Jedro

V prvi fazi postopka sodišče ne izvaja dokazov zaradi ugotavljanja dejstev, od katerih je odvisna njegova pristojnost (kompetenčno dejansko stanje), ker bi to lahko pripeljalo do zavlačevanja postopka, pač pa sodišče lahko zahteva od tožeče stranke dopolnitev tožbe z navedbami dejstev, od katerih je odvisna presoja absolutne in relativne pristojnosti sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.023,88 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje pritožbene stroške pa je dolžna kriti sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločanje o tej zadevi (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje), da se evropski plačilni nalog tega sodišča opr. št. Plg 93/2019 z dne 27. 1. 2020 razveljavi (II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje) in da bo po pravnomočnosti tega sklepa sodišče nadaljevalo z obravnavanjem glavne stvari (III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje).

2. Tožena stranka je zoper citirani sklep v I. in III. točki izreka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugovoru tožene stranke o nepristojnosti ugodi ter odloči, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v zadevi in postopek ustavi. Pri tem naj stroške tožene stranke v plačilo naloži tožeči stranki. Podredno je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v I. in III. točki izreka razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, dosedanje stroške tožene stranke pa naloži v plačilo tožeči stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbene stroške je tožena stranka priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno v celoti zavrne, sklep v izpodbijanem delu potrdi, toženi stranki pa naloži, da mora tožeči stranki povrniti vse stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi vloge tožeče stranke dne 27. 1. 2020 izdalo evropski plačilni nalog Plg 93/2019. Tožena stranka je zoper ta nalog dne 5. 1. 2021 vložila ugovor, hkrati pa tudi vlogo, v kateri je podala ugovor nepristojnosti sodišča in ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča, saj naj bi stranki v primeru sporov iz pogodbenega razmerja s pogodbo - Contract no. EU/12 - izrecno dogovorili pristojnost Arbitraže pri Gospodarski in industrijski zbornici Latvije v Rigi. Sodišče prve stopnje je ugovor s prilogami vročilo tožeči stranki v izjavo dne 1. 2. 2021. V odgovoru na ugovor z dne 9. 2. 2021 je ta navedla, da se v tem primeru (kot izhaja iz izpolnjene vloge za evropski plačilni nalog in spremne vloge družbe N. d. o. o.) njen zahtevek ne nanaša na Pogodbo (tj. Pogodbo št. EU/12 z dne 2. 10. 2014), ki je po vsebini kupoprodajna pogodba, temveč na (vzporedno s kupoprodajno pogodbo ustno sklenjeno) distribucijsko pogodbo in da zato arbitražne klavzule iz 7.4 člena Pogodbe ni mogoče uporabiti.

6. V uvodoma navedenem sklepu1 je sodišče prve stopnje upoštevaje navedbe strank iz predhodno povzetih vlog izpostavilo, da je pristojnost sodišča v obravnavani zadevi odvisna od vprašanja, ali v predmetnem postopku vtoževana terjatev izvira: - iz kupoprodajne pogodbe (Contract no. EU/12), ki je bila predložena s strani tožene stranke in v kateri je v 7.4 točki dogovorjeno, da bo spore, do katerih bi prišlo 'po tej pogodbi', kršitve, prenehanje ali neveljavnosti, reševala pristojna arbitraža - Arbitraža pri Gospodarski in industrijski zbornici Latvije v Rigi, ali - iz naslova zatrjevane vzporedno ustno sklenjene distribucijske pogodbe2 med pravdnima strankama, ki zatrjevano takšnega dogovora ne vsebuje ter na podlagi trditev: - da tožeča stranka v tem postopku zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke (ki je poskušala predčasno odpovedati Pogodbo, tj. Contract no. EU/12), ko je strankam tožeče stranke lažno navajala, da N. d. o. o. ni več distributer proizvodov ustne higiene X. v Sloveniji in izrecno pozvala slovenske končne stranke, naj kupujejo X. proizvode od drugega distributerja; - da je tožena stranka s tem protipravnim ravnanjem tožeči stranki preprečila nadaljnjo distribucijo in prodajo X. proizvodov v skladu s še veljavnim distribucijskim razmerjem (in ne kupoprodajno pogodbo Contract no. EU/12); - da je v posledici opisanih kršitev tožeči stranki nastala zatrjevana škoda, tj. izgubljeni dobiček, ki bi ga tožeča stranka imela s prodajo proizvodov svojim strankam, dejanska škoda, ker zalog proizvodov X. zatrjevano ni mogla prodati, škoda zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena družbe N. d. o. o., izgubljeni dobiček kot posledica prenehanja ali zmanjšanja sodelovanja s poslovnimi partnerji tožeče stranke glede preostalih proizvodov, ki jih je tožeča stranka distribuirala na slovenskem trgu prek strank, ki so od tožeče stranke kupovale tudi izdelke X. in odpravnina, presodilo, da tožeča stranka vtoževano odškodnino temelji na zatrjevani kršitvi ustno sklenjene distribucijske pogodbe (kot sporu med principalom in distributerjem), da glede na to arbitražni sporazum, vsebovan v Contract no. EU/12, ki je omejen na spore iz točno te pogodbe, za konkretni primer ne velja, da je kraj izpolnitve po zatrjevani distribucijski pogodbi v Republiki Sloveniji in da je zato v tej zadevi podana pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani (1. (b) točka prvega odstavka Člena 7 Uredbe (EU) št. 1215/2012).

7. Pritožnica odločitev prvostopenjskega sodišča graja. V obširni pritožbi med drugim tako uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo in se ni opredelilo do očitno kontradiktornih navedb tožeče stranke, ki naj bi svojo tezo o kršitvah ustne distribucijske pogodbe s strani tožene stranke dejansko oprla na določila pisne Pogodbe št. EU/12 (če je tožeča stranka čas trajanja zatrjevane ustno dogovorjene distribucijske pogodbe in postopek njene odpovedi vezala na določila pisne Pogodbe št. EU/12, potem po stališču tožene stranke ni nobenega razloga, da za isto razmerje ne bi veljale tudi ostale določbe Pogodbe št. EU/12, torej tudi določbe o pristojnosti za reševanje sporov, ki izhajajo iz tega razmerja), in da bi moralo razčistiti, zakaj naj bi za domnevno ustno dogovorjeno razmerje veljala nekatera določila pisne pogodbe, nekatera pa ne. Ugotovljeno dejansko stanje po stališču pritožnice namreč ne daje podlage za materialnopravni zaključek o obstoju dveh ločenih pogodbenih razmerij med pravdnima strankama in je posledično sklep v izpodbijanem delu obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pritožnica navaja, da odsotnost trditev, da naj bi bila vsebina zatrjevane ustno sklenjene distribucijske pogodbe tudi dogovor o ekskluzivni distribuciji, pomeni, da imenovanje dodatnega distributerja v Sloveniji ne bi moglo predstavljati kršitve distribucijskega pogodbenega odnosa med pogodbenima strankama, tudi če bi ta res obstajal, in da je v tem smislu materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o obstoju protipravnega ravnanja na strani tožene stranke. Pritožnica vztraja, da je med pravdnima strankama obstajalo le eno pogodbeno razmerje in da je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu preuranjena.

8. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, s povzetimi pritožbenimi očitki pritožbeno sodišče ne soglaša. 9. Sodišče presodi pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). V prvi fazi postopka sodišče ne izvaja dokazov zaradi ugotavljanja dejstev, od katerih je odvisna njegova pristojnost (kompetenčno dejansko stanje), ker bi to lahko pripeljalo do zavlačevanja postopka, pač pa sodišče lahko zahteva od tožeče stranke dopolnitev tožbe z navedbami dejstev, od katerih je odvisna presoja absolutne in relativne pristojnosti sodišča; drugi odstavek 108. člena ZPP.3 Za presojo, ali je pristojno za sojenje v obravnavanem primeru, je bilo zato sodišče prve stopnje dolžno upoštevati zgolj trditve, in sicer iz: (1) vloge za evropski plačilni nalog z dne 20. 12. 2019, (2) ugovora zoper evropski plačilni nalog z dne 5. 1. 2020 in (3) odgovora na ugovor z dne 9. 2. 2021, ter dejstva, ki so mu bila znana, ni pa bilo dolžno v zvezi s temi izvajati dokaznega postopka. In to je po presoji pritožbenega sodišča tudi storilo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo trditve, ki jih je ponudila (predvsem) tožeča stranka in na njihovi podlagi tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka odškodnine v tem postopku ne temelji na določbah kupoprodajne pogodbe (Pogodbe št. EU/12), temveč na zatrjevani kršitvi ustno sklenjene distribucijske pogodbe. Za presojo svoje (ne)pristojnosti ni bilo dolžno izvajati dokazov, da bi ugotovilo, ali sta med pravdna strankama _res_ obstajali dve pogodbeni razmerji in ali je tožena stranka _res_ kršila ustno sklenjeno distribucijsko pogodbo. Pritožbene trditve o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z obstojem dveh ločenih pogodbenih razmerij med pravdnima strankama in protipravnostjo ravnanja tožene stranke, so zato neutemeljene. Prav tako očitek, da je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča o obstoju dveh ločenih pogodbenih razmerij in protipravnega ravnanja na strani tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni podalo nobenih materialnopravnih zaključkov - to bi namreč presegalo njegova pooblastila v zvezi s presojo pristojnosti - ampak je (kot že navedeno) pojasnilo, da tožnica odškodnino v tem postopku temelji na zatrjevani kršitvi ustno sklenjene distribucijske pogodbe.

10. Sklep prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu tudi ni obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč podana, če ima sodba (oziroma sklep) pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, česar pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče pripisati. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo utemeljene in jasne razloge, ki omogočajo njen preizkus. Razlogi si med seboj ne nasprotujejo niti ne nasprotujejo sprejeti odločitvi. Če pritožnica uveljavlja, da so kontradiktorne trditve tožeče stranke (na kar smiselno meri pritožnica), pa ji je ogovoriti, da to ne predstavlja navedene postopkovne kršitve. Z vidika, na katerega opozarja pritožnica, bo prvostopenjsko sodišče trditve tožeče stranke moralo presoditi pri sprejemanju meritorne odločitve, ni pa bilo tega dolžno storiti za potrebe presoje njegove (ne)pristojnosti.4 Navedbe o preuranjenosti zaključka prvostopenjskega sodišča, njegovi dolžnosti, da popolno razjasni trditve o dveh ločenih pogodbenih razmerjih ter kršitvah iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo pogodbenih strank, so vsled vsega obrazloženega neutemeljene.

11. V zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Tožena stranka je imela možnost, da se do navedb iz vloge za evropski plačilni nalog, iz katerih je sodišče prve stopnje črpalo svoj sklep, da je za odločanje v zadevi stvarno in krajevno pristojno, lahko opredelilo že v vlogi z dne 5. 1. 2020. Že na podlagi trditev iz vloge za evropski plačilni nalog je namreč lahko razbrala, da tožeča stranka zatrjuje, da med njima ni obstajala zgolj pisna kupoprodajna pogodba (na katero se je v ugovoru sklicevala tožena stranka), temveč tudi ustna distribucijska pogodba, zaradi česar je bil pavšalen ugovor v smislu, da sta stranki s Pogodbo - Contract no. EU/12 - izrecno dogovorili pristojnost Arbitraže pri Gospodarski in industrijski zbornici Latvije v Rigi, premalo, da bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo z vsemi vprašanji in pomisleki, ki jih (šele) pritožbeno izpostavlja pritožnica.

12. Trditve, da je med pravdnima strankama obstajalo le eno pogodbeno razmerje in da ločeno ustna distribucijska pogodba nikoli ni bila sklenjena, iz česa to izhaja ipd. je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi, pri čemer pa ni izkazala, zakaj jih brez svoje krivde ni podala že pred sodiščem prve stopnje. Te navedbe zato predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Zaključek sodišča prve stopnje, da arbitražni sporazum, vsebovan v kupoprodajni pogodbi - Contract no. EU/12 - ki je omejen na spore iz točno te pogodbe, za konkretni primer ne velja in da je pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani podana na temelju 1. (b) točke prvega odstavka Člena 7 Uredbe (EU) št. 1215/2012, se tako izkaže kot pravilen.

13. Vse navedeno pomeni, da so uveljavljani pritožbeni razlogi delno neutemeljeni in delno neupoštevni. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je upoštevaje načelo uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče prve stopnje odmerilo skladno s specificiranim stroškovnikom na vlogi in Odvetniško tarifo. Priznalo ji je 1375 točk za odgovor na pritožbo (21/1 OT), 23,75 točk za izdatke po tretjem odstavku 11. člena OT ter 22 % DDV. Tožena stranka mora torej skladno z obrazloženim tožeči stranki povrniti 1.023,88 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 V 4. točki obrazložitve. 2 "Pogodba o distribuciji je mešana pogodba tako z elementi prodajne kot agencijske pogodbe. Niti za prvo niti za drugo pa zakon za njeno veljavnost ne predpisuje obličnosti. Morebitna pisna distribucijska pogodba tako služi le lažjemu dokazovanju njene vsebine. To pa ne pomeni, da obstoja pogodbe ni mogoče dokazovati na drug način." Tako VSL v sklepu I Cpg 677/2018 z dne 3. 10. 2018; opomba pritožbenega sodišča. 3 Dr. Lojze Ude in drugi: v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, Ljubljana, str. 157. 4 Sodišče prve stopnje se za potrebe izpodbijanega sklepa ni bilo dolžno v dokaznem postopku prepričati, ali so trditve tožeče stranke o obstoju dveh pogodbenih razmerij resnične, posledično zato tudi ni bilo dolžno pojasnjevati, zakaj verjame tožeči stranki.