Jedro

Pri izpolnjevanju zakonskih nalog omogočanja varnega prometa in vzdrževanja cest bi morali toženki kot pravni naslednici vzdrževalca ceste odvrniti možnost sicer nedovoljenega prehajanja ceste čez obvoznico, za katero pa sta vedeli. Prekratka in na več mestih poškodovana oziroma razrezana žična ograja na zelenem pasu na sredi obvoznice, ki je štiripasovna magistralna cesta, ni služila svojemu namenu preprečiti nedovoljeno prehajanje pešcev.

Pešcev prispevek v konkretni zadevi pomeni tudi njegovo krivdno odgovornost zaradi kršitve zakonske prepovedi prehajanja pešcev čez štiripasovno magistralno cesto, kar je pešec storil kljub postavljeni, čeprav neustrezni žični ograji in kljub obstoju prehodnega podhoda za pešce. Tako njegovo nedovoljeno ravnanje je bistveno prispevalo k škodnemu dogodku in ima tudi v primerjavi s krivdno opustitvijo rednega vzdrževanja ograje oziroma nenamestitve daljše ograje znatno večjo težo. Tretje tožena zavarovalnica, ki odgovarja za ravnanje voznika motornega vozila, pa se je uspela oprostiti odgovornosti v danih okoliščinah nenadnega pojava pešca na štiripasovni magistralni obvoznici, ki tudi ni imela pločnikov in prehoda za pešce, voznik avtomobila ni mogel pričakovati. Ko je do take pričakovane situacije prišlo, pa se voznik trčenju ni mogel izogniti. Do nesreče je prišlo izključno zaradi ravnanja pešca.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi prve tožnice se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 24.9.1990 se je smrtno ponesrečil J. K., ko je prečkal celjsko obvoznico in ga je z avtomobilom zadel voznik avtomobila tuje registracije. Tožnika sta od vseh štirih toženk zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine za škodo, prva tožnica, 2,500.000 SIT za duševne bolečine zaradi smrti moža in 17.031 SIT za premoženjsko škodo, drugi tožnik pa tudi 2,500.000 SIT za duševne bolečine zaradi smrti očeta. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata prvi dve toženki kot pravni naslednici vzdrževalca ceste plačati prvi tožnici 1,008.515,50 SIT in drugem tožniku 750.000 SIT, presežni tožbeni zahtevek proti tema toženkama zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek proti tretji in četrti toženki ter še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo skupni pritožbi prvih dveh toženk in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da jima je naložilo v nerazdelno plačilo znesek 302.555 SIT prvi tožnici in znesek 225.000 SIT drugemu tožniku ter presežni tožbeni zahtevek proti prvima dvema toženkama zavrnilo. V ostalem delu je to pritožbo, v celoti pa pritožbo obeh tožnikov zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je tudi o stroških vsega postopka.

Presoja obeh sodišč je bila, da sta prvi dve toženki odškodninsko odgovorni kot pravni naslednici C. p. C., ki ni ustrezno vzdrževalo ograje na zelenem pasu med obema stranema magistralne ceste oziroma kljub znani problematiki nedovoljenega prehajanja pešcev čez obvoznico ni postavilo ustrezno dolge ograje. Obe sodišči pa sta ugotovili tudi pomemben peščev prispevek k nastanku škode, pri čemer je prvostopenjsko sodišče njegov prispevek ocenilo s 50%, drugostopenjsko pa s 85%. Odmera odškodnine za premoženjsko škodo v celotni zahtevani višini in odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo za prvotožnico v znesku 2,000.000 SIT, za drugega tožnika pa v znesku 1.500.000 SIT je bila enaka na obeh stopnjah sojenja. Obe sodišči sta tudi enako presodili, da ni podlage za odškodninsko odgovornost tretje toženke in četrte toženke.

Proti drugostopenjski sodbi sta oba tožnika vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. V razmerju odškodninskih zahtevkov proti prvima dvema toženkama sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo pri presoji o prispevku pešca, ki ga je pritožbeno sodišče celo zvišalo na 85%. Iz izvedenih dokazov in zapisnikov v spisu izhaja, da je bil podhod, ki je bil namenjen pešcem, mračen, z razbitimi lučmi, umazan in nevaren, zaradi bojazni za svojo varnost pa je veliko ljudi prečkalo cesto na mestu, kjer je to storil tudi pokojni. Kljub znani in pereči problematiki prehajanja pešcev čez cesto pravni prednik obeh toženk ni storil ničesar. Zato je zmotna presoja o velikem prispevku pokojnega pešca. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ni v skladu z ustaljeno sodno prakso in ne upošteva okoliščine, da je šlo za zelo povezano družino in da je izguba enega člana pustila hude posledice.

Pri izpodbijanju odločitve obeh sodišč o tožbenem zahtevku proti tretji toženi zavarovalnici, ki odgovarja za ravnanje voznika s tujo registracijo, revizija opozarja na izvedensko mnenje, po katerem bi voznik, če bi v trenutku, ko je pešec stopil na njegov vozni pas, močno zavrl, na ta način preprečil prometno nesrečo. Ker obvoznica poteka ob stanovanjskem naselju, razmere pa so bile zaradi slabe vidljivosti, deževnega vremena in mokre ceste neugodne, bi moral voznik prilagoditi svojo vožnjo takim razmeram in voziti še posebej previdno. Kljub takim ugotovitvam pešca ni opazil in tudi ni zaviral. Zato je zmotno prepričanje sodišč, da se voznik ni mogel izogniti nesreči. V tem delu je v razlogih sodb podano tudi nasprotje med odločilnimi dejstvi in med vsebino listin ter zapisnikov o izpovedbah. Nepravilno je stališče o dokaznem bremenu, saj je bila toženka dolžna dokazati, da vzrok prometne nesreče ni v ravnanju voznika. Glede na že podane navedbe tega ni dokazala, zato je pri odločitvi o oprostitvi odgovornosti zmotno uporabljeno materialno pravo.

Pri izpodbijanju odločitve obeh sodišč o tožbenem zahtevku proti četrti toženki revizija ponavlja pritožbene navedbe, da je ta toženka vedela, zakaj je bila odrejena postavitev ograje in bi zato morala takoj, ko je ugotovila njeno neustreznost, ukrepati in postaviti ustrezno ograjo. Ker sta se prvi dve toženki branili, da ograjo sicer vzdržujeta, za postavitev nove pa je bil dolžan poskrbeti investitor, je tudi v tem delu podano nasprotje med odločilni dejstvi in vsebino listin ter zapisnikov o izpovedbah.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi prve tožnice ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Kadar tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP vrednost spora zaradi ugotovitve pravice do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 17.031 SIT in za nepremoženjsko škodo v znesku 2,500.000 SIT. Oba zahtevka temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Ker ji je iz naslova premoženjske škode pravnomočno prisojeno 2.555 SIT, zavrnjeni del 14.476 SIT pa ne presega revizijskega praga, njena revizija v tem delu ni dovoljena.

V ostalem delu glede nepremoženjske škode je revizija obeh tožnikov dovoljena, ni pa utemeljena.

Pri podlagi odgovornosti prvih dveh toženk kot pravnih naslednic C. p. C. sta sodišči na podlagi ugotovljenih opustitev dolžnega ravnanja v okviru njegovih nalog iz Zakona o cestah (Ur. l. SRS, št. 2/88), veljavnega v času škodnega dogodka, ugotovili krivdno odgovornost obeh toženk. Pri izpolnjevanju zakonskih nalog omogočanja varnega prometa in vzdrževanja cest bi morali odvrniti možnost sicer nedovoljenega prehajanja ceste čez obvoznico, za katero pa sta vedeli. Prekratka in na več mestih poškodovana oziroma razrezana žična ograja na zelenem pasu na sredi obvoznice, ki je štiripasovna magistralna cesta, ni služila svojemu namenu preprečiti nedovoljeno prehajanje pešcev. Vendar pa sta sodišči hkrati ugotovili, da je pešec grobo kršil takrat veljavne zvezne in republiške cestnoprometne predpise, ker je kljub prepovedi prečkal štiripasovnico, čeprav je tam obstajal za pešce zgrajen in prehoden podhod. Zato sta uporabili pravilo o deljeni odgovornosti iz prvega odstavka 192. člena v zvezi z 205. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Prispevek pokojnega pešca je pritožbeno sodišče ocenilo s 85%.

Revizijsko sodišče se s tako oceno pritožbenega sodišča strinja. Pešcev prispevek v konkretni zadevi pomeni tudi njegovo krivdno odgovornost zaradi kršitve zakonske prepovedi prehajanja pešcev čez štiripasovno magistralno cesto, kar je pešec storil kljub postavljeni, čeprav neustrezni žični ograji in kljub obstoju prehodnega podhoda za pešce. Tako njegovo nedovoljeno ravnanje je bistveno prispevalo k škodnemu dogodku in ima tudi v primerjavi s krivdno opustitvijo rednega vzdrževanja ograje oziroma nenamestitve daljše ograje znatno večjo težo. Revizija skuša to težo zmanjšati s trditvami o neustreznosti podhoda za pešce, vendar v tem delu nedovoljeno posega v dejansko stanje o stanju podhoda, kot sta ga ugotovili obe nižji sodišči. Ker z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče ne more obravnavati trditev, da je bil podhod nevaren oziroma da so se v njem pešci bali za svojo varnost, ker za take trditve ni podlage v razlogih sodb obeh sodišč. Nasprotno, prvostopenjsko sodišče je tudi na podlagi izpovedi obeh tožnikov, ki sta šla skozi podhod, tožnica isti dan, tožnik pa nekaj dni kasneje, upoštevalo, da je bil podhod sposoben in primeren za uporabo, saj nobeden od njiju ni zaznal kakšnih posebnosti.

Revizija neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine v znesku 2,000.000 SIT tožnici in 1,500.000 SIT tožniku za duševne bolečine zaradi smrti moža oziroma očeta. Ta odškodnina temelji na prvem odstavku 201. člena ZOR, njena odmera pa ,na kriterijih iz 200. in 203. člena ZOR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pravilno upoštevali konkreten obseg škode pri obeh tožnikih, njune individualne značilnosti, tudi predvideni obseg bodoče škode in druge okoliščine, ki jih uveljavlja revizija. Revizijsko sodišče je opravilo revizijski preizkus s primerjavo prisoje odškodnin v podobnih primerih in ugotovilo, da je odmera odškodnine vsakemu od tožnikov primerno uvrščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin v podobnih zadevah.

Zavrnitev tožbenega zahtevka proti tretji toženi zavarovalnici temelji na presoji obeh sodišč o oprostitvi odgovornosti, ker pešec za voznika v danih okoliščinah ni mogel predstavljati pričakovane ovire. Po drugem odstavku 177. člena ZOR se namreč imetnik nevarne stvari oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin se sodišči nista oprli na pravilo o dokaznem bremenu, zato ni utemeljena revizijska trditev o napačni uporabi tega pravila. Oprli sta se na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je bilo izdelano v preiskovalnem postopku proti vozniku avtomobila s tujo registracijo in po podaji katerega je takratni javni tožilec že v tej fazi kazenskega postopka odstopil od kazenskega pregona. Na isto mnenje se opira tudi revizija, vendar povzema le en njegov del in na ta način neutemeljeno zatrjuje procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obe sodišči sta presojali celotno izvedensko mnenje in ne samo tisti del, ki govori o možnosti ustavitve voznika, če bi reagiral z močnim zaviranjem takoj, ko je pešec stopil na njegov vozni pas. Tako takojšnjo reakcijo bi bilo mogoče zahtevati le, če bi voznik lahko pričakoval, da bo pešec prečkal magistralno cesto. Pojasnjeno je že bilo, da je celjska obvoznica štiripasovna magistralna cesta in da sta obe smeri vožnje ločeni z zelenico, na kateri je bila žična ograja. V bližini ni bilo prehoda za pešce, cesta tudi ni imela pločnikov za pešce. Voznik avtomobila ni bil domačin in mu zato ni bilo znano, da na tem mestu pešci občasno in nedovoljeno prečkajo magistralno cesto. Vozil je s hitrostjo 55 km/h, torej v okviru dovoljene hitrosti, konkretne razmere na cesti pa mu niso narekovale počasnejše vožnje. Glede na presojo o nepričakovanem ravnanju pešca sta obe sodišči ugotovili, da je imetnik vozila prost odgovornosti, s tem pa tudi tožena zavarovalnica. Revizijsko sodišče se s tako materialno pravno presojo strinja, saj v danih okoliščinah nenadnega pojava pešca na štiripasovni magistralni obveznici, ki tudi ni imela pločnikov in prehoda za pešce, voznik avtomobila ni mogel pričakovati. Ko je do take nepričakovane situacije prišlo, pa se voznik trčenju ni mogel izogniti. Do nesreče je prišlo izključno zaradi ravnanja pešca. Zato so podani vsi pogoji za oprostitev odgovornosti imetnika avtomobila iz drugega odstavka 177. člena ZOR.

Revizija izpodbija tudi odločitev obeh sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti četrti toženki. Na revizijskim podobne pritožbene trditve je pravilno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče, zato bo odgovor revizijskega sodišča kratek. Tožnika sta odgovornost te toženke utemeljevala z dejstvom, da je bila njena pravna prednica investitorka izgradnje celjske obvoznice. V pritožbi nista prerekala ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je investitor ravnal v skladu s takrat veljavnimi gradbenimi predpisi in zahtevo iz zapisnika o tehničnem pregledu ceste z dne 24.11.1987, s katerim je bilo ne glede na dokumentacijo investitorju naloženo še, da zaradi preprečitve prehajanja pešcev preko ceste namesti varovalno ograjo začasnega značaja, kar je investitor tudi storil. Zato so pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da problematika prehajanja pešcev po izgradnji ceste, zgrajene v skladu s predpisano investicijsko tehnično dokumentacijo, ni več stvar investitorja. Samo revizijsko sklicevanje na trditve prvih dveh toženk, da sta bili dolžni le vzdrževati ograjo, za postavitev druge ograje pa bi moral poskrbeti investitor (s takimi trditvami v postopku nista uspeli), ne more pripeljati do drugačne odločitve. Različno sklicevanje več toženk, kdo naj bi bil odgovoren za postavitev druge ograje, ne pomeni "nasprotja med razlogi sodb o odločilnih dejstvih in med vsebino listin ter zapisnikov o izpovedbah", kot revizija tudi v tem delu neutemeljeno skuša prikazati procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.