Jedro

Če je odpadla podlaga za restitucijski zahtevek, to še ne pomeni, da je odpadla podlaga tudi za opustitveni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motil tožnico v njeni posesti nepremičnine enoinpolsobnega stanovanja št. 20, v izmeri 56,63 m2, v nadstropju M1 in pripadajoče kletne shrambe št. 20 v stanovanjski hiši na naslovu N. 7 v L., ki stoji na parc. št. A k.o. B s tem, da je v stanovanju zamenjal ključavnico in se v stanovanje vselil, kar je tožnica ugotovila dne 8.5.2007 in toženi stranki v bodoče prepovedalo z opisanim ali podobnim motitvenim ravnanjem posegati v posest tožnice. V delu, ki se je nanašal na tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, s tem, da tožena stranka v stanovanju namesti staro ključavnico, ali pa tožnici izroči ključ od stanovanja in stanovanje izprazni oseb in stvari v osmih dneh, je sodišče tožbo zavrglo. Glede stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka sama svoje pravdne stroške.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka in sicer zoper 1., 2. in 4. točko izreka, to je zoper ugodilni del, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izpodbijana odločitev materialnopravno in posledično procesnopravno napačna. Če je v konkretnem primeru odpadla podlaga za restitucijski zahtevek, je enako odpadla podlaga tudi za opustitveni zahtevek, saj sta bila oba usmerjena v enkratno dejanje zamenjave ključavnice, tega je tožnica v konkretnem primeru realizirala sama, s tem, ko je v novembru 2008 zamenjala ključavnico, zato je izgubila tudi interes za opustitveni zahtevek. To potrjuje dejstvo, da je tožnica potem, ko je toženec v novembru 2008 obnovil posest predmetnega posestva, vložila novo tožbo zaradi motenja posesti, ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani obravnava pod opr. št. II P 3302/2008. Sodišče tožbe ni zavrglo, ampak se tožba zaradi domnevnega motenja posesti v novembru 2008 nemoteno obravnava. Toženec opustitve iz aprila 2007 ne more izvesti. Ko je novembra 2008 po tožničinem nasilnem vstopu zamenjal ključavnico, je vgradil drugo ključavnico. Sklicevanje sodišča na določbo 1. odst. 229. člena ZIZ na navedeno ne vpliva. Sklicevanje na ZIZ ne pride v poštev, saj gre za institut izvršilnega prava. Ker sodišče ni zavrglo tudi opustitvenega dela tožbenega zahtevka, je izpodbijani sklep v nasprotju sam s sabo. Pritožbi bi bilo potrebno ugoditi in tožbo v celoti zavrniti, saj brez opustitvenega in restitucijskega zahtevka tožnica nima interesa za ugotovitev domnevnega motenja posesti. Odločitev sodišča o opustitvenem zahtevku je tudi v nasprotju z ostalimi ugotovitvami sodišča. Ena glavnih ugotovitev sodišča je, da ima toženec na spornem stanovanju soposest. To pomeni, da se z opustitvenim izrekom tožencu odreja ravno nasprotno. Če bo moral opustiti zamenjavo ključavnice ter vselitev v stanovanje, bo dejansko ostal brez posesti stanovanja. Navedeno je posebnej problematično v konkretnih razmerjih med strankama. Sodišče bi moralo upoštevati izkazano zasebnost, ki jo toženec uživa na spornem stanovanju in s tem povezano drugačno in močnejšo vsebino posesti. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-157/00 z dne 10.4.2003 bi moralo sodišče upoštevati posestna položaja in vsebini posesti obeh pravdnih strank ter spoštovati pravico toženca do zasebnosti. Pravica do zasebnosti je samostojna ustavna kategorija, katere varstvo je Ustavno sodišče razširilo tudi na razmerja med zasebniki. Ni pomembno, kakšna je bila vsebina posesti toženca pred domnevnim motilnim dejanjem, ampak kakšna je v času sprejema odločitve o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti. Toženec je z vselitvijo v sporno stanovanje v njem začel uživati svojo zasebnost in to se tekom postopka ni spremenilo, že pred vložitvijo tožbe je bilo stanje tako, konkretno vse od aprila 2007 dalje. Sodišče skupaj obravnava vselitev v sporno stanovanje in zamenjavo ključavnice, kar pa nima podlage v spisu, saj tudi tožnica ne trdi, da naj bi toženec oboje storil hkrati. Toženec se je vselil v stanovanje že pred zamenjavo ključavnice in spremenil vsebino svoje posesti. Torej, če se je zgodilo zatrjevano motenje posesti, se je to zgodilo po tem, ko je toženec že prebival v stanovanju in v njem užival zasebnost. Za ugotovitev, da naj bi do motenja posesti prišlo z vselitvijo toženca v stanovanje, sodišče ni imelo prav nobene podlage, tožnica tega ni zatrjevala, kaj šele dokazala, saj je tožbo zaradi motenja posesti vložila zato, ker je bila zamenjana ključavnica. Sicer pa posest tožnice s toženčevo vselitvijo v stanovanje ni bila motena, saj je še vedno lahko na enak način vstopala v stanovanje. Vsebina posesti toženca je bila spremenjena pred edinim potencialnim motilnim dejanjem, to je zamenjavo ključavnice. Toženec pa izpodbija tudi osnovno ugotovitev sodišča, da naj bi imela tožnica na predmetnem stanovanju soposest, saj tega s svojimi navedbami ni izkazala. Povedala ni ničesar konkretnega o tem, da naj bi uživala posest spornega stanovanja, na splošno je pisala o tem, kako naj bi imela v stanovanju stvari, česar ni dokazala, o tem, kako naj bi uživala stanovanje, pa ni navedla ničesar, prav tako ne dejstva, da naj bi imela ključe stanovanja. To je šele izpovedala, česar pa sodišče ne more upoštevati. Celo v izpodbijanem sklepu ni ugotovljene nobene konkretne okoliščine, ki naj bi kazala, da je imela tožnica soposest spornega stanovanja. Najem se je nehal pred spornimi dejanji, zato preko njega posest ni bila več izvrševana. Tožbeni zahtevek bi bilo treba zato zavrniti tudi zaradi neizkazane osnovne predpostavke, to je posesti tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljene so vse pritožbene navedbe tožene stranke, ki izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje glede opustitvenega zahtevka. Tako ne drži, da je odpadla podlaga za opustitveni zahtevek zato, ker je odpadla podlaga za restitucijski zahtevek. Opustitveni zahtevek je namreč usmerjen v opustitev bodočih motilnih dejanj, sodišče prve stopnje je toženi stranki prepovedalo v bodoče z opisanim ali podobnim motitvenim dejanjem posegati v posest tožnice, zato je povsem neumestna pritožbena navedba, da toženec opustitve iz aprila 2007 ne more izvesti, saj se mu kaj takšnega tudi ne nalaga. Ne drži, da je bila opustitev, kot jo je zahtevala tožnica, z zamenjavo ključavnice realizirana. Z zamenjavo ključavnice je bilo kvečjemu vzpostavljeno prejšnje stanje, ne pa tudi bodoča opustitev. Dejstvo, da je tožnica kasneje vložila novo tožbo zaradi motenja posesti, kaj je sodišče z novo tožbo storilo in česa ne, pa za odločitev o tej zadevi ni relevantno. Ni dvoma, da je pravni interes tožnice za prepoved bodočih motilnih dejanj podan, zato ne drži, da bi sodišče moralo zavreči tudi opustitveni del tožbenega zahtevka in da naj bi bil izpodbijani sklep, ker tega ni storilo, tako kot je zavrglo restitucijski del tožbenega zahtevka, sam s seboj v nasprotju. Pri tem ne moti, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklicevalo tudi na določila izvršilnega postopka pri utemeljevanju interesa. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je interes tožnice za opustitveni zahtevek brez dvoma podan.

Tudi ne drži, da naj bi bila odločitev sodišča o opustitvenem zahtevku v nasprotju z ostalimi ugotovitvami sodišča in da naj bi bila odločitev sodišča v nasprotju z ugotovitvijo, da ima toženec soposest stanovanja, ker bo v primeru, če bo moral opustiti zamenjavo ključavnice ter vselitev v stanovanje, dejansko ostal brez posesti stanovanja. Restitucijski zahtevek (po katerem bi moral toženec med drugim zamenjati ključavnico in izprazniti stanovanje) je bil namreč zavržen. Kaj se je kasneje dogajalo in kako so se kasneje menjavale ključavnice, pa za odločitev ni relevantno, saj ni predmet tega postopka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki merijo na to, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna zato, ker gre za prostor, v katerem toženec uživa svojo zasebnost, ki jo je začel uživati z vselitvijo v sporno stanovanje, kar se tekom postopka ni spremenilo, navedba, da sodišče nima prav, da je odločilno posestno stanje pred domnevnim motilnim dejanjem ter navedba, da je odločilno, kakšna je bila vsebina posesti v času odločitve. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi bilo samo v primeru, če bi bila posestna položaja pravdnih strank drugačna oziroma, če bi bila vsebina njune posesti različna pred motilnim dejanjem, potrebno pri odločitvi upoštevati razliko v posestnih položajih pravdnih strank in v zvezi s tem varstvo pravice do zasebnosti (torej le v primeru, če bi toženec v stanovanju živel že pred motilnim dejanjem). Situacija v konkretni zadevi se namreč bistveno razlikuje od situacije v zadevi, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je toženec takoj po vselitvi v stanovanje v aprilu 2007 zamenjal ključavnico in s tem spremenil dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stanovanjem, ki sta jo imela pred tem oba s tožnico. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče napačno skupaj obravnava vselitev v sporno stanovanje in zamenjavo ključavnice (primerjaj izpovedbo toženca na list. št. 146, narok dne 19.10.2009, ko je izpovedal, da je po vselitvi najprej zamenjal ključavnico). Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče napačno zavrnilo sklicevanje toženca na pravico do zasebnosti, ker je zasebnost vzpostavil šele z motenjem posesti. Morebiten dan razlike med vselitvijo in namenjavo ključavnice, pri tem ne more biti odločilen. Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v zvezi s sklicevanjem toženca na pravico do zasebnosti pravilna.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da naj bi do motenja posesti prišlo z vselitvijo toženca v stanovanje. Tožnica je navedeno zatrjevala, postavila je tudi ustrezen tožbeni zahtevek in za svoje trditve predlagala tudi dokaze, do ustreznih zaključkov pa je prišlo po izvedenem dokaznem postopku tudi sodišče prve stopnje. Glede na že obrazloženo zato tudi ne drži pritožbena navedba, da bi bilo potrebno izrek izpodbijanega sklepa v vsakem primeru razveljaviti v delu, ki se nanaša na ugotovitev motenja posesti z vselitvijo v stanovanje.

Končno toženec neutemeljeno izpodbija tudi osnovno ugotovitev sodišča, da je imela tožnica na predmetnem stanovanju soposest. Tožnica je sicer zatrjevala, da je imela na stanovanju izključno posest, za to je postavila ustrezne trditve, po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sicer ni dokazala, da bi bila izključna posestnica, pač pa je dokazala, da je soposestnica stanovanja, v dokazno oceno sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje ne dvomi in tudi ne drži, da naj bi bila odločitev sodišča o tem arbitrarna. Tudi ne drži, da naj bi sodišče odločitev oprlo zgolj na dejstvo, da sta stranki dali stanovanje skupaj v najem in da tožnica posesti stanovanja dejansko ni mogla izkazati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta pravdni stranki oddali stanovanje v najem in s tem izvrševali posredno soposest na stanovanju, po prenehanju najema pa tudi nobeden ni imel stanovanja v izključni posesti, saj so bili ključi od stanovanja ves čas v stanovanju na E., kjer sta pravdni stranki skupaj živeli in so bili dostopni tožencu (posledično pa tudi tožnici), ki je sicer izpovedovala, da je imela ključe ves čas v svojem avtu, vendar sodišče temu ni verjelo. Tudi tožnica je bila torej v takem položaju, da je imela možnost na stvar vplivati, jo rabiti in uživati ter z njo razpolagati, posest je lahko izvajala, saj pri tem ni nujen vsakodnevni fizični stik s stvarjo. Šele toženec je s svojim motilnim dejanjem tožnici posest odvzel. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).