Jedro

Zoper odločbo veterinarskega inšpektorja o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za pobite živali po odredbi veterinarskega inšpektorja ni dovoljena pritožba glede na določbo 4. odstavka 27. člena zakona o zdravstvenem varstvu živali.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Republiške veterinarske uprave z dne 7.1.1993 odpravi.

Obrazložitev

Veterinarski inšpektor občine je z odločbo z dne 16.10.1992 odredil, da imetnik prašičev A.M., takoj vse prašiče odda veterinarsko - higienski službi z namenom, da se pokončajo in trupla neškodljivo odstranijo zaradi ugotovitve prašičje kuge. A.M. je za pokončane prašiče vložil odškodninski zahtevek z dne 16.11.1992. Veterinarska inšpekcija občine je z odločbo z dne 24.11.1992 njegovo zahtevo zavrnila, ker da si ni pridobil zdravstvenih spričeval za živali, ki jih je kupil in tudi ne za vse prašiče, ki jih je prodal. A.M. je 30.11.1992 zoper gornjo odločbo dal pritožbo na zapisnik, v kateri navaja, da je prašiče dejansko prodajala Kmetijska zadruga, on pa je le na podlagi dobavnice prašiče izdal. Meni, da bi kmetijska zadruga morala priskrbeti zdravstvena spričevala za živali.

Republiška vetrinarska uprava je z odločbo z dne 7.1.1993 pritožbo tožnika zavrnila z obrazložitvijo, da je kupoval in prodajal prašiče brez obveznega veterinarsko - sanitarnega pregleda, čeprav je po zakonu tudi obvezen veterinarsko-sanitarni pregled pri nakladanju živali. Tožnik naj bi tako kršil določila 36. člena zakona o zdravstvenem varstvu živali in 21. člena zakona o varstvu živali pred kužnimi boleznimi, ki ogrožajo vso državo.

Zoper odločbo Republiška veterinarska uprava je A.M. 10.2.1993 po svojem pooblaščencu vložil tožbo, v kateri navaja, da so ob nakupu prašičev pri J.G. bili izdani potni listi za 48 komadov svinj, ki jih je J.G. kupil izven občine. Ostali prašiči pa so bili last J.G. in ker so bili prodani v sosednjo vas se po obstoječi praksi ni zahteval veterinarski pregled. Veterinar je bil pri njem le 4 dni pred pobitjem živali in je zatrdil, da je v njegovem hlevu vse v redu. V tej smeri tožnik predlaga zaslišanje veterinarja. Glede na predložene potne liste in potrdila o pregledu živali pri nakladanju je bil popolnoma prepričan, da so kupljene svinje zdrave. Odškodnino zahteva samo za 48 svinj, ostalih 43 pa je imel v reji iz kooperacijske pogodbe za kmetijsko zadrugo, in to v znesku 383.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.11.1992 dalje.

Republiška veterinarska uprava je 20.4.1993 vložila odgovor na tožbo, v katerem poudarja, da 21. člen zakona o varstvu živali pred kužnimi boleznimi, ki ogrožajo vso državo točno določa, da mora imeti lastnik zdravstveno spričevalo za živali, ki jih proda ali kako drugače odtuji. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Postopek za plačilo odškodnine za ubite živali ureja 27. člen zakona o zdravstvenem varstvu živali (Uradni list SRS, št. 37/85 - ZZVŽ). V 3. odstavku navedenega člena je določeno, da o tem, ali se izplača odškodnina in o višini odškodnine odloči z odločbo občinski upravni organ, pristojen za veterinarsko inšpekcijo. V obravnavanem primeru je tako odločbo izdala veterinarska inšpekija v okviru Sekretariata za splošne zadeve in družbene dejavnosti občine in sicer je zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zavrnila. Po mnenju sodišča zoper to odločbo glede na določbo 4. odstavka 27. člena že navedenega zakona ni dovoljena pritožba, niti ni dovoljen upravni spor. V tem odstavku je določeno, da imetnik živali lahko v 30-ih dneh od vročitve odločbe iz prejšnjega (3.) odstavka predlaga temeljnemu sodišču, da odmeri odškodnino. Kot je že navedeno, odločbo po prejšnjem - 3. odstavku izda prvostopni organ, in na podlagi njegove odločbe lahko nezadovljna stranka predlaga sodišču, da odmeri odškodnino. Z odločbo iz 3. odstavka lahko pristojni prvostopni organ odškodnino prizna, ali pa zahtevo zavrne. Pa tudi če odločbe ne izda v roku 60 dni od vložitve zahteve, lahko odškodovanec takoj zahteva odločitev temeljnega sodišča. Z izdajo izpodbijane odločbe v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, zato jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpravilo. Pri ponovnem obravnavanju tožnikove pritožbe bo tožena stranka morala upoštevati navedeno mnenje sodišča glede pravice do pritožbe, kot tudi določbo 210. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker je bil tožniku dan napačen pravni pouk.

Določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in Uradni list RS, št. 55/92) in zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92) je sodišče skladno z določbo 1. odstavka ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.