Jedro

Uredba (EU) št. 1215/2012 za dva najpomembnejša tipa pogodb (prodajna pogodba in pogodba o storitvah) v pododstavku (b) člena 5(1) avtonomno določa, kaj šteje za kraj izpolnitve pogodbe, in sicer določa dvoje: (1) da je v vsakem primeru kot kraj izpolnitve obveznosti odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev (pri prodajni pogodbi izročitev stvari, pri pogodbi o storitvah oprava storitve), tudi če gre za tožbo za plačilo denarnega zneska (npr. kupnine), in (2) kraj, ki velja za kraj izpolnitve je določen evroavtonomno: to je pri prodajni pogodbi kraj, kamor so bile dostavljene stvari, pri pogodbah o storitvah pa je to kraj, kjer se opravlja storitev. Kraja izpolnitve obveznosti torej ne določimo po kraju izpolnitve obveznosti, na katero se nanaša tožba (vtoževana obveznost, npr. plačilo denarnega zneska).

V obravnavanem primeru temelj spora predstavljajo izvajalske pogodbe. Skladno z določbo (b) točke člena 7 (1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 je tako za kraj izpolnitve obveznosti šteti kraj oprave storitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj glasi: »Okrožno sodišče v Murski Soboti ni stvarno in krajevno pristojno za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu.

Sklep o izvršbi opr. št. VL 6021/2018 z dne 29. 1. 2018 se razveljavi v delu, v katerem je toženi stranki (dolžniku) naloženo, da v roku 8 dni od vročitve sklepa poravna tožeči stranki (upniku) znesek 38.825,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih, v predlogu za izvršbo navedenih zneskov od njihove zapadlosti do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 156,00 EUR, in se tožba tožeče stranke zavrže. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.343,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila«

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sklepa sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 369,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno in krajevno pristojno za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona pritožuje tožena stranka. Uvodoma pojasnjuje, da je pogoj za uporabo Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 1215/2012) obstoj mednarodnega (tujega) elementa. Sklicujoč se na sodno prakso Sodišča EU1 poudarja, da Sodišče EU pojem mednarodni element razlaga izjemno široko. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru to sicer upoštevalo, vendar je po mnenju tožene stranke preozko razlagalo, da lahko v primeru, ko imata obe stranki stalno prebivališče v isti državi članici, mednarodni element izhaja le iz temelja spora. Za obstoj mednarodnega elementa skladno s sodno prakso Sodišča EU zadoščajo tudi druge okoliščine, npr. že to, da so sporna dejstva omejena na drugo državo.

Čeprav predmetni spor poteka med tožečo in toženo stranko, ki imata obe sedež v Republiki Sloveniji, so vse terjatve, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, nastale na podlagi pogodbenega razmerja med tožečo stranko in podružnico tožene stranke v Avstriji (v nadaljevanju Podružnica). Tožeča stranka in Podružnica sta bili v letih 2015 in 2016 v poslovnem odnosu, v katerem je tožeča stranka nastopala kot izvajalec, Podružnica pa kot naročnik.2 Tožeča stranka je za končne naročnike Podružnice dobavljala pohištveno in pripadajočo opremo. Devet od dvanajstih računov, ki jih je zoper Podružnico izdala tožeča stranka, je bilo izdanih na podlagi sklenjenih izvajalskih pogodb, trije pa v okviru istega dalj časa trajajočega poslovnega razmerja med tožečo stranko in Podružnico, za katerega so veljala identična pravila kot za vsa ostala pogodbena razmerja. Tudi po vsebini je bilo predmetno pogodbeno razmerje povezano izključno z Avstrijo. Vsi elementi pogodbenega razmerja so bili avstrijski (kraj dobave v Avstriji, končni kupci v Avstriji, kraj plačila končnih kupcev Podružnici v Avstriji, projektna dokumentacija v nemškem jeziku in pripravljena v skladu z avstrijskimi DIN standardi, vsa gradbena dovoljenja izdana v Avstriji po avstrijskem pravu, vse davščine in druge javnopravne dajatve plačane s strani Podružnice v Avstriji). Naročnik storitev je bila Podružnica, kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila V. K. z dne 11. 8. 2016 (priloga B20). Razmerje med tožečo stranko in Podružnico oz. toženo stranko je tako po vsebini v celoti mednarodno.

Mednarodni element je v predmetnem pravnem razmerju torej podan že zaradi stopnje povezanosti pogodbenega razmerja z drugo državo članico oz. relevantnih spornih dejstev, ki so omejena na Avstrijo. Za spor z mednarodnim elementom pa gre v konkretnem razmerju tudi zato, ker je bil v drugi državi članici dogovorjen kraj izpolnitve obveznosti. Sodišče prve stopnje je za določitev kraja izpolnitve obveznosti napačno uporabilo slovensko pravo (Obligacijski zakonik - v nadaljevanju OZ). Uredba (EU) št. 1215/2012 je za dva najpomembnejša tipa pogodb (prodajna pogodba in pogodba o storitvah) avtonomno določila kaj šteje za kraj izpolnitve pogodbe. Skladno z določbo (b) točke člena 7 (1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 je za kraj izpolnitve obveznosti šteti Avstrijo in ne Slovenije, kot je zmotno sklenilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi vsega navedenega je tako potrebno zaključiti, da je v predmetnem pravnem razmerju podan mednarodni element, s čimer je izpolnjen pogoj za uporabo Uredbe (EU) št. 1215/2012. V primeru odsotnosti dogovora o izključni pristojnosti bi lahko tožeča stranka izbirala in tožbo zoper toženo stranko vložila bodisi pred sodiščem v Murski Soboti (splošna pristojnost po členu 4(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012) bodisi pred sodiščem na Dunaju (posebna pristojnost po peti točki člena 7(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 - gre spor, ki izhaja iz poslovanja podružnice). Vendar pa je bil med tožečo stranko in Podružnico skladno s členom 25 Uredbe (EU) št. 1215/2012 veljavno sklenjen izrecen in jasen dogovor o pristojnosti sodišča na Dunaju. Ta dogovor pa v sporih v zvezi z izvajanjem izvajalskih pogodb zavezuje ravno toženo stranko kot matično družbo Podružnice. Podružnica nima statusa pravne osebe in tudi ne more biti pravdna stranka, zato tožeča stranka predmetni spor vodi proti toženi stranki (in ne Podružnici).

Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu in tožbeni zahtevek zavrže oziroma podrejeno, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V kolikor sodišče druge stopnje ne bi sledilo obrazloženemu, tožena stranka podredno predlaga postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče EU, in sicer vprašanje: ali je treba pojem mednarodni element, ki se je izoblikoval v pravu EU in je pogoj za uporabo Uredbe (EU) št. 1215/2012, razlagati na način, da je mednarodni element podan v pravnem razmerju dveh strank, ki je nastalo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, sklenjene med d.o.o. in podružnico druge d.o.o., pri čemer imata obe družbi sedež v isti državi članici, podružnica druge družbe pa v drugi državi članici? Ali mora nacionalno sodišče v pravdnem postopku, v katerem prva družba od druge družbe zahteva plačilo denarnih obveznosti, ki izhajajo iz opisanega pravnega razmerja, za odločitev o pristojnosti za odločanje v sporu uporabiti Uredbo (EU) št. 1215/2012? In drugo vprašanje: Ali je treba člen 25 Uredbe (EU) št. 1215/2012 razlagati na način, da dogovor o pristojnosti, ki ga skleneta d.o.o. in podružnica druge d.o.o., pri čemer imata obe družbi sedež v isti državi članici, podružnica druge družbe pa v drugi državi članici, velja tudi v sporu med obema družbama, ki temelji na pravnem razmerju med družbo in podružnico druge družbe, v zvezi s katerim je bila dogovorjena pristojnost sodišča druge države članice?

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb in glede kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP) ugotavlja naslednje:

5. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke o nepristojnosti slovenskega sodišča zavrnilo z obrazložitvijo, da se pravila Uredbe (EU) št. 1215/2012 v predmetni zadevi ne uporabljajo, saj imata obe pravdni stranki stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, mednarodni značaj pravnega razmerja pa ne izhaja niti iz kraja izpolnitve obveznosti, saj je predmet pravde denarna terjatev, ki jo je potrebno izpolniti v kraju, kjer ima upnik prebivališče (prvi odstavek 195. člena OZ). Ob sklicevanju na določilo prvega odstavka 52. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) je ocenilo, da dogovor med tožečo stranko in podružnico tožene stranke v Avstriji o izključni krajevni pristojnosti avstrijskega sodišča ni relevanten, saj tožeča stranka plačilo vtoževanih računov ne zahteva od Podružnice, pač pa od tožene stranke, ki ima sedež v Republiki Sloveniji.

6. Nasprotno od sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje ocenjuje, da v obravnavanem razmerju obstoji mednarodni element, ki za odločitev o (ne)pristojnosti slovenskega sodišča narekuje uporabo Uredbe (EU) št. 1215/2012. 7. Eden od mednarodnih elementov v konkretnem gospodarskem sporu vezanih na temelj spora (izvajalske pogodbe) je kraj izpolnitve obveznosti. Strinjati se je s pritožbenimi navedbami, da v kolikor za presojo obveznosti uporabe Uredbe (EU) št. 1215/2012 kot opredelilni element mednarodnosti nekega pogodbenega razmerja upoštevamo kraj izpolnitve obveznosti, je treba ta pojem razlagati skladno z Uredbo (EU) št. 1215/2012, ne pa po materialnem pravu države, v kateri je tožeča stranka sprožila postopek ali po materialnem pravu, po katerem se presoja vsebina sporne pogodbe.3 Tožena stranka utemeljeno opozarja, da bi lahko v takšnem primeru prišlo do situacije, ko bi bil obstoj mednarodnega elementa v nekem sporu odvisen od zahtevka, ki ga v zvezi s pravnim razmerjem uveljavlja stranka in bi lahko bilo isto pravno razmerje v eni državi opredeljeno kot razmerje z mednarodnim elementom, v drugi pa ne.

8. Uredba (EU) št. 1215/2012 za dva najpomembnejša tipa pogodb (prodajna pogodba in pogodba o storitvah) v pododstavku (b) člena 7(1) avtonomno določa, kaj šteje za kraj izpolnitve pogodbe, in sicer določa dvoje: (1) da je v vsakem primeru kot kraj izpolnitve obveznosti odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev (pri prodajni pogodbi izročitev stvari, pri pogodbi o storitvah oprava storitve), tudi če gre za tožbo za plačilo denarnega zneska (npr. kupnine), in (2) kraj, ki velja za kraj izpolnitve je določen evroavtonomno: to je pri prodajni pogodbi kraj, kamor so bile dostavljene stvari, pri pogodbah o storitvah pa je to kraj, kjer se opravlja storitev.4 Kraja izpolnitve obveznosti torej ne določimo po kraju izpolnitve obveznosti, na katero se nanaša tožba (vtoževana obveznost, npr. plačilo denarnega zneska), kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru. V obravnavanem primeru temelj spora predstavljajo izvajalske pogodbe. Skladno z določbo (b) točke člena 7 (1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 je tako za kraj izpolnitve obveznosti šteti kraj oprave storitve, t.j. Avstrijo in ne Slovenije, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

9. Tako že po kriteriju kraja izpolnitve obveznosti v obravnavanem primeru gre za spor z mednarodnim elementom. Na mednarodni značaj obravnavanega spora pa po oceni sodišča druge stopnje kažejo tudi druge relevantne okoliščine, ki jih navaja tožena stranka in kažejo na to, da je bilo predmetno pogodbeno razmerje povezano izključno z Avstrijo (poleg tega, da je bil kraj dobave oziroma oprave storitev v Avstriji tudi to, da so bili končni kupci v Avstriji, kraj plačila končnih kupcev Podružnici v Avstriji, projektna dokumentacija v nemškem jeziku in pripravljena v skladu z avstrijskimi DIN standardi, vsa gradbena dovoljenja izdana v Avstriji po avstrijskem pravu, vse davščine in druge javnopravne dajatve plačane s strani Podružnice v Avstriji).

10. Ker gre torej v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom je potrebno vprašanje mednarodne pristojnosti presojati na podlagi Uredbe (EU) št. 1215/2012, kjer je hierarhija pristojnosti jasno določena. Na prvem mestu je izključna pristojnost, takoj za njo pa je pristojnost na podlagi privolitve (ustaljena pristojnost). Če ni ne enega ne drugega se pristojnost določi po stalnem prebivališču (splošna pristojnost) oziroma drugih naveznih okoliščinah (posebne pristojnosti).

11. Tožena stranka se je v obravnavani zadevi sklicevala na dogovor o pristojnosti in izključno pristojnost avstrijskega sodišča (člen 25 Uredbe (EU) št. 1215/2012), zato je potrebno najprej presoditi veljavnost zatrjevanega dogovora in uporabnost le-tega v konkretnem primeru, ko je tožena stranka matična družba ene od podpisnic pogodbe oz. dogovora o pristojnosti (t.j. Podružnice). Ob obstoju pisnega sporazuma o pristojnosti avstrijskega sodišča odpade potreba po ugotavljanju pogojev za uporabo drugih relevantnih določb Uredbe (EU) št. 1215/2012 (splošna oziroma izbirna pristojnost).

12. V prvem odstavku 18. člena izvajalskih pogodb, sklenjenih med tožečo stranko kot izvajalcem in avstrijsko podružnico tožene stranke (kot naročnikom), sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bosta morebitne spore, ki bi nastali v zvezi z izvajanjem te pogodbe, skušali rešiti sporazumno. V drugem odstavku istega člena sta se pogodbeni stranki dogovorili, da lahko vsaka pogodbena stranka sproži spor pri stvarno pristojnem sodišču sedeža naročnika, če spornega vprašanja ne bo mogoče rešiti sporazumno. Da je kot naročnik po teh pogodbah mišljena Podružnica, izhaja iz uvoda samih pogodb, prav tako pa iz korespondence med predstavnico tožene stranke V. K. in tožečo stranko (priloga B20).

13. Pogodbeni stranki sta se torej pisno dogovorili za pristojnost avstrijskega sodišča za reševanje morebitnih sporov iz njunega poslovnega razmerja. Takšen v pisni obliki sklenjen dogovor je skladen z členom 25 Uredbe (EU) št. 1215/2012 in velja za spore, ki izvirajo iz teh pogodb.

14. Odgovor na vprašanje ali obravnavani dogovor o izključni pristojnosti avstrijskega sodišča veže tudi toženo stranko kot matično družbo Podružnice (kot ene od pogodbenih strank), je po mnenju pritožbenega sodišča pritrdilen. Ker podružnica nima statusa pravne osebe, ne more biti pravdna stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP). Tožeča stranka terjatev iz sklenjenih izvajalskih pogodb zoper Podružnico zato ne more oz ne bi mogla sodno uveljavljati. Tožbo za uveljavitev zahtevkov iz sklenjene izvajalske pogodbe lahko v vsakem primeru vloži le zoper matično družbo podružnice, v obravnavanem primeru toženo stranko. V kolikor dogovor o pristojnosti ne bi veljal tudi za zahtevke zoper matično družbo, bi bil tak dogovor povsem brezpredmeten, saj velja prav za primere, ko nastalega spora med pogodbenima strankama ni mogoče rešiti sporazumno in je sprožitev sodnega postopka nujna.

15. V danem primeru je torej potrebno upoštevati da je bila dogovorjena izključna pristojnost avstrijskega sodišča, zato sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu. Na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZPP se slovensko sodišče v takšnem primeru izreče za nepristojno in tožbo zavrže. 16. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu, razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. VL 6021/2018 z dne 29. 1. 2018 v naložitvenem delu in tožbo tožeče stranke zavrglo.

17. Sprememba prvostopenjske odločitve je narekovala tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje je skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) toženi stranki kot potrebne priznalo naslednje stroške: 900 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi (tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 OT), 900 točk za prvi pripravljalno vlogo (tar. št. 19 OT), 36 točk za drobne izdatke (11/3 člen OT) in 403,92 točk iz naslova DDV (22/2 člen OT). Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (13. člen OT) je tako toženi stranki priznalo skupaj 1.343,95 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in jih skladno z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožeči stranki.

18. Sodišče druge stopnje je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP). Podrednemu predlogu tožene stranke za postavitev predhodnega vprašanja sodišču EU glede na sprejeto določitev ni sledilo.

19. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je skladno s 155. členom ZPP, Zakonom o sodnih taksah - 1 in OT toženi stranki kot potrebne priznalo naslednje pritožbene stroške: 450 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/2 OT), 9 točk za druge izdatke (11/3 člen OT), 101 točko iz naslova DDV (22/2 člen OT) in 33,00 EUR sodne takse za pritožbo. Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (13. člen OT) je tako toženi stranki priznalo skupaj 369,00 EUR pritožbenih stroškov in jih naložilo v plačilo tožeči stranki kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa. Z vlogo z dne 6. 2. 2019 priglašenih 6000 točk za sestavo predloga za postavitev predhodnega vprašanja sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo, ker ne gre za potreben strošek v smislu 155. člena ZPP.

1 Sodbe v zadevah C-281/02 Owusu, C-478/12 Maletic in C-327/10 Lindner. 2 Izvajalska pogodba št. 06/2016, Izvajalska pogodba št. 01/2015 in Izvajalska pogodba št. 02/2015 - v nadaljevanju izvajalske pogodbe. 3 Vprašanje, ki bi ga bilo sicer potrebno predhodno razrešiti. 4 Tako dr. Aleš GALIČ, Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 (»Bruseljska uredba«), v: Pravosodni bilten, 2007, št. 1, s. 187-2016.