Jedro

1. Kadar je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, sodišču začasne odredbe ni potrebno posebej obrazlagati (4. odst. 38. čl. ZIP v zv. z 244. čl. ZIP). 2. Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati, torej lahko upnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe zoper poroka (3. odst. 1004. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba prve tožene stranke se kot nedovoljena z a v r ž e .

Pritožbi druge in tretje tožene stranke se kot neutemeljeni zavrneta in glede teh toženih strank potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v gornji pravdni zadevi izdalo začasno odredbo, s katero je drugo in tretje toženi stranki, to je L. in N. D. prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin vpisanih v vložku št. 1867 k.o. S.. Odločilo je, da se prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi ter da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočno zaključenem pravdnem postopku. Ugovor toženih strank zoper izdano začasno odredb je kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sklep o ugovoru so se se vse tri tožene stranke pritožile po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov iz čl. 353 ZPP. V pritožbi najprej zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj začasna odredba nima obrazložitve. Sklep o začasni odredbi se zato ne da preizkusiti. Prav na to okoliščino so toženci opozorili v ugovoru, pa sodišče prve stopnje do teh navedb ni zavzelo stališča. Določila čl. 343 do 347 ZPP pa jasno predpisujejo, da mora biti sklep, s katerim se odloča o predlogu, v katerem si interesi strank med seboj nasprotujejo, obrazložen. Sicer pa pritožniki še menijo, da tudi niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa ZIP za izdajo začasne odredbe. Predvsem tožnik ni z ničemer dokazal, da bodo toženci sicer onemogočili ali precej otežili izterjavo, s tem da bi svoje premoženje oziroma svoja sredstva skrili ali kako drugače z njimi razpolagali. V začasni odredbi ni navedeno v korist koga se dovoljuje prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in kakšne znesek je zavarovan z izdano začasno odredbo.

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za ustanovitev zastavne pravice in vknjižbo z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine in v kolikor se takšna začasna odredba izda, je po mnenju pritožnikov že prejudicirana odločitev o višini sporne terjatve. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta drugi in tretji toženec le poroka, na podlagi določila čl. 1002 ZOR, pa poroka ne moreta prevzeti večjih obveznosti kot bi jih prevzel glavni dolžnik in v kolikor je obveznost večja se zmanjša na mero dolžnikove obveznosti.

To pomeni, če ni za zavarovanje obveznosti z vknjižbo zastavne pravice zavezana prva tožena stranka, takšne obvzenosti ne more povzeti porok. Niti v tožbenih navedbah niti v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedeno ali zahtevata tožnika najprej plačilo od prve tožene stranke ali od vseh tožencev, niti ni jasno, na kakšni podlagi naj bi toženca solidarno odgovarjala. Zato pritožniki predlagajo razveljavitev sklepa in ponovno odločanje o predlogu.

Pritožba prve tožene stranke ni dopustna, pritožba druge in tretje tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi prve tožene stranke: Iz sklepa z dne 17.4.1996 opr.št. P 749/95-14 je razvidno, da je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin le zoper drugo in tretjo toženo stranko. Ta začasna odredba torej ni izdana zoper prvo toženo stranko, zato prva tožena stranka pravnega interesa za ugovor zoper takšno začasno odredbo nima, prav tako pa tudi ne more imeti pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o ugovoru ter je iz tega razloga pritožbeno sodišče pritožbo prve tožene stranke kot nedovoljeno zavrglo (1. odst. 380. čl. ZPP v zv. s čl. 14 ZIP).

K pritožbi druge in tretje tožene stranke: Pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka ni utemeljen. Začasno odredbo je sodišče izdalo po določbah ZIP. Iz 244. čl. ZIP pa izhaja, da se splošne določbe ZIP smiselno uporabljajo tudi v postopku zavarovanja. Glede obrazložitve odločbe se zato pritožba zmotno sklicuje na določbe ZPP v čl. 343 do 347, saj vsebuje ZIP o obrazložitvi sklepa posebne določbe, ko v 4. odst. 38. čl. ZIP predpisuje, da mora biti obrazložen le sklep, s katerim sodišče predlog popolnoma ali delno zavrne. Ker je v tej zadevi bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, sodišču prve stopnje začasne odredbe ni bilo potrebno posebej obrazlagati. Obrazložilo pa je sklep o ugovoru tako, da se ta da preizkusiti.

Utemeljena tudi nista ostala dva pritožbena razloga. V zavarovanje katere terjatve se je začasna odredba izdala ne more biti sporno.

Čeprav to ni izrecno navedeno v izreku, je dovolj jasno razvidno iz uvoda, pa tudi sporno ni, da se začasna odredba izdaja v konkretni pravdni zadevi, v kateri je predmet spora plačilo določenega denarnega zneska. Zmotne so pritožbene navedbe, da je s tem, ko je izdana začasna odredba že prejudicirana višina terjatve, čeprav je ta sporna med strankama. Za izdajo začasne odredbe zadošča, da upnik, v konkretni zadevi tožnik, zgolj verjetno izkaže svojo terjatve, zato ni sporno, da se bo morala v nadaljevanju postopka ta terjatev, katere višina je med strankama sporna, še dokazovati. Da je v konkretni zadevi terjatev dovolj verjetno izkazana, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dvoma, zato je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 265. čl. ZIP pravilno ugotovljen. Prav tako pa sodišče prve stopnje prepričljivo iz zemljiškoknjižnih podatkov zaključuje, da je podan tudi drugi pogoj, to je nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato tudi kolikor pritožba polemizira s to ugotovitvijo, pritožbene navedbe niso utemeljene. Zmotno pa pritožnika še menita, da začasno odredbo zoper njiju sodišče sploh ne bi smelo izdati, ker sta onadva le poroka in zato šele subsidiarno odgovarjata za obveznost prve tožene stranke. Iz pogodb, ki so v spisu in so podlaga tožbenim navedbam, dovolj jasno izhaja, da sta se druga in tretja tožena stranka zavezali kot poroka in plačnika, zato je tožeča stranka v tožbenem zahtevku tudi zahtevala solidarno plačilo obveznosti od vseh treh tožencev. Takšno solidarno poroštvo ureja 3. odst. 1004. čl. ZOR, ki določa, da v primeru, če se je porok zavezal kot porok in plačnik odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali od obeh hkrati. Izvajanja pritožbe o tem, da obveznost druge in tretje tožene stranke ne more biti strožja in da zato zoper njiju ne more biti vknjižena zastavna pravica pa so sploh zgrešena, saj je izdana le začasna odredba po določbah ZIP, z začasno odredbo pa se zastavna pravica ne pridobi (2. odst. 266. čl. ZIP). Iz vseh teh razlogov je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo druge in tretje tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep o ugovoru sodišča prve stopnje (2. odst. 380. čl. ZPP v zv. s čl. 14 ZIP).