Jedro

Zavezanec za davek iz prometa proizvodov - doma izdelanega plovila, za katero je obvezna registracija, je tudi oseba, ki je plovilo izdelala sama za lastno rabo.

Vrednosti lastnega dela se ne odšteva od davčne osnove, ker zakon tega ne določa. Da bi se vrednost predloženih računov valorizirala, bi moral določati zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero mu je bil odmerjen prometni davek od doma sestavljenega plovila, in sicer davčne osnove 1.386.213,00 SIT, po stopnji 20 % v višini 277.243,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik za plovilo - gliser, ki ga je več let sam doma sestavljal, v davčnem postopku predložil cenitveno poročilo, iz katerega izhaja, da znaša cenitvena vrednost plovila 3.000.000 SIT. Na podlagi predloženih računov je davčni organ ugotovil vrednost vgrajenih delov in materiala v višini 1.613.787 SIT in ta znesek odštel od vrednosti plovila, ugotovljenega s cenitvijo v skladu s 14. členom Zakona o prometnem davku (ZPD), in ob uporabi 16. člena istega zakona določil davčno osnovo in od te tudi pravilno odmeril prometni davek. Vrednosti za nabavljeni material in vgrajene dele je upošteval po predloženih računih, brez revalorizacije, ker ZPD revalorizacije ne določa. Vrednosti lastnega dela od davčne osnove ni mogoče odšteti, ker se po navedenem zakonu prometna vrednost lahko zmanjša le za vrednost delov in materiala in plačan prometni davek, če sta razvidna iz plačanih računov.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe zakona. V tej stvari ne more biti davčni zavezanec po 14. členu ZPD, saj spornega plovila ni vzel v svojo rabo, ampak ga je izdelal za lastno rabo. Kolikor pa bi se določba 14. člena razlagala tako, kot jo neutemeljeno razlaga tožena stranka, pa je potrebno upoštevati določilo 16. člena tega zakona in tudi revalorizacijo računov. Tožnik ve, da so davčni organi po drugih krajih v Sloveniji to upoštevali, zato meni, da je bila z navedeno odločbo kršena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom. Glede vrednotenja lastnega dela pa tožena stranka ni navedla, na katero določbo ZPD opira svojo odločitev.

Vrednosti njegovega dela ni mogoče enačiti z vrednostjo dela podjetja, zato bi se ta postavka bremenila lahko le s 5 %, ne pa 20 % stopnjo. Zgolj sklicevanja na abstraktne določbe ZPD, ne da bi organ konkretno apliciral besedilo zakona na njegovo situacijo, mu dejansko onemogoča preizkusiti odločbo. Zato predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 14. člena ZPD (Uradni list RS, št. 4/92, 71/93, 16/96 in 57/97) je zavezanec za davek od prometa proizvodov tudi pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki vzame za lastno rabo ali brezplačno odtuji proizvod, za katerega je obvezna registracija in ki ga je izdelala sama ali za njen račun kdo drug. Iz določbe 8. odstavka 16. člena istega zakona pa izhaja, da je osnova za davek od prometa proizvodov, za proizvod, za katerega je obvezna registracija in ga pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba izdela sama ali ga za njen račun izdela kdo drug, prometna vrednost tega proizvoda v trenutku nastanka davčne obveznosti, zmanjšana za vrednost delov in materiala, iz katerega je proizvod izdelan in od katerega je bil pri nakupu plačan davek od prometa proizvodov.

Vrednost delov ter materiala in plačani prometni davek morata biti razvidna iz plačanih računov. Prometno vrednost ugotovi davčni organ v kraju sedeža oziroma stalnega prebivališča davčnega zavezanca.

Iz navedene določbe 14. člena po mnenju sodišča izhaja, da je zavezanec za davek iz prometa proizvodov - plovila, fizična oseba, ki proizvod, za katerega je obvezna registracija (za plovilo je obvezna), vzame za lastno rabo in ga je izdelala sama, torej morata biti oba zakonsko navedena pogoja kumulativno izpolnjena. Po mnenju sodišča, pojma, na katera se sklicuje tožnik "vzeti za svojo rabo" oziroma "izdelati za lastno rabo" sta identična in ne različna pojma, kot to zatrjuje tožnik, zato je ta navedba pravno neutemeljena.

Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da je upravni organ pri odmeri prometnega davka napačno uporabil določbo 16. člena, ker ni revaloriziral računov. Tožena stranka pravilno navaja, da ZPD revalorizacije ne določa. Zato je prvostopni organ pravilno odmeril prometni davek, ko je vrednosti za nabavljeni material in rezervne dele upošteval po predloženih računih, brez revalorizacije. Vrednosti iz predloženih računov bi bil dolžan davčni organ revalorizirati samo v primeru, če bi ZPD, ki je pravna podlaga za ta davek, tako določal. Ker pa ZPD tega ne določa, analogna uporaba drugih predpisov pa v upravnem odločanju ni dopustna, je odločitev pravilna.

Enakost pred zakonom (14. člen ustave RS) bi bila kršena, če bi upravni organ v izpodbijani odločbi razsodil napak in drugače, kot sicer odloča v podobnih ali enakih zadevah. S pavšalno trditvijo, ne da bi tožnik navedel konkretne zadeve, v katerih je tožena stranka odločila drugače (valorizirala račune), pa tožnik v upravnem sporu ne more uspeti. Iz določbe 8. odstavka 16. člena ZPD tudi jasno izhaja, da se prometni davek plača od prometne vrednosti proizvoda v trenutku nastanka davčne obveznosti, zmanjšani le za vrednost delov in materiala, od katerega je bil pri nakupu plačan davek od prometa proizvodov. Torej po ZPD vrednosti lastnega dela od davčne osnove ni mogoče odšteti, ker zakon tega ne določa. Zato te tožnikove navedbe sodišče ni moglo upoštevati. Tudi ni zakonske podlage, da bi se prometni davek odmeril po 5 % namesto 20 % stopnji, kot neutemeljeno meni tožnik, saj ZPD tega ne določa. Po mnenju sodišča je tožena stranka v postopku ugotovila vsa pravnopomembna dejstva, ki so določena v zakonu in na katera se tudi pravilno sklicuje tožena stranka. Zato je tožbeni ugovor, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, pravno neutemeljen. Na podlagi ugotovljenih dejstev je tožena stranka tudi pravilno sklepala o dejanskem stanju in tudi pravilno uporabila določbe ZPD.

Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odločila, je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Zakon SFRJ), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).