Jedro

Kot dokazilo o pravici gradnje iz 53. člena ZUN je šteti le tisto soglasje solastnika zemljišča, ki je dano za gradnjo, za katero je zahtevano lokacijsko dovoljenje, torej v postopku izdaje dovoljenja in ne prej, saj ga je mogoče preklicati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.12.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi M.K. zoper lokacijsko dovoljenje Upravne enote Ljubljana z dne 6.2.2002, izdano tožnici za prizidavo in nadzidavo obstoječega stanovanjskega objekta, postavitev nadstrešnice ter spremembo namembnosti podstrešja v stanovanje na zemljišču parcela, št. 30 k.o... O pritožbi je odločila tako, da je navedeno lokacijsko dovoljenje odpravila ter zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Tožena stranka je lokacijsko dovoljenje odpravila zato, ker investitorka ni izkazala pravice gradnje.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke ter z razlogi za odločitev. Sklicuje se na določbo 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni lis RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01), ter na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica solastnica objekta, ki je predmet posega, predvidenega s spornim lokacijskim dovoljenjem. Zato bi pravico posegati v objekt tožnica izkazala le s soglasjem solastnice za predvideni poseg. Da bi bilo tako soglasje dano, pa iz podatkov spisa ne izhaja. Tudi po presoji sodišča prve stopnje izjava solastnice objekta z dne 21.8.2000, na katero se sklicuje tožnica, ni dokaz o pravici gradnje. Izjava je pavšalna. Iz navedene izjave namreč ne izhaja, da soglaša s spornim posegom v prostor, saj ne vsebuje vseh s spornim lokacijskim dovoljenjem predvidenih del. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da ni izkazala pravice gradnje, saj je za predvideni poseg v prostor imela soglasje solastnice objekta, ki pa ga je ta povsem brez razloga, zgolj zaradi šikaniranja tožnice, preklicala šele v pritožbi zoper lokacijsko dovoljenje. Meni, da kasnejšega preklica soglasja ni mogoče upoštevati, saj je s tem poseženo v solastninsko pravico tožnice. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbeno navedbo, da je objekt v naravi razdeljen in vsaka solastnica hiše uporablja svoj del hiše, ima svoj vhod in ograjeno zemljišče. Nepremičnina je bila prodana tožnici že razdeljena, kar dokazuje kupoprodajna pogodba z dne 6. 4. 2000, ki jo je tožnica sklenila s prejšnjo lastnico. Predmet pogodbe je del stavbe in sicer samostojna stanovanjska enota v pritličju stavbe v izmeri cca 30 m2 s pripadajočim funkcionalnim prostorom in je fizično ločena od preostalega dela stavbe. V zemljiški knjigi so sicer res vpisani solastninski deleži, vendar vknjižba etažne lastnine ni bila predlagana le zaradi stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka in M.K., kot stranka z interesom v tem upravnem sporu, na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 53. člena ZUN, na katero se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Po navedeni določbi mora investitor zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja predložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor. Glede na navedeno določbo torej brez dokazila o pravici gradnje, lokacijskega dovoljenja ni mogoče izdati. Prav to, ali je tožnica - investitorka izkazala pravico gradnje, pa je med strankama sporno. Med tem, ko tožnica navaja, da je to pravico izkazala s tem, ko je predložila izjavo solastnice M.K., overjeno pri notarki, da dovoljuje adaptacijo, nadzidavo in prizidavo tožničinega dela hiše, po presoji tožene stranke, s katero soglaša tudi sodišče prve stopnje, navedene izjave ni šteti za dokazilo iz 53. člena ZUN. Pritožbeno sodišče soglaša s tako presojo in z razlogi zanjo. Iz podatkov spisa izhaja, in to tudi ni sporno, da objekt, za katerega je bilo tožnici izdano sporno lokacijsko dovoljenje, ni v izključni lasti tožnice, ampak je tožnica solastnica tega objekta do idealnega deleža 35/100. Zato je dokazilo iz 53. člena ZUN soglasje druge solastnice objekta, to je M.K. Tako soglasje mora obstajati za gradnjo, za katero je zahtevano lokacijsko dovoljenje, torej v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, in ne prej, saj ga je mogoče preklicati. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča soglasje solastnice objekta, dano dne 21. 8. 2000, torej pred vložitvijo zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja (zahteva tožnice z dne 6. 6. 2001), ki ne vsebuje vseh z lokacijskim dovoljenjem predvidenih del, ni dokazilo, ki ga zahteva določba 53. člena ZUN.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 107. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.