Jedro

Tožnica vtožuje plačilo razlike v plači med dejansko obračunano in izplačano plačo in plačo, ki bi ji pripadala po sklenjeni pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala pred nastankom invalidnosti. Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Pravdni stranki sta sklenili dve novi pogodbi o zaposlitvi, v katerih je bila določena nižja plača, kot bi tožnici pripadala po prvi pogodbi o zaposlitvi. V 136. členu podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da se lahko delavki, stari 50 let, za katero se na podlagi mnenja medicine ugotovi zmanjšana delovna zmožnost, ponudi druga pogodba o zaposlitvi, vendar ji pripada enaka plača, kot jo je prejemala po prejšnji pogodbi, če je to zanjo ugodneje. Tožnici, ki je po nastanku invalidnosti dopolnila 52 let, v primeru sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi pripada enaka plača, kot jo je prejemala po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se dopusti sprememba tožbe podana na naroku 22. 10. 2015 (I. točka). V nadaljevanju je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 8. 2009 do 31. 12. 2012 obračunati bruto razliko v plači v znesku 6.858,97 EUR ter od tega zneska odvesti davke in prispevke, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača neto razlike v plači v skupnem znesku 4.597,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (III. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 509,78 EUR za obdobje od 15. 1. 2010 do 30. 8. 2010 (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 711,20 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (V. točka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavnih pravic ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice in izpodbijani sklep spremeni tako, da spremembe tožbe ne dopusti oziroma podredno, da sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži tožnici plačilo stroškov postopka. Odločitev sodišča je zmotna. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala že v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2015, sodišče pa je sprejelo sklep, s katerim je dopustilo spremembo tožbe, pri čemer niso podani razlogi po 1. odstavku 185. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno uporabilo in razlagalo materialno pravo in sicer 80., 85., 86. in 136. člen podjetniške kolektivne pogodbe, ki jo je sprejela tožena stranka in predstavlja njen interni akt. Sodišče je povzelo del trditev tožene stranke, da se določila nanašajo na primere, ko delodajalec sam in na lastno pobudo prestavi delavca na drugo ustreznejše delovno mesto, v tožničinem primeru pa je šlo za premestitev na podlagi invalidske odločbe ZPIZ. Tožena stranka je zmotno razumela in tolmačila določbe podjetniške kolektivne pogodbe. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 136. člen podjetniške kolektivne pogodbe, kot da razlaga in uporaba predmetne materialnopravne določbe med pravdnima strankama ne bi bila sporna. Zato je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Členi podjetniške kolektivne pogodbe se nanašajo na primere, ko delodajalec na lastno pobudo prestavi delavca na drugo ustreznejše mesto, v konkretnem primeru pa gre za primer, ko mora delodajalec prerazporediti delavca na drugo delovno mesto na podlagi odločbe invalidske komisije, ko razliko v plači izplačuje ZPIZ. Glede na navedeno plača tožnice ni bila zmanjšana oziroma ni bila zmanjšana v vtoževanem obsegu. Namenska razlaga določa pomen jezikovnih znakov glede na namen, ki ga pravno določilo ima. Sodišče se ob tem v 13. točki obrazložitve sklicuje na to, da 200. člen ZDR-1 oziroma identični prej veljavni člen določa, da imajo delavci invalidi določene pravice v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, natančneje skladno s ZPIZ. Drži, da pravica do prejemanja nadomestila iz naslova invalidnosti ne vpliva na druge pravice iz delovnega razmerja, vendar tožena stranka izpostavlja, da vtoževane pravice, ki jih tožnica vtožuje na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe, tožnici ne gredo. Tožnica bi morala tudi uveljavljati notranje varstvo, tako da niso izpolnjene predpostavke za uveljavljanje pravnega varstva pred sodiščem. Tožnica bi morala najprej zahtevati, da tožena stranka izpolni obveznost oziroma, da odpravi kršitev. V teh primerih delavcu ne gre pravica do takojšnjega neposrednega sodnega varstva, temveč je pogoj za sodno varstvo postopek po določilih 204. člena ZDR oziroma 200. člena ZDR-1. Gre za kršitev pravic glede razumne, izčrpne in prepričljive argumentacije pravnih stališč, kot je zavzelo stališče že Ustavno sodišče v svojih odločbah, prav tako pa gre za kršitev 6. člena EKČP. Gre za kršitev Ustave iz 22. člena Ustave. Tožena stranka je v predmetnem postopku predlagala zaslišanje priče A.A., ki je zaposlen pri toženi stranki, pri čemer je sodišče njegovo zaslišanje zavrnilo brez obrazložitve, kar ni pravilno. Standardu obrazložitve ne zadoščajo navedbe sodišča v 7. točki obrazložitve, tako da gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kot to določa 213. člen ZPP. Pritožba se sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadeva III Ips 64/2009 z dne 19. 6. 2012, II Ips 216/2008 z dne 5. 5. 2011 in II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005. Tožena stranka posebej opozarja, da iz spremenjenega zahtevka z dne 11. 11. 2005 izhaja, da tožnica vtožuje neto zneske, pri čemer pa je sodišče prisodilo bruto zneske v višini 6.858,97 EUR. Sodišče je odločalo mimo tožbenega zahtevka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke, v kolikor jih izrecno ne priznava. Sodišče je tožnici dovolilo spremembo tožbenega zahtevka, podano na naroku 22. 10. 2015 ter nato modifikacijo tožbenega zahtevka, podano v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2015. Sprememba tožbenega zahtevka ter nato modifikacija je bila nujna zaradi njegove uskladitve z izračunom vtoževanih razlik v plači, ki ga je opravila tožena stranka. Ta prilagoditev pa je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče, potrebna za dokončno ureditev spornega razmerja med pravdnima strankama. Sodišče je pravilno uporabilo in razlagalo materialno pravo 80., 85., 86. in 136. člen PKP. Tožena stranka si napačno razlaga člene KPK. V kolikor gre za primere spremenjene delovne zmožnosti oziroma spremenjene psihofizične zmožnosti, katere so posledica sprememb v zdravstvenem stanju delavca, ob premestitvi na ustreznejše delovno mesto ne more odločati delodajalec, pač pa mora glede tega slediti odločitvi sodnika oziroma medicine dela, kamor spada tudi invalidska komisija. Zdravnik oziroma medicina dela je tista, ki glede na delavčeve spremenjene psihofizične lastnosti oziroma telesno izčrpanost in onemoglost odloča, ali je potrebna premestitev na drugo delovno mesto. Tako premeščenemu delavcu - tožnici, na podlagi določil PKP, na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi pripada enaka plača, kot jo je imela po prejšnji pogodbi pred premestitvijo. Zmotno je stališče tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo prejemkov iz naslova invalidnosti od ZPIZ. Sodišče v 13. točki sodbe izrecno pojasni, da se nadomestilo ZPIZ izplačuje v breme ZPIZ na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne vpliva na eventualne druge pravice iz delovnega razmerja (npr. tudi pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu). O navedenem je odločalo Vrhovno sodišče RS v zadevi VII Ips 227/2009. 84. člen PKP jasno določa, da invalidi in delavci s spremenjeno (zmanjšano delovno zmožnostjo) uživajo posebno varstvo pri delu, v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami. 2. alineja 86. člena PKP tudi določa, da delavci s spremenjeno (zmanjšano) delovno zmožnostjo uživajo enako varstvo kot invalidi. V 136. členu PKP pa je določeno, da delavki, stari 50 let, za katero se na podlagi mnenja medicine dela ugotovi zmanjšana delovna zmožnost, lahko ponudi druga pogodba o zaposlitvi, vendar ji pripada enaka plača, kot jo je prejemala po prejšnji pogodbi, če je to zanjo ugodneje. 94. člen KPES pa določa, da delavke, starejše od 50 let, ki so zaradi zdravstvenih razlogov razporejene na delovno mesto v nižjo tarifno postavko, ne morejo prejemati nižje plače, kot so jo prejemale na prejšnjem delovnem mestu. Glede na to, da je tožnica ob nastanku invalidnosti dopolnila 52 let starosti (rojena 8. 9. 1956) je sodišče pravilno zaključilo, da ima tožnica kot invalidka enake pravice kot delavec z zmanjšano delovno zmožnostjo in ji v primeru sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi pripada enaka plača, kot jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi pred premestitvijo. V zvezi s trditvami tožene stranke, da prejemki tožene stranke niso nižji je zavajajoča. Določbe PKP ne govorijo o prejemkih, pač pa o plači zaposlenega. KPK v 136. členu govori le o pogodbeno določeni plači, ne pa o prejemkih. Prejemki, o katerih določbe KPK ne govorijo, pa niso le plača, pač pa tudi drugi prihodki iz drugih naslovov, kot npr. nadomestilo za invalidnost, ki sicer bremeni ZPIZ. Tožnici se je plača iz prve pogodbe o zaposlitvi znižala iz 1.048,19 EUR na 960,90 EUR. Po drugi pogodbi o zaposlitvi pa je plača znašala 1.028,30 EUR, kar je prav tako manj od bruto plače, določene v pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 4. 2008. V konkretnem primeru se razlike v plači izpodbijajo pred sodiščem neposredno in ni potrebno predhodnega varstva. Sodišče je tudi jasno obrazložilo, zakaj je tožnici prisodilo bruto razliko v plači in ne neto razliko. Osnova za izplačilo davkov in dajatev je bruto plača in ne neto plača. Ker gre v zvezi z obveznostjo plačil davkov in prispevkov za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je bila sprememba neto plače v bruto plačo potrebna. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo v izpodbijanem delu sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo priče A.A., s tem pa naj toženi stranki ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. 213. člen ZPP določa, da o tem, katerih dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. 2. odstavek 287. člena ZPP pa določa, da sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni, zavrne in navede razloge, pri čemer mora svojo odločitev obrazložiti. Sodišče ni zaslišalo priče A.A., vodje PE B., ki naj bi izpovedal, zakaj je prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi s tožnico. Zakaj je prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi med strankama ni bilo sporno, razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi pa je tudi naveden v sami pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je svojo odločitev jasno obrazložilo, tako kot to zahtevajo pravni standardi. Tožena stranka je tudi imela možnost predlaganja dokazov, sodelovala je tudi pri izvajanju dokazov. Z zavrnitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem priče toženi stranki tudi niso bile kršene ustavne pravice.

7. Sodišče je pravilno dopustilo spremembo tožbe podano na naroku 22. 10. 2015, saj je tožnica le prilagodila svoj tožbeni zahtevek glede na siceršnji izračun same tožene stranke, prav tako pa je sodišče na način, kot je odločalo, v celoti rešilo sporno vprašanje.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede uporabe 204. člena ZDR oziroma 200. člena ZDR-1, saj tožnica ni bila dolžna predhodno uveljavljati svojih pravic pri delodajalcu, saj lahko uveljavlja denarni zahtevek neposredno pred sodiščem po določilih 3. odstavka 204. člena ZDR oz. 200. člena ZDR-1. 9. Podana tudi ni prekoračitev tožbenega zahtevka, saj iz predloženega spisa izhaja, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2015 postavila tožbeni zahtevek, v katerem je zahtevala izplačilo neto razlik v plači, pri tem pa je tudi opisno postavila tožbeni zahtevek glede plačila prispevkov in davščin za izplačane razlike v plači, sodišče pa je pri svoji odločitvi upoštevalo izračun razlik v plači, ki ga je predložila sama tožena stranka (priloga B8), tožnica pa se je z navedenim izračunom tudi strinjala. Poudariti je, da mora delodajalec delavcu obračunati bruto plačo in izplačati neto plačo, pri čemer bruto plača dejansko predstavlja plačilo davkov in prispevkov.

10. Sodišče je pravilno uporabilo in razlagalo materialno pravo 80., 85., 86. in 136. člen PKP. V kolikor gre za primere spremenjene delovne zmožnosti oziroma spremenjene psihofizične zmožnosti, katere so posledica sprememb v zdravstvenem stanju delavca, o premestitvi na ustreznejše delovno mesto ne more odločati delodajalec, pač pa mora glede tega slediti odločitvi invalidske komisije. Zdravnik medicine dela oziroma invalidska komisija je tista, ki glede na delavčeve spremenjene psihofizične lastnosti oziroma telesno izčrpanost in onemoglost odloča, ali je potrebna premestitev na drugo delovno mesto. Tako premeščenemu delavcu - tožnici, na podlagi določil veljavne podjetniške kolektivne pogodbe - PKP, ki v 80. členu določa, da zagotavljanje varnosti in zdravja ne sme delavcu povzročiti finančnih obveznosti, prav tako ne smejo zdravstvene posledice opravljanja dela prizadeti delavčeve plače ter posegati v njegov z delom pridobljeni materialni in socialni položaj. Zmotno je stališče tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo prejemkov iz naslova invalidnosti od ZPIZ. Sodišče v 13. točki sodbe izrecno pojasni, da se nadomestilo ZPIZ izplačuje v breme ZPIZ na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne vpliva na eventualne druge pravice iz delovnega razmerja (npr. tudi pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu). O navedenem je odločalo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 227/2009. PKP v 84. členu tudi določa, da invalidi in delavci s spremenjeno (zmanjšano delovno zmožnostjo) uživajo posebno varstvo pri delu, v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami. 2. alineja 86. člena PKP tudi določa, da delavci s spremenjeno (zmanjšano) delovno zmožnostjo uživajo enako varstvo kot invalidi. V 136. členu PKP pa je določeno, da delavki, stari 50 let, za katero se na podlagi mnenja medicine dela ugotovi zmanjšana delovna zmožnost, lahko ponudi druga pogodba o zaposlitvi, vendar ji pripada enaka plača, kot jo je prejemala po prejšnji pogodbi, če je to zanjo ugodneje. Trditev tožene stranke, da prejemki tožene stranke niso nižji, je po oceni pritožbenega sodišča nepravilna. Določbe PKP ne govorijo o prejemkih, pač pa o plači zaposlenega. Tožnici se je plača iz prve pogodbe o zaposlitvi znižala z 1.048,19 EUR na 960,90 EUR. Po drugi pogodbi o zaposlitvi pa je plača znašala 1.028,30 EUR, kar je prav tako manj od bruto plače, določene v pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 4. 2008. 11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep in sodbo v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.