Jedro

Za presojo teka zastaranja po pretrganju je odločilen izid kazenskega postopka. Če se kazenski postopek konča z obsodilno sodbo, začne zastaranje (ki je bilo pretrgano z vložitvijo premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku) po koncu kazenskega postopka znova teči (369. člen OZ) in upnik, drugače kot pri oprostilni in zavrnilni kazenski sodbi, ni vezan na trimesečni rok iz 367. člena OZ. Ker se kazenski postopek ni končal z oprostilno ali zavrnilno sodbo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožnica v treh mesecih vložiti ustrezno tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13400/2014 z dne 6. 2. 2014 ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku tako, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh plačati tožeči stranki 1.695,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2014 dalje in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2014 dalje (I. točka izreka), v preostalem delu je isti sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 318,78 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec, ki sodišču očita, da ni sledilo predlogu za zaslišanje izvedenca fotografske stroke in ni dopustilo izvedbe dokaznega predloga prikaza poliranja in zapoliranja prask s polirno maso, niti ogleda ter vpogleda CD s prezentacijo poliranja, ker naj bi toženec prepozno podal vse navedbe. Dejstvo je, da je naslovno sodišče tožencu vročilo mnenje izvedenca fotografske stroke in ga pozvalo, da poda pripombe, kar je v postavljenem roku tudi storil in v pripombah opozoril na bistvene napake pri izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče je po dodelitvi zadeve drugi sodnici te pripombe očitno spregledalo in jih ni vročalo izvedencu v odgovor, niti ga ni povabilo na zaslišanje, kar vse bi lahko izvedli na ogledu na kraju samem. Ni res, da zaradi spremembe stanja obravnavanega vozila, ne bi bilo dopustno opravljati ogleda. Obravnavani del vozila znamke Mercedes Benz ni bil v ničemer spremenjen in bi se na kraju samem s primerjavo nekvalitetnih fotografij kazenskega spisa oziroma fotografij zavarovalnice, kar je bila podlaga za odločitev v kazenski zadevi, sodišče samo skupaj z izvedencem prepričalo o razliki med fotografijami in stanjem v naravi. S tem, ko je sodišče pozvalo toženca, da poda pripombe na izvedensko mnenje, potrem pa tožnikove v roku podane pripombe spregledalo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zaradi česar so ostala neodgovorjena tudi bistvena strokovna vprašanja, ki so pripeljala do napačne odločitve sodišča. Absurdno je, da sodišče pričo D. T. ocenjuje kot neverodostojnega, po drugi strani pa kot verodostojnega, ko je bilo njegovo pričanje osnova za kazensko obsodbo toženca in v kazenskem postopku izdelano izvedensko mnenje, kar je vse temeljilo zgolj na slabih, pretežno črno-belih fotografijah. D. T. je, ko mu je bil predočen poškodovani del vozila znamke Mercedes Benz povedal, da je take rise videl. Sodišče ne razčisti vprašanja, zakaj mu v kazenskem postopku ni bilo naloženo plačilo celotnega zneska, pač pa le del, če je smatralo, da bi moral toženec vrniti celoten znesek. Očitno so bili tehtni razlogi, da sodišče ni v celoti naložilo v plačilo tožencu celotnega prejetega zneska, pač pa le del, zato bi to sodišče moralo bolj natančno razložiti, ne glede na spor majhne vrednosti. Tožnica v vrsti postopkov preganja toženca in njegove družinske člane, njegove stranke in jim očita lažne prijave in fingirane nesreče. Toženec je v tistem času opravljal dejavnost prodaje rabljenih vozil ter imel ličarsko in mehanično delavnico. V kazenskem postopku I K 8597/2013 je tožilstvo umaknilo obtožni predlog, ker je bilo ugotovljeno, da so napačnemu izvedenskemu mnenju botrovali pomanjkljivi podatki, vključno s slabimi fotografijami. Ravno zato so še toliko bolj pomembne pripombe toženca na izvedensko mnenje izvedenca fotografske stroke, v katerih je posebej opozoril na dejstvo, da je bilo obravnavano vozilo še dodatno izpostavljeno zunanjim vplivom med prevozom iz K. do P. in nazaj, ter stalo še en mesec, preden je prišel na ogled cenilec tožeče stranke, ki je napravil fotografije. Opozorjeno je bilo, da zapoliranje s črno polirno pasto predstavlja v konkretnem primeru začasno rešitev. Na ta način so bile praske zgolj delno pokrite, ni pa moč govoriti o tem, da jih ni bilo. Zaradi navedenega je bilo nujno, da bi se izvedencu predložil celoten sodni spis skupaj s prav vsemi fotografijami. Toženec je zato v svojih pripombah predlagal, da sodišče še samo opravi ogled na kraju samem, kjer bosta toženec in avtoličar v prisotnosti vseh strank in izvedencev lahko ponovila celotno prezentacijo in se bo možno prepričati o resničnosti navedb toženca. Toženec je opozarjal tudi na nevarnost zamenjave fotografij med soudeleženim vozilom znamke Audi A6, temno modre barve, do česar je prišlo že tekom obeh postopkov. Tožnica v tožbi ni upoštevala plačila, izvedenega po kazenski sodbi in ni podala izračuna, ki ga je sicer prijazno napravilo sodišče prve stopnje, sodbi pa niso priloženi izračuni, zato v tem delu odločitve sodišča ni mogoče preveriti. Toženec ocenjuje, da je v njegovo škodo. Glede zastaranja toženec opozarja na drugi odstavek 367. člena Obligacijskega zakonika, po katerem bi morala tožeča stranka v roku treh mesecev po izdaji kazenske obsodilne sodbe sprožiti nadaljnji pravdni postopek proti tožencu, a tega v tem času ni storila, čeprav bi morala, ker obsodilna kazenska sodba ni obsegala celotnega predmetnega denarnega tožbenega zahtevka. Nerazumljiva je tudi obrazložitev stroškov, kjer se navaja, da naj bi tožena stranka morala vrniti tožeči stranki 111,66 EUR.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti1, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Tožnica od toženca zahteva vračilo zneskov, ki mu jih je izplačala za škodo na avtomobilu na podlagi prijave, za katero je bilo kasneje ugotovljeno, da je bila lažna2. Toženec je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ3. V pravnomočni kazenski sodbi I K 87920/2010 je bilo tožencu naloženo, da tožnici plača znesek 560,00 EUR4 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 do plačila, glede presežka v zneskih 1.181,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 in 538,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2008 pa je bila tožnica napotena na pravdo.

7. V tem pravdnem postopku tožnica zahteva vračilo zneska 1.181,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008, ko je bila izplačana odškodnina v zvezi z (domnevnim) škodnim dogodkom z dne 11. oziroma 12. 1. 2008. Vtoževani znesek predstavlja razliko med dne 25. 11. 2008 izplačano odškodnino v višini 1.741,01 EUR in že (na podlagi kazenske sodbe) plačanim zneskom v višini 850,62 EUR (plačan dne 22. 8. 2013).

O zastaranju

8. Toženec je ves čas postopka (ne pa tudi v pritožbi) trdil, da je terjatev, ki je predmet te pravde, zastarala, ker je vse, kar je bil dolžan po kazenski sodbi (to je škoda v zvezi z lažno prijavo poškodb na levi in desni strani avtomobila ter delu strehe) že plačal, s prijavo škode na pokrovu motorja in pokrovu prtljage pa se sodišče v kazenskem postopku ni ukvarjalo, ker je ugotovilo, da je do izplačila nad 560,00 EUR prišlo zaradi ravnanj delavcev zavarovalnice5. Po mnenju toženca to pomeni, da ni mogoče šteti, da bi bila premoženjska korist nad zneskom 560,00 EUR pridobljena s kaznivim dejanjem, zato zastaranja ni mogoče šteti po rokih, ki veljajo za zastaranje kazenskega pregona.

9. Sodišče prve stopnje ugovora zastaranja ni zavrnilo s sklicevanjem na 353. člen OZ oziroma roke, ki veljajo za zastaranje kazenskega pregona, ampak na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: - odškodnina je bila izplačana 25. 11. 2008, tožba z zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve je bila vložena 5. 2. 2014; - tožnica je z uveljavitvijo premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku dne 12. 12. 2011 pretrgala zastaranje (356. člen OZ); - kazenski postopek, v katerem je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje goljufije, je bil pravnomočno končan 19. 4. 2013 in je takrat zastaranje začelo teči znova (369. člen OZ); - od 19. 4. 2013 do vložitve tožbe dne 5. 2. 2014 pet letni splošni zastaralni rok še ni potekel. 10. Za presojo teka zastaranja po pretrganju je odločilen izid kazenskega postopka6. Če se kazenski postopek konča z obsodilno sodbo, začne zastaranje (ki je bilo pretrgano z vložitvijo premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku) po koncu kazenskega postopka znova teči (369. člen OZ) in upnik, drugače kot pri oprostilni in zavrnilni kazenski sodbi, ni vezan na trimesečni rok iz 367. člena OZ. Ker se kazenski postopek ni končal z oprostilno ali zavrnilno sodbo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožnica v treh mesecih vložiti ustrezno tožbo. Zmotno je stališče pritožnika, da bi tožnica morala to storiti, ker „kazenska sodba ni obsegala celotnega predmetnega tožbenega zahtevka“.7 V kazenski sodbi je bilo tožencu naloženo plačilo 560,00 EUR, s preostalim delom premoženjsko pravnega zahtevka pa je bila tožnica napotena na pravdo. Kazenski postopek je bil pravnomočno končan 19. 4. 2013, zato pet letni splošni zastaralni rok8 do vložitve predmetne tožbe (5. 2. 2014) ni potekel. O kršitvi pravice do izjave

11. Osrednji pritožbeni očitki se nanašajo na izvedbo dokaza z izvedencem fotografske stroke, in sicer da pripombe toženca, ki jih je podal na izvedensko mnenje izvedenca fotografske stroke, niso bile vročene izvedencu v odgovor in da sodišče slednjega ni zaslišalo, kar bi bilo lahko vse opravljeno na ogledu. Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje izvedenca zavrnilo sklicujoč se na določbo drugega odstavka 450. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem lahko sodišče v sporih majhne vrednosti čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP). Navedena določba sodniku omogoča širši manevrski prostor pri odločanju, ali se določeno procesno dejanje opravi ali ne, vendar to ne sme izničiti pravice stranke, da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Odločilno vprašanje je torej, ali je sodišče prve stopnje s tem, ko izvedencu fotografske stroke ni vročilo toženčevih pripomb na mnenje oziroma ga ni zaslišalo, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč obseg vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v dokaznem postopku ugotavljalo obstoj domnevnih poškodb pokrova motorja in pokrova prtljage, ki niso obsežene v opisu kaznivega dejanja9. 13. Najprej je bil postavljen sodni izvedenec avtokleparske in avtoličarske stroke, ki je na podlagi listin v spisu, zlasti pa primerjave fotografij ugotovil, da na fotografijah, ki jih je PP P. posnela ob obravnavi nesreče z dne 19. 1. 2018, zatrjevanih poškodb, ki naj bi obstajale že prej (11. oziroma 12. 1. 2018), ni bilo. Na pripombe toženca je izvedenec tudi v dopolnitvi mnenja zelo decidirano ugotovil, da ni možno, da je bilo vozilo popraskano pred prometno nesrečo z dne 19. 1. 2008. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka še z izvedencem fotografske stroke preverjalo, ali je možno, da se sporne praske na fotografijah, ki jih je naredila PP P., ne vidijo zaradi načina fotografiranja. To možnost je izvedenec zavrnil. Pojasnil je, da so bile primerjane fotografije posnete na podoben način, s fotografskim aparatom in bliskovno lučjo, in da bi morale zabeležiti iste podrobnosti poškodbe laka, ne glede na to, da so bile fotografije PP P. posnete na prostem, na ogledu zavarovalnice pa v zaprtem prostoru. Zavrnilo je tudi toženčevo tezo, da se praske ne vidijo, ker so fotografije temne, saj bi bili svetli risi zaradi kontrasta še vidnejši. 14. Za presojo obstoja očitane absolutne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, ko izvedencu ni vročilo toženčevih pripomb na mnenje in ga ni zaslišalo, je pomembna tako kakovost mnenja kot kakovost strankinih pripomb na mnenje. Sodišče prve stopnje je štelo mnenje za popolnoma prepričljivo in povsem neprotislovno (točka 39 obrazložitve), zaslišanje izvedenca zavrnilo na podlagi drugega odstavka 450. člena ZPP (list. št. 254), pripombe toženca pa ocenilo deloma za prepozne, deloma pa za pavšalne (točka 39 obrazložitve).

15. Dokaz z izvedencem je glede na določbo prvega odstavka 253. člena ZPP primarno ustni dokaz. Tudi če je pisno izvedensko mnenje popolno in prepričljivo, sodišče lahko le izjemoma zavrne predlog za zaslišanje izvedenca10. Čeprav določba drugega odstavka 450. člena ZPP ne predstavlja ustrezne podlage za zavrnitev predloga za zaslišanje izvedenca, pa pritožbeno sodišče pritrjuje nadaljnji presoji sodišča, da so bile pripombe deloma prepozne, deloma pa pavšalne. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se pripombe toženca namreč niso konkretizirano nanašale na samo izvedensko mnenje, ampak je šlo za pripombe v zvezi z izvajanjem dodatnih dokazov (ki sodijo v polje dokazne ocene sodišča) in izražanje stališč in pomislekov, na katere je lahko odgovorilo sodišče samo, saj se za odgovore ni zahtevalo strokovno znanje s fotografskega področja.

16. Toženec je v pripombah na mnenje predlagal, da izvedenec vpogleda tudi DVD, na katerem je prikazan „način začasnega zapoliranja prask“. Toženec je namreč trdil, da so bile praske po prometni nesreči (začasno) zapolirane, črno polirno pasto pa je toženec pozneje sčistil s črt, da so bile poškodbe lahko fotografirane11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile te trditve podane prepozno12 glede na določbo 453. člena ZPP oziroma celo po že zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo. Dopolnitev izvedenskega mnenja z ogledom DVD, ki naj bi dokazoval prepozne trditve, ni samo nepotrebna ampak nedopustna.

17. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ostale pripombe na izvedensko mnenje niso bile takšne narave, da bi zahtevale njegovo dopolnitev. Toženec je na primer očital, da je izvedenec prezrl izpovedbo priče D. T., ki je potrdil, da so praske bile že pred prometno nesrečo. Naloga izvedenca je bila, da primerja točno določene fotografije, in odgovori na vprašanje, ali je možno, da se sporne praske na fotografijah, ki jih je naredila PP P., ne vidijo zaradi načina fotografiranja. Na to vprašanje je jasno odgovoril (da ni možno), ni pa njegova naloga v mnenju upoštevati izpovedbo priče. Zaslišanje priče je samostojen dokaz, njegova ocena pa je pridržana sodišču, ki ga oceni posebej in v povezavi z drugimi dokazi, tudi izvedenskim mnenjem izvedenca fotografske stroke (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je to tudi storilo (točki 34 in 35 obrazložitve) in obširno pojasnilo, zakaj ne more verjeti tistemu delu izpovedi priče D. T., kjer potrjuje, da so zatrjevane poškodbe res obstajale že v času prijave, torej pred prometno nesrečo. Pritožbeni očitek, da sodišče del izpovedbe priče D. T. šteje za verodostojen, del pa ne, pa posega že v dokazno oceno in s tem v ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano.

18. V pripombah na mnenje je toženec nadalje opozarjal na nevarnost zamenjave fotografij med soudeleženim avtom znamke Audi A6 temno modre barve. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo navedbo za pavšalno, poleg tega pa na podlagi vpogleda v fotografijo A1 v izvedenskem mnenju to možnost še izrecno izključilo, ker je na prednjem platišču viden znak Mercedesa. Za navedeno oceno ni bilo potrebno strokovno znanje (izvedenca fotografske stroke), s katerim sodišče ne bi razpolagalo (prim. 243. člen ZPP).

19. Tudi s pripombami, da je bilo vozilo dodatno izpostavljeno zunanjim vplivom med prevozom, enkrat izpostavljeno vremenskim nevšečnostim in enkrat oprano z Vap-om, toženec ne „napada“ ugotovitev izvedenca fotografske stroke, katerega naloga je bila le primerjava fotografij v spisu, ampak izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

20. Pritožbeni očitek, da se ne da preveriti višine terjatve, je neutemeljen, saj so vsi potrebni podatki za izračun in njegova metodologija natančno navedeni v točkah 48-53 obrazložitve, zato ni pomembno, da izračuni niso še posebej priloženi sodbi. Pojasnjeno tudi, kako so bila uporabljena pravila o vračunanju izpolnitve iz 287. člena OZ.

21. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je obrazložitev glede stroškov nerazumljiva, ker se v njej navaja, da naj bi tožeča stranka morala vrniti tožeči stranki 111,66 EUR. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec tožnici povrniti vse pravdne stroške, tudi stroške izvedenskih mnenj. Po ugotovitvi, da je tožnica založila za izvedenca 650,00 EUR in dobila vrnjenih 121,84 EUR, je odločilo, da se „saldo“ predujma13 v znesku 416,50 EUR vrne tožnici. Znesek 111,66 EUR predstavlja znesek, ki ga mora tožnica še dobiti za povrnitev stroškov predujma (416,50 + 121,84 +111,66 = 650,00 EUR) in je naložen v plačilo tožencu v okviru pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je res pomotoma zapisalo, da bo to „morala storiti tožeča stranka v okviru priznanih stroškov tožene stranke“, namesto obratno, vendar gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi (prvi odstavek 328. člena ZPP). Glede na izrek sodbe upoštevajoč uspeh v pravdi je povsem jasno, da je 111,66 EUR del pravdnih stroškov tožnice, ki skupaj znašajo 318,78 EUR, kar je vse obrazloženo v 54. točki obrazložitve.

22. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 V sporih majhne vrednosti veljajo posebna postopkovna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. 2 Dne 22. 1. 2008 je toženec prijavil škodni primer iz zavarovanja avtomobilskega kaska, v katerem je navedel, da naj bi mu med 12. in 13. 1. 2008 neznanci po levi in desni strani ter strehi spraskali njegov osebni avtomobil Mercedes Benz. Dne 19. 1. 2008 je bilo isto vozilo udeleženo v prometni nesreči, med obravnavo katere je bilo ugotovljeno, da vozilo takšnih poškodb pred 19. 1. 2008 ni imelo. 3 In s tem zavedel tožečo stranko, da mu je izplačala najmanj 560,00 EUR odškodnine. 4 Znesek se nanaša (le) na poškodbe na levi in desni strani vozil, ker so bile le te poškodbe navedene v prijavi z dne 22. 1. 2008, do prijave poškodb pokrova prtljage in pokrova motorja (v istem domnevnem škodnem dogodku) je prišlo kasneje. 5 Ta trditev ni povsem točna. V kazenski sodbi je bilo ugotovljeno, da je toženec popravilo poškodb pokrova motorja in pokrova prtljage zahteval naknadno, cenilec tožnice pa je to priznal, tožnica pa izplačala. 6 Glej na primer sklep VSRS II Ips 539/2004. Obširno o tem, kako način zaključka kazenskega postopka vpliva na presojo pravočasnosti tožbe, glej sklep VSRS II Ips 196/2011 in v njem navedene judikate. 7 Lahko bi bilo relevantno, katera toženčeva ravnanja so bila glede na opis kaznivega dejanja obravnavana v kazenskem postopku oziroma katera njegova ravnanja predstavljajo podlago za kazensko obsodilno sodbo I K 87920/2010. Predmet kazenskega postopka glede na opis kaznivega dejanja in obtožni predlog je bila namreč toženčeva lažna prijava z dne 22. 1. 2008, v kateri pa niso navedene poškodbe pokrova motorja in pokrova prtljage. V kazenski sodbi je zato odločeno le o tistem delu premoženjsko pravnega zahtevka, ki se nanaša na poškodbe iz opisa kaznivega dejanja. Pritožba, ki se le sklicuje na drugi odstavek 367. člena OZ, tega vprašanja ne odpira. Pritožbeno sodišče sicer meni, da je treba lažno prijavo, zaradi katero je bil toženec pravnomočno obsojen, obravnavati kot celoto, ker se vse zatrjevane poškodbe nanašajo na isti domnevni škodni dogodek v noči z 12. na 13. 1. 2008. 8 Sodišče prve stopnje je zahtevek obravnavalo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. 9 Toženec je bil spoznan za krivega, da je zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je v škodo svojega premoženja kaj storil s tem, da je 22. 1. 2008 na predstavništvu tožnice v K. vložil prijavo škodnega primera, v katerem je navedel, da naj bi 12. ali 13. 1. 2008 v L. neznanec spraskal po levi in desni strani ter delu strehe osebni avtomobil reg. št. LJ ..., čeprav je vedel, da se to ni zgodilo, saj avto pred 19. 1. 2008 takih poškodb ni imel in tako zavedel tožnico, da mu je izplačala najmanj 560,00 EUR odškodnine. 10 Več o tem glej sklep VSRS II Ips 259/2016. 11 Enake trditve so bile ovržene že v kazenskem postopku. 12 Tega pritožba ne izpodbija, pa tudi sicer bi šlo za relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. 13 Za izvedenca sta zalagali obe stranki, načina obračuna toženec ne izpodbija.