Jedro

Ni dopustno, da bi imela določena oseba položaj stranke v postopku zavarovanja z začasno odredbo, ne pa tudi v postopku o glavni stvari, torej v denacionalizacijskem postopku. Zato je pojmovno nezdružljivo z institutom začasne odredbe, da je ta izdana zoper subjekt, ki v denacionalizacijskem postopku v zvezi s predmetnim premoženjem nima položaja stranke, niti stranskega udeleženca.

Predmet upravnega postopka je, kot izhaja iz prvega odstavka 1. člena ZUP/86, odločanje o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih strank. Predmet izreka je zato odločitev o pravnem razmerju. Tako velja tudi, ko gre za ugotovitveno odločbo, torej ko organ v izreku upravnega akta (zgolj) ugotovi obstoj določenega pravnega razmerja. Ker v 2. do 4. točke III. točke izreka izpodbijanega sklepa navedene ugotovitve ne pomenijo odločitve o predmetu postopka, temveč gre za ugotovitev dejstev, toženka ni imela podlage za to, da te ugotovitve vključi v izrek svoje odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravijo I., II. in III. točka izreka sklepa Ministrstva za kulturo št. 490-12/2013/MIZKS/160 z dne 18. 1. 2021 in se izpodbijani sklep v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom A. za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka do rešitve pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 415/2019, prekinila postopek denacionalizacije glede 81/1000 parc. 111 k. o. ... (ob podržavljenju parc. št. 222 k. o. ...) z vknjiženo lastninsko pravico v korist tožnice (I. točka izreka). Sklenila je še, da bo o tožničini udeležbi v denacionalizacijskem postopku odločeno po rešitvi predhodnega vprašanja iz navedenega pravdnega postopka (II. točka izreka). Izdala je začasno odredbo, s katero je tožnici do rešitve navedenega predhodnega vprašanja prepovedala razpolaganje z navedenim premoženjem (1. točka III. točke izreka). Ugotavlja tudi, da je Občina Ljubljana Center že 15. 4. 1993 izdala sklep o začasni odredbi, s katerim je zavezancu B., p. o., prepovedala razpolaganje in lastninsko preoblikovanje, ter da so bili denacionalizacijskemu upravičencu izročeni tam našteti prostori (2., 3. in 4. točka III. točke izreka). Navaja še listine, ki so sestavni del I., II. in III. točke izreka, in da bo o stroških odločeno o nadaljevanju postopka (IV. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je 81/1000 parc. št. 111 k. o. ... predmet denacionalizacijskega zahtevka denacionalizacijske upravičenke (v tem upravnem sporu prizadete stranke A.) in da je bil 15. 4. 1993 izdan sklep o začasni odredbi na podlagi 11. in 12. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), s katerim je bilo podjetju B., p. o. prepovedano razpolaganje in lastninsko preoblikovanje podjetja v delu, ki obsega 81/1000 parc. št. 222 k. o. ... Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je parc. št. 222 sedaj parc. št. 111. Toženka je ugotovila, da je bila glede tega premoženja v zemljiški knjigi vpisan prenos lastninske pravice na C., d. o. o., nadaljnji prenosi na Č., d. o. o., in nato na tožnico, kakor tudi obremenitve s hipotekami in zemljiškimi dolgovi. Navaja, da je glede na 88. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izbrisna tožba denacionalizacijskega upravičenca nujna za ugotovitev neutemeljenosti prehodov lastninske pravice in obremenitev premoženja ter da je do rešitve tega predhodnega vprašanja treba prekiniti denacionalizacijski postopek in postopek odločanja o tožničini zahtevi za vstop v postopek. Ugotavlja, da je začasna odredba potrebna, ker je tožnica glede obravnavanih prostorov vložila tožbo na izpraznitev, kar kaže na voljo po razpolaganju s premoženjem, za katerega se tožnica in njeni pravni predniki do vložitve izbrisne tožbe niso menili.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica vlaga tožbo zoper I., II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa. V njej navaja, da je obravnavani solastniški delež pridobila originarno, zato toženka ni imela podlage za prekinitev postopka. Trdi, da niso izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe, ker ni verjetno izkazano, da bo razpolagala s svojim idealnim deležem, niti ni verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga za vrnitev nepremičnine. Dodaja, da je pravni položaj denacionalizacijskega zavezanca varovan že z v zemljiški knjigi vpisano zaznambo izbrisne tožbe. Navaja tudi, da ji izdana začasna odredba onemogoča ekonomsko izkoriščanje nepremičnine in posega v njeno ustavno zavarovano pravico do uživanja lastninske pravice. Uveljavlja, da bi ji morala biti pravica do udeležbe v postopku denacionalizacije priznana takoj, saj je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije. Uveljavlja tudi nezakonitost 2. do 4. točke III. točke izreka izpodbijanega sklepa, v katerem toženka navaja ugotovitve. Pri svojih navedbah vztraja tudi v pripravljalni vlogi, v kateri med drugim dodaja, da začasna odredba po 68. členu ZDen zoper njo ni dopustna, ker ni denacionalizacijska zavezanka.

4. Prizadeta stranka A. v odgovoru na tožbo trdi, da je tožba zoper I. in II. točko izreka nedovoljena, zoper odločitev o začasni odredbi pa neutemeljena, ter sodišču predlaga naj jo zavrne.

5. Toženka in ostali stranki z interesom na tožbo niso odgovorile. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve.

6. Na naroku za glavno obravnavo je tožnica vztrajala pri tožbi. Menila je, da odločanja o udeležbi ni mogoče odložiti, da je bilo z II. točko izpodbijanega sklepa poseženo v njen pravni položaj, zato je tožba v upravnem sporu dopustno in nujno potrebno pravno sredstvo. Trdila je tudi, da je toženka po izdaji izpodbijanega sklepa odločila o delu nepremičnine, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Dodala je še, da se je zoper sodbo v pravdi št. II P 415/2019 pritožila.

7. Prizadeta stranka A. je na naroku vztrajala, da je tožba deloma nedovoljena, deloma pa neutemeljena.

**Odločanje po sodnici posameznici**

8. Sodišče je 14. 7. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve in v tiste listine sodnega spisa, ki so izrecno naštete v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo 31. 8. 2022. Predloge za izvedbo ostalih dokazov je zavrnilo iz naslednjih razlogov:

10. Dokazni predlog za zaslišanje D. D. je zavrnilo kot pravno nerelevanten. Priča naj bi bila namreč zaslišana o komunikaciji s tožnico in organom ter o tem, na kakšni podlagi je A. oddajal obravnavano nepremičnino. Te okoliščine, pa kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe, niso pravno pomembne za odločitev o tožbi.

11. Dokazni predlog za izvedbo poizvedbe na Ministrstvu za kulturo, kakor tudi dokazni predlogi za vpogled v listine, ki sta jih stranki predlagali v pripravljalnih vlogah ter na naroku za glavno obravnavo, so prepozni, ker so bili predlagani po preteku roka za tožbo iz 28. člena ZUS-1 oziroma za odgovor na tožbo iz 38. člena ZUS-1. Tožba v upravnem sporu je namreč sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih subjektov zoper odločitve državnih organov. Skladno z 2. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, izdanih v (formaliziranem) upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu je zato v 28. členu ZUS-1 predpisan prekluziven rok. Po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi, niti tekom predhodnega upravnega postopka. V posledici tega enako velja za navedbe in dokazne predloge oseb, ki imajo položaj stranke, ker bi jim bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega akta v neposredno škodo (prvi odstavek 19. člena ZUS-1). Te na podlagi drugega odstavka 38. člena ZUS-1 na tožbo lahko odgovorijo v roku, ki ga določi sodišče in ne sme biti daljši od 30 dni. Sodišče je zato kot prepozne zavrnilo vse dokazne predloge, ki so bili podani po preteku roka za tožbo oziroma za odgovor na tožbo.

12. Poleg navedenega pa so dokazni predlogi, ki se nanašajo na listine, ki so nastale po izdaji izpodbijanega sklepa, nedovoljeni tudi iz razloga po 52. členu ZUS-1. Kot rečeno sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Ker to presojo lahko opravi le ob upoštevanju dejanskega in pravnega stanja v času izdaje izpodbijanega akta, v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji tega akta. Tako izrecno določa 52. člen ZUS-1. **Glede datuma odločitve sodišča**

13. Sodišče je naroku za glavno obravnavo 31. 8. 2022 izdajo sodbe odložilo do preteka roka za izjavo strank v zvezi z na naroku predloženimi listinami. Tožnica je v skladu s sklepom sodišča, sprejetem na naroku, dodatne izvode listin priporočeno po pošti poslala 1. 9. 2022, sodišče pa jih je prejelo 5. 9. 2022. Vročitev listin zadnji izmed strank je bila opravljena 8. 9. 2022, zato se je osemdnevni rok za njihovo izjavo iztekel 16. 9. 2022. **K I. točki izreka**

14. Tožba je utemeljena.

_Glede tožbe zoper I. in II. točko izreka_

15. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da tožba zoper I. in II. točko izreka izpodbijanega sklepa ni dopustna iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker izpodbijani sklep v tem delu nima narave upravnega akta iz 2. člena, niti iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. S sklepom o prekinitvi postopka iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa namreč ni bilo odločeno o kakšni tožničini materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti z njegovo izdajo postopek ni bil končan. Enako velja za II. točko izreka izpodbijanega sklepa, ki ima prav tako naravo sklepa o prekinitvi postopka. Toženkina odločitev, da odloži odločanje o tožničini zahtevi za vstop v denacionalizacijski postopek do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, namreč ne pomeni drugega kot prekinitev postopka odločanja o tožničini zahtevi do nastopa v sklepu predvidene okoliščine.

16. Kljub navedenemu pa sodišče iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju in so neposredno povezani z izdano začasno odredbo v III. točki izreka izpodbijanega sklepa, tožbe zoper I. in II. točko izreka izpodbijanega sklepa ni zavrglo.

_Glede tožbe zoper 1. točko III. točke izreka_

17. V izpodbijani 1. točki III. točke izreka sklepa je toženka izdala začasno odredbo, s katero je tožnici do rešitve predhodnega vprašanja obstoja ničnostnega razpolaganja iz I. točke izreka prepovedala razpolaganje s premoženjem, ki je prav tako opredeljeno v I. točki izreka izpodbijanega sklepa.

18. Pomisleki, da tožnica nima aktivne legitimacije s tožbo v upravnem sporu izpodbijati sklep o začasni odredbi, niso utemeljeni. Gre za sklep, s katerim se prav tožnici (sicer začasno) prepoveduje razpolagati s premoženjem, na katerega se sklep nanaša. Ker je torej tožnica naslovnica tega ukrepa - zavezanka iz izdane odredbe prepovedi razpolaganja, je nedvomno tudi aktivno legitimirana izpodbijati ta sklep v upravnem sporu. Sodišče je zato njeno tožbo v tem delu štelo za dopustno in jo je vsebinsko obravnavalo.

19. Tožnica v tožbi v zvezi z začasno odredbo vsebinsko uveljavlja, da niso izkazane predpostavke za izdajo začasne odredbe in da začasna odredba ni potrebna, ker je položaj prizadete stranke A. zavarovan že z zaznambo izbrisne tožbe v zemljiški knjigi. Hkrati pa uveljavlja (in tega po presoji sodišča ni mogoče prezreti pri tožbenem izpodbijanju začasne odredbe), da ji upravni organ v denacionalizacijskem postopku, kljub temu da je lastnica premoženja, o katerem s odloča v denacionalizacijskem postopku, ni priznal položaja stranske udeleženke, temveč je odločanje o njeni vlogi za priznanje tega statusa (po njenem mnenju neutemeljeno) odložil do odločitve o izbrisni tožbi, ki jo je prizadeta stranka A. vložila zoper tožnico. Dodaja, da ji je bilo sicer omogočeno, da se seznani z delom denacionalizacijskega spisa (navaja, da ji je bila po elektronski poti poslana izjava prizadete stranke A. o nasprotovanju tožničini udeležbi v postopku z dne 30. 8. 2019 in izjava E. z dne 23. 4. 2018 o tem, kako so se vrstili najemniki predmetne nepremičnine ter postavljeno vprašanje o razpolaganju s poslovnim prostorom) in se o njem izjavi (kar je storil njen pooblaščenec 30. 11. 2020) ter da ji je bila 9. 2. 2021 vročen v tem upravnem sporu izpodbijan sklep, vendar pa ji položaj stranske udeleženke ni bil priznan.

20. Da upravni organ še ni odločil o tožničini vlogi za priznanje položaja stranke, očitno izhaja iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je odložil (prekinil) odločanje o tej tožničini vlogi. Če bi namreč organ štel, da je tožnici priznal položaj stranske udeleženke v denacionalizacijskem postopku, II. točka izreka izpodbijanega sklepa ne bi bila potrebna. To pa pomeni, da tožnica nima položaja stranke oziroma stranske udeleženke v denacionalizacijskem postopku in zato nima pravice udeleževati se denacionalizacijskega postopka. Ker upravni organ izrecno še ni odločil o njeni vlogi za priznanje udeležbe, tudi še ni gotovo, ali ji bo kakšen položaj (stranke ali stranske udeleženke) v prihodnosti sploh priznan. Kljub temu pa je upravni organ v denacionalizacijskem postopku izdal začasno odredbo, s katero je tožnici prepovedal razpolaganje s premoženjem, v zvezi s katerim si tožnica prizadeva pridobiti položaj stranke oziroma stranske udeleženke v postopku.

21. Po 68. členu ZDen, na katerega je svojo odločitev oprla toženka, lahko upravni organ zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Iz enakih razlogov lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana.

22. Iz navedenega besedila 68. člena ZDen tako izhaja, da je namen začasne odredbe po tej določbi zavarovanje postavljenega zahtevka za denacionalizacijo za vračanje premoženja v naravi ali enaki obliki. Predmet zavarovanja z začasno odredbo je torej lahko le premoženje v obsegu postavljenega zahtevka, in sicer tako z vidika premoženja, ki je zajeto v denacionalizacijskem zahtevku, kakor z vidika zahtevane oblike vračanja. To pa pomeni, da postopek odločanja o začasni odredbi ni samostojen upravni postopek, ki bi bil ločen od denacionalizacijskega postopka, temveč je del denacionalizacijskega postopka. V njem sodelujejo stranke, ki imajo v denacionalizacijskem postopku položaj stranke oziroma stranske udeleženke v zvezi s premoženjem, ki ga zajema zahteva za izdajo začasne odredbe. Povedano drugače: ni dopustno, da bi imela določena oseba položaj stranke v postopku zavarovanja z začasno odredbo, ne pa tudi v postopku o glavni stvari, torej v denacionalizacijskem postopku. Zato je pojmovno nezdružljivo z institutom začasne odredbe, da je ta izdana zoper subjekt, ki v denacionalizacijskem postopku v zvezi s predmetnim premoženjem nima položaja stranke, niti stranskega udeleženca. Kaj drugega o udeležbi zavezanca iz začasne odredbe v upravnem postopku o glavni stvari ne izhaja niti iz 292. člena Zakona o splošnem postopku (ZUP/86), ki ureja izdajo začasne odredbe v upravnem postopku.1

23. V obravnavani zadevi je toženka v II. točki izreka izpodbijanega sklepa prekinila postopek odločanja o tožničini vlogi za udeležbo v denacionalizacijskem postopku, kar pomeni, da tožnici udeležbe (položaj stranske udeleženke) v denacionalizacijskem postopku še ni bila priznana, hkrati pa ji je z začasno odredbo prepovedala razpolaganje z nepremičnino, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo. Toženka je tako v nasprotju z zakonom z začasno odredbo naložila pasivno obveznost osebi, ki ni stranka denacionalizacijskega postopka. Prav to pa tožnica smiselno uveljavlja s tožbenimi navedbami, da ji je treba kljub nepriznanemu položaju stranke oziroma stranske udeleženke dopustiti, da zoper izpodbijani sklep vloži tožbo v upravnem sporu.

24. Izpodbijana 1. točka III. točke izreka je tako zaradi kršitve 68. člena ZDen v zvezi s 60. členom ZDen in 49. členom ZUP/86 obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, ki je vplivala na zakonitost izdane začasne odredbe. Sodišče je zato tožbi v tem delu na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep o začasni odredbi ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponoven postopek. Toženka bo morala v ponovljenem postopku ponovno odločiti o zahtevi prizadete stranke za izdajo začasne odredbe. Ker pa sklep o prekinitvi postopka iz I. in II. točke izreka ovira ponovno odločanje o zahtevi za izdaje začasne odredbe, je sodišče na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi ti dve točki izreka izpodbijanega sklepa.

25. Zaradi ekonomičnosti vodenja nadaljnjega postopka sodišče pojasnjuje, da je (kot že rečeno) namen izdaje začasne odredbe iz 68. člena ZDen zavarovanje postavljenega zahtevka za denacionalizacijo za vračanje premoženja v naravi ali enaki obliki. Res je, da je na podlagi 51. člena v zvezi s 16. členom ZDen zavezanec za vrnitev premoženja v naravi praviloma družbenopravni subjekt, v katerega premoženju so stvari, ki se vračajo. V obravnavani zadevi je bila zoper takega zavezanca (kot izhaja iz 2. točke III. točke izreka izpodbijanega sklepa) 15. 4. 1993 že izdana začasna odredba na podlagi 11. in 12. člena ZLPP. Ker je kljub izdani začasni odredbi in kljub zakonski prepovedi razpolaganja z nepremičnino (88. člen ZDen), ki je predmet denacionalizacijske zahteve, prišlo do prenosov lastninske pravice, uporabe 68. člena ZDen ni mogoče izključiti zoper aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika. Iz besedila 68. člena ZDen namreč ne izhaja, da začasne odredbe ne bi bilo mogoče izdati zoper zemljiškoknjižnega lastnika, ki sicer ni denacionalizacijski zavezanec, če je to potrebno za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka, zoper zemljiškoknjižnega lastnika pa je že vložena izbrisna tožba.

_Glede tožbe zoper 2., 3. in 4. točko III. točke izreka_

26. Utemeljeni pa so tudi tožbeni očitki o nezakonitosti 2. do 4. točke izreka III. točke izpodbijanega sklepa, v katerih toženka ugotavlja, da je Občina Ljubljana Center že 15. 4. 1993 izdala sklep o začasni odredbi, s katerim je zavezancu B., p. o., prepovedala razpolaganje in lastninsko preoblikovanje, ter da so bili denacionalizacijskemu upravičencu izročeni tam našteti prostori.

27. Po prvem odstavku 2o8. člena ZUP/862 se z dispozitivom (izrekom) odloči o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom. Predmet upravnega postopka je, kot izhaja iz prvega odstavka 1. člena ZUP/86 odločanje o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih strank. Predmet izreka je zato odločitev o pravnem razmerju. Tako velja tudi, ko gre za ugotovitveno odločbo, torej ko organ v izreku upravnega akta (zgolj) ugotovi obstoj določenega pravnega razmerja. Kaj drugega ne izhaja niti iz 66. člena ZDen, ki ureja vsebino denacionalizacijske odločbe, niti 68. člena ZDen, ki je podlaga za izdajo začasne odredbe.

28. Ker v 2. do 4. točke III. točke izreka izpodbijanega sklepa navedene ugotovitve ne pomenijo odločitve o predmetu postopka, temveč gre za ugotovitev dejstev, toženka ni imela podlage za to, da te ugotovitve vključi v izrek svoje odločbe.

29. Zaradi bistvene kršitve pravil postopka iz 213. člena ZUP je sodišče iz razloga po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

_Sklepno_

30. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo tako, da je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo III. točko izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka istega člena ZUS-1 pa tudi I. in II. točko izreka izpodbijanega sklepa ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponoven postopek. Pri tem se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb, saj to po povedanem za odločitev o tožbi ni bilo potrebno. V skladu z četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

**K II. in III. točki izreka**

31. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopal odvetnik, se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Stroške je toženka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnicama vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

32. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. je sodišče zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Ta zakon se v denacionalizacijskih zadevah uporablja na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen. 2 Smiselno enaka je določba 213. člena sedaj veljavnega ZUP.