Jedro

Vznemirjanje služnostne pravice, da je varstvo le-te po 212. členu SPZ upravičeno, mora biti protipravno in po intenzivnosti ali obliki takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki in stranski intervenient nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se toženki naloži, da opusti poseganje v služnostno pravico hoje in voženj, ki poteka po služeči nepremičnini par. št. 2833 k. o. 0000, ustanovljeno v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin 2815, 2816, 2817, 2818 in 2819/3 in tožnici izroči šest daljinskih upravljalnikov, ki odpirajo zapornico, ki se nahaja na nepremičnini parc. št. 2833 ter ji omogoči in izroči vsa potrebna dovoljenja za nadaljnje naročanje daljinskih upravljalnikov in s tem nemoteno izvrševanje navedene služnostne pravice. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženki v bodoče prepove s takimi in podobnimi dejanji posegati v zgoraj omenjeno služnostno pravico. Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna toženki in stranskemu intervenientu nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 1.608,68 EUR s pripadki.

2.Tožnica zoper odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

V bistvenem navaja, da sodišče prve stopnje enači število daljincev s širjenjem služnosti, kar pravno in dejansko ne drži. Po oceni tožnice je sodišče presojalo vprašanja, ki za spor niso bistvena. Povzema dejstva, ki niso sporna. Presoja sodišča, da zahteva tožeče stranke, da se ji omogoči večje število daljinskih upravljalnikov, predstavlja širitev služnostne pravice, je preširoka in nepravilna. To obrazloži. Sodišču očita prekoračitev trditvene podlage. Opozarja, da ima toženka, če bi v bodoče prišlo do dodatnih obremenitev služnostne poti, na voljo ustrezna pravna sredstva, ki jih lahko uveljavlja; hipotetično varovanje lastninske pravice na način, da se dejansko posega v izvrševanje služnosti, pa je nedopustno in v nasprotju z namenom le-te. Tožnica ves čas trdi, da se strinja z režimom, da je na vhodu na dvorišče postavljena zapornica, nedopustno in nevzdržno pa je, da razpolaga zgolj z enim daljincem, pri čemer je vsa diskrecija o tem, kdo in koliko daljincev prejme, v rokah toženke. Opozarja na neverodostojnost toženke in na to, da je dokazni postopek potrdil, da toženke ne moti promet na njenem dvorišču, ampak očitno le iz osebnih razlogov nasprotuje izročitvi daljincev tožnici. Konkretno pravno vprašanje v tej zadevi je, ali je omejeno število daljincev (pri čemer ni nepomembno, da navedena omejitev v konkretnem primeru pomeni zgolj en daljinec) predstavlja dopustno omejevanje služnostne pravice, ki sicer nima nobenih omejitev oziroma ali je dopustno, da izdajanje daljinskih upravljalnikov ostaja v izključno sferi in posledično tudi samovolji lastnika služeče nepremičnine. V nadaljevanju opiše, kako izvršuje služnost in sodišču očita, da se do tega ni opredelilo. Opisan način odpiranja zapornice je moteč in neživljenjski, dodatno število daljincev pa bi kvečjemu manj obremenilo služečo nepremičnino, saj vozila ne bi bilo treba puščati pred zapornico in čakati, da voznik pride peš do daljinskega upravljalnika. Z vidika obsega služnostne pravice je število daljinskih upravljalnikov irelevantno, je pa to pomembno z vidika izvrševanja služnosti. Tudi če bi imel upravljalnik le zakoniti zastopnik tožnice, je pravno in dejansko nevzdržno, da se ga omejuje pri njihovem številu. Nenazadnje ima lahko posameznik en upravljalnik v vozilu (lahko ima celo več vozil), enega v nepremičnini in tako naprej. Dejansko ni jasno, na kakšni podlagi lahko toženka na ta način omejuje tožnico pri izvrševanju njene pravice. Tudi dejstvo, da je bil tožnici znan dostop do nepremičnine ter poznan obstoj zapornice ter obstoj enega daljinca, to ne pomeni, da bi morala nositi tudi posledice domnevnega dogovora, da obstoji zgolj omejeno število daljincev. Tožnica je zaupala zemljiški knjigi in dejstvu, da je njen obseg pravice skladen z vpisano služnostjo. S kakršnimikoli posebnimi dogovori ni bila seznanjena. To, da ji je bil izročen en daljinski upravljalnik, pa še ne more privesti do zaključka, da je bila z dogovorom seznanjena oziroma še toliko manj, da je na ta način stopila v razmerje služnostnega upravičenca z enim daljincem. Obseg služnosti je torej nesporen, način izvrševanja pa je treba presojati. Ker tožnica ne more nemoteno in neovirano dostopati do svoje nepremičnine, je njena pravica brez dvoma okrnjena. Število daljincev nikoli ni predstavljalo predmeta oziroma vsebine služnostne pravice. Argumentacija sodišča, s katerim poskuša prikazati, da je tožnica dolžna prevzeti stanje, kot je bilo prvotno, je zato nevzdržna. Tudi če bi dogovor obstajal, pa ga krši že toženka sama, ko svojim najemnikom izroča dodatne daljince. Pravno in dejansko nevzdržna je argumentacija sodišča, da je naslovnik za izročitev še enega dodatnega daljinca prodajalec nepremičnine in ne toženka. Takšna ugotovitev presega trditveno podlago toženke oziroma je celo v nasprotju z njo. Toženka je ves čas trdila, da ima vsak pravico zgolj do enega daljinskega upravljalnika in ni nikoli trdila, da bi pravnemu predniku tožnice sploh izročila dva. Argumentacija sodišča prve stopnje vodi do življenjsko nevzdržne situacije. Če bo tožnica daljinski upravljalnik izgubila ali ga poškodovala, ji bo posledično očitno odvzeta tudi služnostna pravica, saj ji po mnenju sodišča prve stopnje toženka ni dolžna izročiti novega. Sodišče prve stopnje nadalje izpostavlja, da v nobenem primeru tožnica ni upravičena do šestih daljinskih upravljalnikov. Tožnica ocenjuje, da glede na to, da njihovo število ne vpliva na širitev služnosti, je kakršnokoli omejevanje pravno in dejansko nevzdržno. Dogovora iz leta 1957 oziroma 1997 toženka ni izkazala oziroma zagotovo ne v vsebini, kot jo je navajala. Pa tudi sicer je vsaj z njene strani že prišlo do nespoštovanja dogovora, v posledici česar tudi ona očitno ne šteje dogovora kot zavezujočega ali pravno veljavnega. Pasivna legitimacija v zadevi nikoli ni bila sporna, poleg tega pa je toženka ves čas izpostavljala, da je ona tista, ki je edina formalna naročnica zapornice in posledično upravičena izdajati daljinske upravljalnike. Do vznemirjanja služnostne pravice torej prihaja neposredno z njene strani, kar je bistveno za presojo pasivne legitimacije.

3.Toženka in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje med drugim izhaja, da je bila v letu 1997 na služečo nepremičnino 2833, s soglasjem lastnikov gospodujočih nepremičnin, med katerimi je bila tudi pravna prednica tožnika (A.) postavljena avtomatska zapornica z zapiranjem na daljinski ključ. Naročnica opreme za zapornico je bila toženka; slednja je po dogovoru z dobaviteljem in serviserjem tudi edina, ki lahko naroča servise in dodatne daljinske ključe. Ključi so se v letu 1997 po dogovoru razdelili med uporabnike tako, da je vsak lastnik garaže dobil po en daljinski ključ, pravna prednica tožnika pa še enega dodatnega (torej enega za garažo in enega za pisarno). Dva daljinca je takrat dobil tudi lastnik kemične čistilnice. Od takrat naprej je režim glede zapornice in števila daljinskih ključev, ki pripadajo posameznemu lastniku gospodujočih nepremičnin oziroma uporabniku, kljub vmesni menjavi zapornice, ostal nespremenjen več kot 20 let. Tožnici, ki je postala lastnica gospodujočih nepremičnin (in dodatno še parcele 2823 - v naravi garaža) v letu 2018, je bil poznan način dostopanja do kupljenih nepremičnin, s tem, da ji je prodajalka izročila en daljinski ključ. Tožnica, kot izhaja iz njenih (neprerekanih) navedb, ob upoštevanju zgoraj opisanega in vzpostavljenega režima uporabe služeče nepremičnine, do svojih nepremičnin dostopa tako, da vozilo pred zapornico ustavi, ugasne vozilo in gre peš 40-50 m do elektro omarice, v kateri hrani daljinski ključ, ga vzame, se vrne nazaj do vozila, odpre zapornico in se zapelje mimo do svojih nepremičnin. Enako ravna, ko odhaja. Toženka ji kljub zahtevi in pripravljenosti kriti stroške, dodatnih daljinskih ključev noče izročiti.

6.Tožnica tako ugotovljena dejstva izpodbija le v pogledu sporazumno postavljene zapornice oziroma dogovora, koliko daljinskih ključev pripada posameznemu uporabniku. Trdi, da toženka tega ni dokazala. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja. Ta ugotovitev ima namreč podlago v izvedenih dokazih ter skrbno izvedeni dokazni oceni, ki je tožnica v pritožbi niti konkretizirano ne izpodbija. Tako ne pojasni, na kakšni podlagi trdi nasprotno in kateri dokazi to izkazujejo. Pritožbeno sodišče zato ugotovitev sprejema kot pravilno. V zvezi s tem je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče z ugotovitvijo, da je A. prejela dva ključa, prekoračilo trditveno podlago toženke. Sodišče namreč ni ugotavljalo dejstva, ki ga nobena od strank ne bi navajala, ampak je zatrjevano dejstvo (izročitev enega ključa) preverilo v dokaznem postopku in ugotovilo, da ni bil izročen en, ampak sta bila izročena dva daljinska ključa.

7.Sodišče prve stopnje trditvene podlage ni prekoračilo niti v tč. 13 izpodbijane sodbe. V tem delu gre le za argumentacijo sodišča prve stopnje, zakaj sprememba namembnosti prostora ne opravičuje širjenja služnosti, ne pa za ugotavljanje dejstev.

8.Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje na zgoraj povzeti dejanski podlagi trdila, da je toženka s tem, ko ji ni izročila večjega števila daljinskih ključev, brez pravne podlage in prekomerno posegla v izvrševanje služnostne pravice. Pri tem vztraja tudi v pritožbi.

9.Pritožbeno sodišče s tem ne soglaša. Vznemirjanje služnostne pravice, da je varstvo le-te po 212. čl. SPZ upravičeno, mora biti namreč protipravno in po intenzivnosti ali obliki takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva. V konkretnem primeru za tožnico sama postavitev zapornice ni problematična in se z njo strinja. Protipravno vznemirjanje svoje služnostne pravice vidi v dejstvu, da ima le en daljinski ključ in da ji toženka noče izročiti dodatnih (zahteva jih 6) in da toženka tudi ne soglaša s tem, da bi si tožnica te ključe pri dobavitelju lahko naročala sama.

10.Pritožbeno sodišče se strinja, da več daljinskih ključev samo po sebi ne pomeni, da bo s tem prišlo do širitve služnosti in da takšna hipotetična možnost tudi ne more pomeniti podlage za zavrnitev zahtevka, saj imajo lastniki služeče nepremičnine, če bi do tega res prišlo, za to na voljo druga pravna sredstva. Soglaša tudi s tem, da izvrševanje služnosti na način, ki ga od tožnice terja dejstvo, da razpolaga le z enim daljinjskim ključem, ni najbolj udoben in praktičen ter od tožnice in drugih oseb, ki preko služeče nepremičnine dostopajo do njene nepremičnine, terja dodatno aktivnost in čas. A to po presoji pritožbenega sodišča izvrševanja služnosti hoje in vožnje ne onemogoča, niti ga pomembneje ne otežuje. Ravnanje toženke, ki odklanja izročitev dodatnih daljinskih upravljalnikov in ne da soglasja, da bi si te lahko tožnica po lastni presoji sama naročala, zato ne predstavlja protipravnega vznemirjanja služnostne pravice. Razlog, zakaj toženka tako ravna, pri tem ni pomemben. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da na tako presojo ne more vplivati niti v pritožbi izpostavljena hipotetična možnost uničenja ali izgube daljinskega upravljalnika, saj v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Ne more pa biti sporno, da bi, če bi do tega prišlo, ob enakem ravnanju toženke, to lahko imelo drugačne posledice, saj bi bilo tožnici izvrševanje služnosti dejansko onemogočeno.

11.Je pa zavrnitev zahtevka v konkretnem primeru pravilna tudi (ali pa predvsem) zato, ker tak način izvrševanja služnosti ni nekaj novega, ampak se služnost v korist tožničinih nepremičnin na enak način izvaja že več kot 20 let. Že sodišče prve stopnje je opozorilo, da je doba 20 let doba, v kateri stvarna služnost, če se ne izvršuje, preneha (glej 2. alinejo 223. čl. SPZ), v tej dobi, če se izvršuje v večjem obsegu od dogovorjene, pa se s priposestvovanjem služnost pridobi v razširjenem obsegu (glej 2. odst. 217. čl. SPZ). Ob dejstvu, da se je v obravnavani zadevi stvarna služnost več kot 20 let izvajala tako, da so lastniki gospodujočih nepremičnin imeli na voljo le enega oziroma dva daljinska ključa in da tudi nikoli niso imeli pravice po lastni volji in presoji naročati dodatnih, je tak način postal del vsebine sicer pogodbeno ustanovljene stvarne služnosti in zavezuje tudi tožnico. Ob tem sklicevanje na v zemljiško knjigo vpisano služnost, ob dejstvu, da je bila z načinom izvajanja služnosti pred nakupom seznanjena, ne more biti uspešno. Da toženka morda daljinske ključe izroča osebam, za katere v letu 1997, ko je bil v soglasju z uporabniki uveden nov režim dostopa, ni bilo predvideno, da ga imajo, na to ne vpliva. Toženka je namreč ena od solastnic služeče nepremičnine in zato lahko (v soglasju z ostalimi solastniki) odloča tudi o njenem morebitnem dodatnem obremenjevanju in za to ne rabi soglasja služnostnih upravičencev.

12.Tega, da bi pravna prednica tožnice drugi daljinski ključ morda izgubila ali da je bil uničen, ni trdila nobena stranka in tudi sodišče prve stopnje tega, kaj se je z njim zgodilo in zakaj ni bil izročen tožnici, ni ugotovilo. Ker pa je ugotovljeno, da je pravna prednica tožnice ob namestitvi zapornice prejela dva, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je naslovnica za izročitev drugega ključa najprej ona. Tožnica posledično zato od toženke (zaenkrat) ni upravičena terjati niti izročitve enega (to je drugega) daljinskega ključa.

13.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14.Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za odločitev niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP).

15.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. v zvezi z 165. čl. ZPP). Stroške, ki so nastali toženki z odgovorom na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne, saj vsebina odgovora ni v ničemer prispevala k odločitvi. Te stroške zato tudi toženka nosi sama (155. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

-------------------------------

1Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki so predmet postopka, nahajajo v k. o. 0000.

2Zakon o pravdnem postopku.

3Ob nakupu so te predstavljale poslovni prostor, kasneje pa je tožnica ta prostor preoblikovala v pet stanovanjskih enot. Eno je prodala, štiri pa ima ima še v lasti. Kupljenemu prostoru pripada tudi solastninska pravica na dvorišču parcela 2819/3, na katerem je mogoče parkirati tri vozila. Eno vozilo pa lahko tožnica parkira tudi pred garažo na parceli 2823.

4Glej navedbe v pripravljalni vlogi z dne 24. 11. 2022 (list. št. 30). Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odst. 214. čl. ZPP), jih ni potrebno dokazovati. Ugotovi in upošteva jih zato lahko tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave (VS RS III Ips 18/2011).

5Stvarnopravni zakonik.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 212, 217, 217/2, 223, 223/1, 223/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.