Jedro

Tožena stranka zmotno meni, da bi moral tožnik pisni zagovor nasloviti na pooblaščenca tožene stranke, da bi bila vročitev pravilno opravljena. Določba 87. člena ZDR v zvezi z določbo tretjega odstavka 83. člena ZDR, na kateri se tožena stranka sklicuje, ureja vročitev odpovedi oziroma vabilo na zagovor delavcu in se na vročanje pisnega zagovora delavca delodajalcu ne razteza.

Sodišče druge stopnje je pri določitvi datuma razveze pogodbe o zaposlitvi presojalo okoliščine na strani tožene stranke, ki jih je navajala, vendar te okoliščine niso takšne narave, da bi sodišče lahko razvezalo pogodbo o zaposlitvi pred datum zaključka glavne obravnave. Obrazložitev sodišča druge stopnje je res skopa, vendar v okoliščinah tega primera zadošča, upoštevajoč tudi, da tožena stranka drugega dovolj konkretnega datuma za sodno razvezo (razen navedb, na katere je odgovorjeno v nadaljevanju) sploh ni zatrjevala. Datum zaključka glavne obravnave je res skrajni datum, do katerega je na podlagi 118. člena ZDR-1 delovno razmerje mogoče priznati, vendar mora stranka, ki predlaga sodno razvezo, navajati in dokazovati okoliščine, ki upravičujejo sodno razvezo pred datumom zaključka glavne obravnave.

Tožena stranka tudi sicer ni zatrjevala drugih okoliščin, ki bi bile za presojo datuma razveze pogodbe o zaposlitvi pomembne, zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage, da bi pogodbo o zaposlitvi razvezalo pred datumom zaključka glavne obravnave.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.178,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 133/2013 z dne 24. 2. 2014 sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Osrednje vprašanje se je (poleg drugega) nanašalo na to, ali se je tožena stranka seznanila s pisnim zagovorom tožnika, in v primeru, da se ni, ali je imela za to upravičene razloge.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2001, sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z 4. 5. 2011 in toženi stranki naložilo obračun denarnega povračila v višini 90.000,00 EUR. Zavrnilo je zahtevek za reintegracijo in reparacijo. S sklepom ni dopustilo razširitve tožbe na A., d. o. o. (sedaj B., d. o. o.) in C., d. o. o., ki sta nastali z oddelitvijo od tožene stranke v času trajanju tega individualnega delovnega spora. Presodilo je, da se tožena stranka zaradi okoliščin na njeni strani, ki niso opravičljive, ni seznanila s pravočasnim pisnim zagovorom tožnika. Ker je bila tožniku s tem kršena pravica do zagovora, oziroma mu zagovor ni bil omogočen, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2011 nezakonita.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožnika in tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 29. 1. 2015 in ugotovilo veljavnost tožnikove pogodbe o zaposlitvi za obdobje od 4. 5. 2011 do 29. 1. 2015. Razveljavilo je sodbo v delu, ki se nanaša na reparacijski zahtevek in denarno povračilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je tožnik zavedal, da toženo stranko v postopku odpovedi zastopa pooblaščenec, zato tega dejstva v postopku ni prerekal. Sodišče pa je ugotovilo nasprotno in pri tem spregledalo, da je pooblaščenec tožene stranke razpolagal s pooblastilom za celoten postopek odpovedi. Navedeno je ugotovilo tudi brez ustrezne trditvene podlage tožnika. S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjave, ker se o pooblastitvi ni mogla izjaviti, kršilo pa je tudi razpravno načelo. Poleg tega je upoštevalo navedbe tožnika iz pripravljalne vloge z dne 29. 1. 2015, toženi stranki pa odreklo pravico, da bi se v dodatnem roku izjavila o teh navedbah. Sodišče druge stopnje se do navedenih kršitev ni opredelilo, ali se ni opredelilo ustrezno. Ker je pisni zagovor tožnika prejela tik pred terminom zagovora, se zaradi pomanjkanja časa z njim ni mogla seznaniti. Od delodajalca je namreč neupravičeno pričakovati, da se že z vročitvijo seznani z zagovorom. Opozarja, da pooblaščenec tožnika pri odpošiljanju zagovora ni ravnal s potrebno skrbnostjo, zaradi česar tožnik nosi posledice nepravočasne seznanitve z zagovorom. Izraža nestrinjanje s presojo sodišča druge stopnje, ki je tožniku priznalo delovno razmerje do odločitve sodišča prve stopnje, ker ni upoštevalo okoliščin na strani tožene stranke. Svoje odločitve glede datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tudi ni zadosti obrazložilo.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnik je pri toženi stranki zasedal funkcijo generalnega direktorja in člana upravnega odbora. Dne 9. 2. 2011 je bil s sklepom nadzornega sveta in skupščine družbenikov odpoklican s funkcije direktorja in člana upravnega odbora.

9. Tožena stranka mu je 25. 3. 2011 vročila vabilo na zagovor, ki je bil predviden za dne 31. 3. 2011 ob 9. uri v prostorih delodajalca. Tožnik je pisni zagovor poslal priporočeno po pošti 30. 3. 2011, tožena stranka ga je prejela 31. 3. 2011 ob 8.28 uri. Ker se do ure zagovora z njim ni seznanila, je štela, da se tožnik na zagovor ni odzval in mu istega dne redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, pri čemer ugotovljene kršitve onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Tožena stranka v reviziji navaja, da naj ji ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ji sodišče prve stopnje ni dodelilo roka za opredelitev do navedb tožnika v vlogi, ki jo je podal na naroku za glavno obravnavo dne 29. 1. 2015. V vlogi z dne 29. 1. 2015 tožnik navaja, da podaja komentar na navedbe tožene stranke iz zadnje in predzadnje pripravljalne vloge. Prva pripravljalna vloga tožene stranke v ponovljenem postopku datira na 5. 6. 2014. Tožnik je odgovoril z vlogo z dne 5. 1. 2015, nakar je tožena stranka vložila pripravljalno vlogo z dne 26. 1. 2015. Vloga tožnika z dne 29. 1. 2015 je odgovor na navedbe tožene stranke v predhodnih vlogah in v njej samo ponavlja navedbe, ki jih je že podal v predhodnih vlogah. Čeprav sodišče toženi stranki ni dodelilo roka za odgovor na vlogo z dne 29. 1. 2015, se je ta izjavila o odločilnih dejstvih že v predhodnih vlogah. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11. Na podlagi drugega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

12. V sklepu VIII Ips 133/2013 z dne 24. 2. 2014 je revizijsko sodišče obrazložilo, da je delodajalec dolžan omogočiti zagovor delavcu, ki se želi zagovarjati. Če delavec to želi, lahko namesto ustnega zagovora poda pisni zagovor, s katerim se je delodajalec dolžan seznaniti. Pisni zagovor mora biti delodajalcu vročen na način, da se ta lahko z njim pravočasno seznani, sicer ga delodajalec upravičeno ne more upoštevati. Če se delavec odloči podati pisni zagovor namesto da bi se odzval vabilu na ustni zagovor, bo pisni zagovor pravočasen, če ga delodajalec prejme še pred datumom in uro ustnega zagovora. Sodišču prve stopnje je naložilo ugotoviti, ali je bil pisni zagovor toženi stranki vročen pravočasno in ali je bil vročen na pravilen naslov. Če se tožena stranka neopravičeno ni seznanila s pisnim zagovorom tožnika, čeprav bi to lahko in morala storiti, potem je bila tožniku kršena pravica do zagovora, zaradi česar je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

13. Tožena stranka v reviziji neutemeljeno izraža nestrinjanje s presojo, da je razlog za neseznanitev s pisnim zagovorom tožnika na strani tožene stranke, medtem ko je tožnik pri pošiljanju oziroma vročitvi pisnega zagovora ravnal pravilno in zakonito. Bistveno za presojo je, da je tožnik pravočasno podal pisni zagovor in je ta še pred predvideno uro zagovora prispel na sedež tožene stranke. Ob tem, da je tožena stranka pisni zagovor prejela ob ob 8.28 uri, ustni zagovor pa je bil predviden ob 9.00 uri, je imela objektivno možnost pravočasne seznanitve s pisnim zagovorom in je odgovornost za neseznanitev in posledično ignoriranje pisnega zagovora na njeni strani.

14. Tožena stranka zmotno meni, da bi moral tožnik pisni zagovor nasloviti na pooblaščenca tožene stranke odvetnika D. D., da bi bila vročitev pravilno opravljena. Določba 87. člena ZDR v zvezi z določbo tretjega odstavka 83. člena ZDR, na kateri se tožena stranka sklicuje, ureja vročitev odpovedi oziroma vabilo na zagovor delavcu in se na vročanje pisnega zagovora delavca delodajalcu ne razteza.

15. Pri tem je utemeljena presoja, da je tožnik pisni zagovor pravilno naslovil na toženo stranko tudi zaradi vsebine vabila in odsotnosti drugih jasnih napotkov glede vročanja pisnega zagovora. Vabilo na zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23. 3. 2011 je tožniku vročila tožena stranka, torej delodajalec, saj je bilo v vabilu izrecno navedeno, da delodajalec tožnika poziva na zagovor, zagovor pa je bil predviden na sedežu tožene stranke. V glavi vabila je bilo navedeno, da ga podajata predsednik nadzornega sveta in generalni direktor, ki ju oba zastopa pooblaščenec odvetnik D. D. Takšen zapis še ne pomeni, da naj bi bil za postopek odpovedi in za samo odpoved pooblaščen odvetnik D. D. Zato bi bilo od tožnika neupravičeno pričakovati, da bi pisni zagovor moral poslati na naslov pooblaščenca tožene stranke.

16. Iz razlogov, navedenih v 14. in 15. točki obrazložitve, revizijske navedbe o seznanjenosti tožnika z domnevnim pooblastilnim razmerjem in pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika v zvezi s tem za odločitev niso pomembne.

17. Tožena stranka je prejela tožnikov pisni zagovor pred predvideno uro zagovora. Zato se ne more sklicevati na časovno stisko, češ da pisnega zagovora, tudi če bi se z njim seznanila, ne bi mogla preučiti v tako kratkem času (v roku pol ure). Nenazadnje bi tožnik lahko predložil pisni zagovor tudi na samem zagovoru ali podal ustni zagovor, s katerim bi se morala tožena stranka prav tako seznaniti in ne ravnati tako, kot da zagovora tožnik sploh ni podal. 18. Tožena stranka sama navaja, da je je bil pisni zagovor po običajni poti posredovan zaposlenim tožene stranke in šele nato pooblaščencu. Kdo od zaposlenih pri toženi stranki je pošiljko sprejel, ni bistveno, zato tudi niso bistvene revizijske navedbe v tej smeri. Pooblaščenec je odpoved pogodbe o zaposlitvi odposlal, še predem mu je bil pisni zagovor posredovan. Da tožena stranka pisnega zagovora ni posredovala pooblaščencu pred odpošiljanjem odpovedi, gre izključno v njeno breme. Sama bi morala ustrezno organizirati delovanje posameznih služb in komunikacijo med njimi in ne odgovornost prelagati na tožnika, češ da pisnega zagovora ni ustrezno označil kot nujno ali prioritetno.

19. Upoštevaje navedeno revizija glede odločitve o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni utemeljena.

20. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku (29. 1. 2015), priznalo veljavnost pogodbe o zaposlitvi tožnika od 4. 5. 2011 dalje do 29. 1. 2015 ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede reparacije in denarnega povračila.

21. Tožena stranka sodišču druge stopnje očita, da pri določitvi datuma sodne razveze ni upoštevalo okoliščin na njeni strani in sodne prakse, ki datum odločitve sodišča prve stopnje šteje kot skrajni datum. Očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pri določitvi datuma razveze pogodbe o zaposlitvi presojalo okoliščine na strani tožene stranke, ki jih je navajala, vendar te okoliščine niso takšne narave, da bi sodišče lahko razvezalo pogodbo o zaposlitvi pred datum zaključka glavne obravnave. Obrazložitev sodišča druge stopnje je res skopa, vendar v okoliščinah tega primera zadošča, upoštevajoč tudi, da tožena stranka drugega dovolj konkretnega datuma za sodno razvezo (razen navedb, na katere je odgovorjeno v nadaljevanju) sploh ni zatrjevala. Datum zaključka glavne obravnave je res skrajni datum, do katerega je na podlagi 118. člena ZDR-1 delovno razmerje mogoče priznati, vendar mora stranka, ki predlaga sodno razvezo (tožena stranka jo je v pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2014), navajati in dokazovati okoliščine, ki upravičujejo sodno razvezo pred datumom zaključka glavne obravnave.

22. Tožniku je dne 9. 2. 2011 z odpoklicem prenehala funkcija generalnega direktorja in člana upravnega odbora, vendar mu s tem ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, niti ni prišlo do avtomatične spremembe pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel namreč sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ni bila omejena s trajanjem mandata poslovodne osebe. Zato odpoklic v obravnavanem primeru ne more biti pomembna okoliščina za razvezo pogodbe o zaposlitvi pred datumom zaključka glavne obravnave.

23. Zadeva VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014, na katero se sklicuje tožena stranka, ni primerljiva, ker so bile v postopku ugotovljene okoliščine, ki utemeljujejo določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pred datum zaključka glavne obravnave. Poleg tega, da je sodno razvezo v tisti zadevi predlagal tožnik, je sodišče upoštevalo aktiviranje statusa s. p. s strani tožnika takoj po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ter tudi dejstvo, da mu je tožena stranka ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto sistemskega vodje IT, ki jo je odklonil. 24. Tudi očitek kršitve z znaki kaznivega dejanja v odpovedi, torej sama teža očitanih kršitev, ne more predstavljati relevantne okoliščine, ki bi omogočala razvezo pogodbe o zaposlitvi pred datumom zaključka glavne obravnave. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 se ugotavljajo ravno v primeru, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pri tem razlogi, ki so privedli do odpovedi, niso odločilni (1).

25. Sodišče druge stopnje je upoštevalo tudi dejstvo, da se je tožnik naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu. Vendar je bistveno za presojo, da se je zaposlil samo za čas enega meseca in mu je po poteku enega meseca, dne 5. 6. 2011 (2), delovno razmerje prenehalo, nakar je bil do datuma zaključka glavne obravnave 29. 1. 2015 prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba. ZDR oziroma ZDR-1 ne določata, da bi kratkotrajne zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale še pred odločitvijo sodišča (v času tega odločanja je delavec ponovno brezposeln), vplivale na (ne)možnost reintegracije delavca k delodajalcu, ki mu je ta nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, oziroma da bi takšne zaposlitve morale (že same po sebi) vplivati tudi na datum sodne razveze (3). Ker torej tožnik po 6. 6. 2011 ni imel sklenjenega delovnega razmerja, mu je sodišče druge stopnje lahko priznalo delovno razmerje do datuma zaključka glavne obravnave. Tudi zadevi VIII Ips 98/2012 in VIII Ips 157/2013, na kateri se sklicuje tožena stranka, nista primerljivi. V teh zadevah sta bila tožnica oziroma tožnik v delovnem razmerju neprekinjeno, torej od odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki in tudi v času zaključka glavne obravnave sodišča prve stopnje (4).

26. Tožena stranka tudi sicer ni zatrjevala drugih okoliščin, ki bi bile za presojo datuma razveze pogodbe o zaposlitvi pomembne, zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage, da bi pogodbo o zaposlitvi razvezalo pred datumom zaključka glavne obravnave (5).

27. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

28. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Tožniku se na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 1.178,00 EUR.

(1) Primerjaj sodbo VIII Ips 305/2015 z dne 23. 2. 2016. (2) Sodišče druge stopnje je v izreku sicer spregledalo zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu za čas od 5. 5. 2011 do 5. 6. 2011 in tožniku priznalo veljavnost pogodbe o zaposlitvi od 4. 5. 2011 do 29. 1. 2015 – pravilno bi bilo od 6. 6. 2011 do 29. 1. 2015, kar je sicer zahteval tudi sam tožnik. Vendar tožena stranka v reviziji tega ne izpodbija, saj so njene navedbe usmerjene le na drug datum prenehanja po sodbi sodišča. Ker je revizijsko sodišče vezano na revizijske razloge, v ta del izpodbijane sodbe ni moglo poseči. (3) Primerjaj zadevo VIII Ips 148/2015 z dne 23. 2. 2016 in VIII Ips 220/2014 z dne 17. 2. 2015. (4) Primerjaj zadevo VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015. (5) Primerjaj zadevo VIII Ips 134/2015 z dne 22. 12. 2015.