Jedro

Dolgoletna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela Zakona o predpisani meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95). Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, ker se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Tako je tudi ni mogoče spremeniti v obravnavanem primeru, v katerem je bila sodba izdana pred 1.1.2002.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Zavarovanec tožene stranke je 10.11.1997 z avtomobilom zadel tožnico, ki je hodila po bankini, in ji povzročil zlom 2. in 3. rebra desno, zlom leve mečnice, pretres možganov, poškodbe koželjničnega, srednjega in podlahtničnega živca desno ter levega mečničnega živca. V tej odškodninski pravdi v zvezi s to poškodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici za nepremoženjsko škodo 12,300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ji je prisodilo 4,500.000 SIT od zahtevanih 6,000.000 SIT, za strah 1,500.000 SIT od zahtevanih 2,300.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5,500.000 SIT od zahtevanih 7,000.000 SIT in za skaženost 800.000 SIT od zahtevanih 1,800.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in znižalo odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem na 3,900.000 SIT, za strah na 1,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 5,000.000 SIT in zaradi skaženosti na 500.000 SIT oziroma celotno odškodnino je znižalo na 10,400.000 SIT.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče ni ugodilo njeni pritožbi in ker je na pritožbo tožene stranke znižalo že prisojeno odškodnino za 1,900.000 SIT. Sklicuje se na svoje dejansko in pravno stališče, ki ga je zavzela pred sodiščem prve stopnje in zlasti v pritožbi.

Prisojena odškodnina ni ne v skladu z intenzivnostjo duševnih in telesnih bolečin, ne v skladu s sodno prakso. Tožničino zdravljenje je trajalo skoraj dve leti, bolečine pa 28 tednov. Od škodnega dogodka je preteklo več kot osem let, od vložitve tožbe pa šest let. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno prisodilo obresti šele od sodbe dalje. Predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, vendar nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpobijano sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tako ni moglo upoštevati tožničinih trditev, ki jih je podala med postopkom na prvi stopnji in v pritožbi, na katere se v reviziji le sklicuje.

Revizijsko sklicevanje na izvedensko mnenje dr. M.V. in očitek, da je ta postal delavec tožene stranke, sta neumestna, saj se je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje Nevrološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani, ki sta ga sprejeli tudi obe pravdni stranki.

Ob ugotovljenih in v sodbah nižjih sodišč natančno opisanih vrstah, naravi, intenzivnosti in trajanju telesnih in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter strahu je pritožbeno sodišče prisodilo za posamezne oblike škode zneske, ki ustrezajo pravnemu standardu pravične denarne odškodnine kot zadoščenja (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Sodišče ni le individualiziralo tega zadoščenja, marveč ga je tudi objektiviziralo s tem, da ga je uvrstilo v okvire sodne prakse, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje, po drugi strani pa primerljivi primeri odškodninskih zadev, preizkušenih na revizijski stopnji.

Neutemeljen je očitek, da prisojena odškodnina ni pravična tudi zato, ker je od dogodka poteklo več kot osem let, od vložitve tožbe pa skoraj sedem let. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja po razmerah na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tudi če o njej odloči drugače pritožbeno sodišče, se upoštevajo razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe. Ta je bila izdana v dobrih štirih letih po vložitvi tožbe, kar je tudi blizu povprečja v odškodninskih sporih za povrnitev nepremoženjske škode. Opravljena primerjava z drugimi prisojenimi odškodninami v primerljivih primerih torej pomeni, da je v le-teh upoštevana tudi okoliščina čakanja na prisojo odškodnine.

Končno je neutemeljen tisti del revizije, ki terja prisojo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje oziroma ki graja dosedanjo prakso naših sodišč, ki je bila uveljavljena z "razvpitim" stališčem razširjene seje Vrhovnega sodišča SFRJ v Bugojnu. Namreč, vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred letom 2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen te ustave). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela Zakona o predpisani meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95). Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, ker se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Tako je tudi ni mogoče spremeniti v obravnavanem primeru, v katerem je bila sodba izdana pred 1.1.2002. Reviziji torej ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).