Jedro

Okoliščina, da je bil prijet ravno pri železniški postaji, po presoji sodišča logično nakazuje na možnost tožnikovega odhoda v tujino, kar, kljub tožnikovim nasprotnim izjavam ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, potrjuje vsebino registracijskega lista z dne 21. 9. 2022, da je njegova ciljna država Italija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 23. 9. 2022 od 11:30 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 23. 12. 2022 do 11:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na policijsko depešo Policijske postaje (PP) Podlehnik, iz katere je razvidno, da je tožnik 21. 9. 2022 ob deseti uri zjutraj ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo. Ker ni imel potrebnih dokumentov za vstop v Slovenijo, je bil odpeljan na PP, kjer je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ob tej priložnosti je povedal, da je iz Indije z letalom odšel v Dubaj, nato v Srbijo, od koder je po petih dneh nadaljeval pot preko Bosne in Hercegovine ter Hrvaške v Slovenijo, njegova ciljna država pa je bila Italija. Iz registracijskega lista z dne 21. 9. 2022 je razvidno, da je bil tožnik v pandžabi jeziku seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Istega dne je bil odpeljan v azilni dom v Ljubljani, v katerega sprejemnih prostorih je bil nastanjen do podaje prošnje za mednarodne zaščito.

3. Iz policijske depeše PP Ljubljana center je razvidno, da je tožnik naslednjega dne (22. 9. 2022) zapustil sprejemne prostore azilnega doma in da so ga policisti skupaj še z osmimi tujci ob 19.00 uri obravnavali na Trgu A., kjer je železniška postaja. Ker je tožnik zapustil sprejemne prostore azilnega doma še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, je bil obravnavan kot tujec po Zakonu o tujcih. Zato je bil odpeljan na PP, kjer je povedal, da je azilni dom zapustil, ker je želel oditi v Italijo, in da ponovno želi mednarodno zaščito v Sloveniji.

4. Dne 23. 9. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Povedal je, da je Indijo zapustil pred približno enim mesecem, preko Dubaja prišel v Srbijo ter po štirih dneh pot nadaljeval preko Bosne in Hercegovine in Hrvaške do Slovenije. Kot ciljno državo je navedel Slovenijo. Na vprašanje, ali bo do konca postopka počakal v Sloveniji, je tožnik odgovoril pritrdilno. V Srbiji mu je organizator vzel potni list in Addaar card. Izvodno državo je zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer.

5. Po podani prošnji je bil tožniku ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Na vprašanje, zakaj je zapustil sprejemne prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da si je hotel kupiti nekaj oblačil, ampak ni našel trgovine. Hodil je peš, v okolici je bilo zelo veliko avtobusov, tam ga je prijela policija. Na vprašanje, kam je bil namenjen, je odgovoril, da mu hrana v azilnem domu ni bila všeč, zato je odšel kupit hrano in oblačila. Ko je bil soočen z vsebino policijske dokumentacije, iz katere izhaja, da je želel z vlakom v Italijo, je odgovoril, da je bil zunaj in ne na železniški postaji. Nihče mu ni povedal, da ne bi smel zapustiti azilnega doma. Dokument, iz katerega izhaja navedeno, je podpisal, ker mu je to rekel policist, vendar pa ni prebral, kar je zgoraj pisalo. Tudi če ga policija ne bi prijela, bi v Sloveniji podal namero za prošnjo za mednarodno zaščito.

6. Glede na tožnikova pretekla dejanja in izjave tožena stranka dvomi, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Ob sklicevanju na depešo Policijske postaje Ljubljana Center je namreč poudarila, da je očitno, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. Menila je, da iz njegovega ravnanja ne izhaja, da je želel zgolj kupiti hrano in obleke. Sprejemne prostore je namreč zapustil že po enem dnevu in v skupini osmih tujcev odšel do železniške postaje. Po presoji tožene stranke je imel več kot dovolj možnosti za nakup hrane in obleke že med azilnim domom na Viču in železniško postajo v središču Ljubljane. Že dejstvo, da je bil prijet na železniški postaji, potrjuje oceno, da je želel oditi v ciljno državo - Italijo. Čeprav je iz tožnikovih izjav pri podaji prošnje razvidno, da je njegova ciljna država Slovenija, pa je v obeh policijskih postopkih povedal, da želi v Italijo, kar bi tudi storil, če ga policija ne bi prijela. Po mnenju tožene stranke je tožnik vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, sicer se bo štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan kot tujec, saj je bil o tem, kot je razvidno iz registracijskega lista z dne 21. 9. 2022, poučen. Glede na navedeno tožena stranka dvomi v tožnikove izjave, da je želel kupiti hrano in obleke. Ob takih okoliščinah je po presoji tožene stranke izpolnjen pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

7. Glede na to, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma, čeprav je vedel, da jih ne sme, in da je njegova ciljna država Italija, bo tožnik po oceni tožene stranke to poskušal ponoviti, s čimer bi pristojnemu organu onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. S tožnikom je namreč treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega je treba ugotoviti, ali so razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, posledica namernega ekonomskega onemogočanja, saj je slabo ekonomsko stanje lahko posledica diskriminatornega ravnanja. Ravno zato je treba tožnikove izjave na osebnem razgovoru podrobneje razjasniti, pri čemer po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

8. Ob takih okoliščinah, ko je tožnik že po enem dnevu brez težav samovoljno zapustil azilni dom in je na PP izjavil, da je njegova ciljna država Italija, je tožena stranka presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo njegovega gibanja na območje azilnega doma. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da iz obrazložitve ni razvidno, katera dejstva namerava ugotavljati tožena stranka in v kakšni vzročni zvezi je omejitev gibanja z ugotavljanjem teh dejstev. Trdi, da ne zadostuje s tem povezano pojasnilo tožene stranke, da se bo ugotavljalo morebitno namerno ekonomsko onemogočanja tožnika v izvorni državi. Ob sklicevanju na 31. točko 2. člena ZMZ-1 pojasnjuje, da je treba ugotavljati okoliščine, ki kažejo prav na to, da bo oseba pobegnila, če njeno gibanje ne bo omejeno.

10. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožnikov materni jezik ni ne urdu ne angleški, ampak pandžabi. Po tem, ko so ga dne 21. 9. 2022 v dopoldanskih urah prijeli varnostni organi PP Podlehnik, tožnik ni ničesar izjavil, ampak le dal osebne podatke in v angleškem jeziku zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Opozorilo, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan kot tujec, mu naj ne bi bilo pojasnjeno ne v njegovem maternem jeziku ne na način, da bi ga lahko razumel, saj je prava neuka oseba s par razredi osnovne šole, ki prihaja iz drugega družbenega okolja, kjer veljajo drugačne pravne norme. Poleg tega naj bi bilo življenjsko nerazumno pričakovati od osebe, da bi bila po večdnevni utrujajoči hoji in prijetju, ki je še dodatno povzročilo stresno situacijo, kljub prevajanju v njen materni jezik, sploh zmožna razumeti osnovne določbe slovenskega azilnega prava.

11. Tožnik meni, da njegov samovoljni odhod iz Azilnega doma ne daje podlage za izrazito begosumnost, saj ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma. Pojasnjuje, da je bil namen odhoda nakup potrebnih dobrin. Poleg tega ga varnostna služba v azilnem domu naj ne bi opozorila na to in mu dovolila izhod. Poudarja, da se je želel vrniti in se ne strinja s presojo, da je bil namenjen v Italijo. Izpostavlja, da iz predložene dokumentacije PP Ljubljana Center ni razvidno, da je sploh kupil kakršnokoli vozovnico. Ni mu jasno, kdo je rekel policiji, da želi v Italijo, le gibal se je v bližini ljubljanske železniške postaje, kot to počne mnogo ljudi. Ne strinja se z vsebino uradnega zaznamka z dne 22. 9. 2022, da je izjavil, da je z vlakom nameraval v Italijo. Poudarja, da ne ve, kaj so ga spraševali policisti, po prijetju je le podpisal nek papir. Sicer ve, da je znova podal lastnoročno namero za mednarodno zaščito, vendar mu ni znano, kdo je navedel izjavo iz registracijskega lista z dne 22. 9. 2022, da je zapustil Azilni dom, ker želel v Italijo. Ponovno poudarja, da njegov materni jezik ni angleški, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Navaja, da bo na območju Republike Slovenije ostal do zaključka postopka za mednarodno zaščito.

12. Po tožnikovem mnenju ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

13. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Trdi, da je težko popravljiva škoda podana že s tem, ko mu je bila zaradi nezakonitega odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem obravnavanega ukrepa.

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje, da je bil s tožnikom 28. 9. 2022 že opravljen osebni razgovor, vendar je njegovo gibanje ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16 kljub temu omejeno, da ostane na voljo nacionalnim organom, da ga lahko zaslišijo. Ne strinja se s tožnikovim očitkom, da ni vedel, da bi na sprejem prošnje moral počakati v sprejemnih prostorih azilnega doma. Na PP Podlehnik je namreč podal namero za prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil odpeljan v azilni dom. Če bi res želel zaprositi za mednarodno zaščito, bi po prepričanju tožene stranke počakal na nadaljevanje postopka, tudi če ne bi vedel, da mora počakati, vsekakor pa ne bi že po enem dnevu zapustil azilnega doma in se napotil proti Italiji. Poleg tega je bil prijet na železniški postaji in bi lahko šel v trgovino v bližini azilnega doma.

15. Tožena stranka poudarja, da je tožnik podal namero za mednarodno zaščito na PP Podlehnik v prisotnosti tolmača, ki govori pandžabi jezik, v katerega je bilo prevedeno tudi obvestilo na registracijskem listu glede zapustitve azilnega doma.

16. V zvezi s tožbenimi očitki glede nesorazmernosti izrečenega ukrepa tožena stranka navaja, da je bil tožnik že nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, vendar jih je zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti. Dodaja, da je azilni dom institucija odprtega tipa, kjer je trenutno nastanjeno veliko število ljudi, kar omejenemu številu varnostnikov onemogoča nenehen nadzor nad vsemi prosilci, še posebej nad izrazito begosumnimi. Zato v tožnikovem primeru, ko je azilni dom že zapustil, milejši ukrep ne bi bil učinkovit. 17. Tožena stranka se ne strinja niti z zahtevo za izdajo začasne odredbe. Meni, da tožnik ni zatrjeval težko popravljive škode. Poudarja, da bi bila z odložitvijo izvršitve sklepa o omejitvi gibanja nesorazmerno prizadeta javna korist

18. Dne 6. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

19. Tožba ni utemeljena.

20. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

21. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

22. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I). V zvezi s tožnikovim opozorilom glede zakonskih izhodišč za presojo begosumnosti sodišče zgolj pripominja, da je bila z ZMZ-1A črtana dosedanja 31. točka 2. člena ZMZ-1. 23. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik 21. 9. 2022 na PP Podlehnik izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-11 izpolnila registracijski list in tožnika v pandžabi jeziku, za katerega je potrdil, da ga razume in v zvezi s katerim v tožbi navaja, da je njegov materni jezik2, po tolmaču seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v njegovem maternem jeziku, česar tožnik ne izpodbija. Ob takih okoliščinah po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe o kršitvah tožnikove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

24. Na to, da je tožnik razumel navedeno, tudi v pandžabi jeziku zapisano opozorilo, nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je že naslednji dan (22. 9. 2022), ko je bil skupaj z osmimi tujci ob 19.00 uri prijet na Trgu A., kjer je železniška postaja, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil. 25. Iz tožnikovih izjav je sicer razvidno, da je sprejemne prostore azilnega doma zapustil le zaradi odhoda po nakupih, vendar se sodišče strinja s prepričljivo in logično dokazno oceno tožene stranke, da bi lahko (tožnik) to storil bližje azilnemu domu in ne šele pri železniški postaji. Zato okoliščina, da je bil prijet ravno na tem območju, tudi po presoji sodišča logično nakazuje na možnost tožnikovega odhoda v tujino, kar, kljub tožnikovim nasprotnim izjavam ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, potrjuje vsebino registracijskega lista z dne 21. 9. 2022, da je njegova ciljna država Italija.

26. Dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti je tako vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene3. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenim tožbenim očitkom („da tožnik ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma; da je bil namen odhoda nakup potrebnih dobrin; da ga varnostna služba v azilnem domu ni opozorila na posledice odhoda in mu je dovolila izhod; da se je želel vrniti v azilni dom; da iz predložene dokumentacije PP Ljubljana Center ni razvidno, da je kupil kakršnokoli vozovnico; da se je le gibal v bližini ljubljanske železniške postaje, kot to počne mnogo ljudi“) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 27. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da za izrek obravnavanega ukrepa ne zadostuje pojasnilo tožene stranke, da bo s tem zagotovljeno ugotavljanje morebitnega namernega in diskriminatornega ekonomskega onemogočanja tožnika v izvorni državi. Iz tožnikovega trditvenega gradiva namreč ni razvidno na to nanašajoče se konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe); zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zgolj posplošeno tožnikovo nestrinjanje pa v tem pogledu ne zadošča. 28. Tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe EU št. 604/20134 toženi stranki še očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Smiselno meni, da bi tožena stranka morala bolj učinkovito izvrševati ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma.

29. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe5, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 7. in 8. točke obrazložitve te sodbe), tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim mogoče doseči cilj — ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

**30. K II. točki izreka:**

31. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

32. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

33. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

34. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

35. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

36. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 2 To je razvidno tudi iz 10. točke prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik vložil dne 23. 9. 2022. 3 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 4 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 5 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.