobiti državljanstvo Republike Slovenije, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, in če tujec dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca ter izpolnjuje pogoje, naštete v 1. odstavku 13. člena ZDRS. Če pa prosilec uveljavlja koristi države iz nacionalnih razlogov, ni treba izpolnjevati niti pogoja dejanskega življenja v Sloveniji. Obstoj pogojev iz 1. odstavka 13. člena ZDRS ugotavlja Vlada RS. Če Vlada ugotovi, da sprejem prosilca ni v korist državi, prosilec ne more pridobiti državljanstva RS na podlagi določbe 13. člena ZDRS. V obravnavanem primeru je Vlada Republike Slovenije s sklepom z dne 25.6.2002, ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Zaradi te ugotovitve je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka zakonito in utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo na podlagi določbe 13. člena ZDRS.

Ker tožnik izrecno ni navedel pritožbenih razlogov, zaradi katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS, po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje glede bistvenih kršitev določb postopka iz 3. odstavka 72. člena ZUS in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev določb postopka v upravnem sporu, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.