Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka ne bi smela upoštevati sodnih rubežev. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, se po 13. členu ZUPJS od lastnega dohodka odštevajo zgolj izplačane preživnine, največ v višini izvršljivega pravnega naslova oziroma dogovora oziroma periodični dohodki, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov in drugih izjem dohodkov, ki bi jih bilo mogoče odšteti od dohodka prosilca, ZUPJS ne predvideva. Zato se sodne prepovedi ne morejo upoštevati kot zakonska dovoljena izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah I 10/2016 zaradi izterjave 484,95 EUR in v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah I 9/2016 zaradi izterjave 7.980,14 EUR. V obrazložitvi navaja določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), na katere je oprla svojo odločitev. Ugotovila je, da je tožnik samska oseba in da njegov povprečni mesečni dohodek znaša 824,65 EUR in tako presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke in ki znaša 577,62 EUR. Tožnik tako presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP. Ker tožnik že z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, se ni spuščala v presojo objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po 13. členu ZUPJS se od lastnega dohodka odštejejo zgolj izplačane preživnine, največ v višini izvršljivega pravnega naslova oziroma dogovora oziroma periodični dohodki, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov; drugih izjem dohodkov, ko bi jih bilo mogoče odšteti od dohodka prosilca, pa zakon ne predvideva. Zato se sodne prepovedi ne morejo upoštevati kot zakonsko dovoljena izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrniti.

2. Tožnik vlaga tožbo zoper odločbi Bpp 213/2016 z dne 15. 2. 2016 in zoper odločbo Bpp 229/2016 z dne 9. 2. 2016. V tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama nerazumno ocenila, da si lahko brez škode za svojo socialno stanje sam uresniči pravico do učinkovitih pritožb. Meni, da sta bili prošnji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči nezakonito zavrnjeni. Tožena stranka namreč med njegove prejemke ne bi smela šteti sodnih rubežev na njegovo pokojnino. Nedvomno izpolnjuje pogoje za izjemno BPP, saj njegova pokojnina ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, sodni rubeži in odvzeta poslovna sposobnost pa so posledica sodnih krivic. S 600,00 EUR mesečno ne more uresničiti dostopnosti do sodnega varstva. Sodišču predlaga, da odločbi Bpp 229/2016 in Bpp 213/2016 odpravi in zadevi vrne v ponovno odločanje drugemu organu.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po določbi tretjega odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Tožena stranka je povprečni mesečni dohodek tožnika ugotavljala na podlagi 13. in 14. člena ZBPP.

6. Po določbah 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (ZSVarPre).

7. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS).

8. Med strankama ni sporno, da je tožnik samska oseba. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od oktobra do decembra 2015, znašal 824,65 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega povprečnega mesečnega dohodka je pravilno ugotovila tudi, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek presegel dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki od 1. 1. 2016 znaša 288,81 EUR, dvakratnik torej 577,62 EUR (8. člen ZSVarPre).

9. Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka ne bi smela upoštevati sodnih rubežev. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, se po 13. členu ZUPJS od lastnega dohodka odštevajo zgolj izplačane preživnine, največ v višini izvršljivega pravnega naslova oziroma dogovora oziroma periodični dohodki, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov in drugih izjem dohodkov, ki bi jih bilo mogoče odšteti od dohodka prosilca, ZUPJS ne predvideva. Zato se sodne prepovedi ne morejo upoštevati kot zakonska dovoljena izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči. 10. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker tožnik s predmetno tožbo izpodbija dve odločbi tožene stranke, sodišče pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu obravnavalo le njegovo tožbo v zvezi z odločbo Bpp 229/2016 z dne 9. 2. 2016, medtem ko bo tožbo zoper odločbo št. Bpp 213/2016 z dne 15. 2. 2016 obravnavalo posebej.