Jedro

Krog upravičencev do odškodnine je v FIP natančno določen. FIP nikjer ne določa, da bi preseganje dohodkovnega cenzusa določeno osebo izključilo iz kroga upravičencev. Če pa je obstajala (četudi načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je denacionalizacijski zahtevek v Sloveniji v celoti izključen, celo če upravičenec odškodnine dejansko ni prejel. Upravičenec ne more zahtevati niti izplačila razlike med že prejeto odškodnino in odškodnino, kakršne bi bil potencialno deležen po ZDen, saj ta zakon ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. *124 pripisane pri vl. št. … k.o. …, ki je bila odvzeta A.A. do celote in parc. št. *165 pripisane pri vl. št. … k.o. …, ki je bila odvzeta A.A. v solastninskem deležu do ene polovice (½), ker je ugotovil, da je navedena imela pravico za odvzeto premoženje dobiti odškodnino od tuje države. V obrazložitvi navaja, da je zahtevo za denacionalizacijo zgoraj navedenih nepremičnin dne 4.5. 1993 vložil dr. B.B.. Obravnavano premoženje je bilo na podlagi Odloka AVNOJ pokojni A.A. odvzeto na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni št. 237, dn. št.113/46 z dne 11.9.1945 (do celote) in odločbe št. 285/48 z dne 15.3.1948, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Gornji Radgoni (v solastniškem deležu do ½). V odločbi prvostopenjski organ tudi navaja, da je iz pravnomočne odločbe Upravne enote Gornja Radgona št. 208-55/93-118 z dne 31. 7. 2002 razvidno, da se A.A. po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije, do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS in vse do smrti ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko SR Slovenije ter je bila od 19. 7. 1947 pa vse do svoje smrti 25. 5. 1986 avstrijska državljanka, kar dokazuje tudi potrdilo o državljanstvu št. 1.500/24/S/1963 z dne 6. 5. 1963, ki ga je izdal urad v Avstriji. Po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je v primeru, če fizična oseba iz 9. člena ni upravičenec po ZDen, upravičenec lahko njegov zakonec ali dedič iz I. dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen, zato je prvostopenjski organ odločil, da bi bil lahko pravni naslednik B.B. po svoji mami upravičenec po 12. členu, vendar je bilo potrebno predhodno ugotoviti izpolnjevanje pogojev po drugem odstavku 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da je A.A. imela pravico dobiti odškodnino na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe, sklenjene med Avstrijo in Nemčijo (FIP), saj je na na dan 1 .1. 1960 imela stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP z dne 27. 11. 1961 pa je bila avstrijska državljanka. Zaradi navedenega je imela možnost pridobiti odškodnino od tuje države, zato se po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ne šteje za upravičenko do denacionalizacije. Upravni organ v zvezi s tem tudi ni vezan na potrdila tuje države o tem, da odškodnina ni bila dana. Ker je imela prejšnja lastnica za podržavljeno premoženje pravico dobiti odškodnino od tuje države, ni upravičenec po 12. členu ZDen niti njen pravni naslednik.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za infrastrukturo in prostor s svojo odločbo, št. 4904-4/2011/27/00641111 z dne 8. 11. 2013. V obrazložitvi povzema obširne pritožbene navedbe tožeče stranke, odgovor na pritožbo pa sta podali tudi Slovenska odškodninska družba d.d. ter zavezana stranka C. d.d. Ugotavlja, da je med strankami sporen predvsem obstoj pravice A.A. do pridobitve odškodnine od tuje države v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDen. Ugotavlja, da po upravno sodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so posamezne države uredile odškodovanje, kar izhaja tudi iz sodbe št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 296/2006 z dne 5. 6. 2007, kjer je Vrhovno sodišče upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen tudi nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi pod št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in priseljenskih odškodninah. Ustavna skladnost določbe drugega odstavka 10. člen ZDen je že bila presojana in sicer v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93, U-I-326/98, Up 547/02 in v sklepu št. Up-142/00. V sklepu št. Up-142/00 je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države, v odločbi št. Up 547/02 pa poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski upravni oziroma sodni organi pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Ugotavlja, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1939 do 8. maja 1945. V 1. členu omenjene pogodbe je določeno, da ta pogodba predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji in da Republika Avstrija to pogodbo (FIP) izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo nastalo v zvezi z dogodki v 2. svetovni vojni in sicer tako kot je določeno v 2. členu FIP z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah KVSG. Iz navedenih določb FIP je mogoče sklepati, da se je Zvezna Republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance – pregnance in priseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, Republika Avstrija pa bo izvršila izplačila. Z izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona Anmeldegesetz

, po katerem so morali oškodovanci – priseljenci in izgnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo to tudi prijaviti. Z zveznim Zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev UVEG pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje priseljencev in pregnancev.

V konkretnem primeru je bistven tudi obseg ugotavljanja ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi z FIP in izvedbenimi akti. Upravno sodišče je v svojih sodbah že večkrat določilo ta obseg (npr. v sodbi I U 278/2012, I U 632/2012) in sicer je bilo mnenja, da morajo organi pri ugotavljanju ali je prejšnji lastnik imel pravico pridobiti odškodnino od tuje države v zvezi z FIP in izvedbenimi predpisi, okvir tega preizkusa presojati glede na vsebino FIP. Z njo sta se namreč pogodbenici pogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve. Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani, ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno prebivališče. V prvem odstavku točke B priloge 1 so pregnanci definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno prebivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja na dan 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno prebivališče sled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloga 1 pa izhaja, da so bile med pregnance in priseljence vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Republika Avstrija je kot presečni datum glede državljanstva ali narodne pripadnosti določila 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP. Iz vsebine sodnih odločb je razvidno, da so organi, ki odločajo o denacionalizaciji po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavljali, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno pravico dobiti odškodnino od tuje države, dolžni ugotavljati kriterije pripadnost določenih skupin odškodovancev, državljanstvo na dan 27. 11. 1961 in stalno prebivališče v Republiki Avstriji 1. 1. 1960. Tožena stranka meni, da so bili zgoraj navedeni kriteriji tisti, ki so določali meje odškodninske zaveze Zvezne republike Nemčije po FIP in zavezujejo tudi naše organe, ko po uradni dolžnosti ugotavljajo ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Res je, da je Republika Avstrija v okviru zgoraj navedenih kriterijev izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v okviru svoje presoje, torej je določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine … ), vendar po mnenju pritožbene organa upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi posameznikom šle po avstrijskih predpisih, saj bi na takšen upravni organ določal odškodnine po teh predpisih, s tem pa bi vsekakor presegel odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih. Glede na navedeno je prvostopenjski organ v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDen pravilno ugotovil, da je A.A. izpolnjevala vse pogoje za pridobitev odškodnine na podlagi FIP, zato je dr. B.B. zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ki jo je vložil dne 4. 5. 1993, pravilno in zakonito zavrnil. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede vložitve denacionalizacijskega zahtevka brez pooblastila odvetnika in s tem zatrjevano procesno kršitev navaja, da je na tovrstne navedbe in ugovore tožena stranka odgovorila že v svoji odločbi št. 4904-4/2011-18 z dne 24.10.2011 ter dodaja, da je odvetnik D.D. zahtevo za denacionalizacijo vložil kot pooblaščeni substitut odvetnika dr. E.E. iz Gradca, kar je s svojim podpisom odobril vlagatelj zahteve za denacionalizacijo.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zaradi nepopolne in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje uporabi FIP, saj Jugoslavija ni bila stranka FIP, FIP ni ratificirala ali pristopila k tej pogodbi ali kako drugače izjavila soglasje, da jo ta pogodba veže. Splošno znano pa je, da veljavna mednarodna pogodba zavezuje zgolj pogodbenice. FIP je urejala le plačila, ki so imeli značaj socialnih dajatev, zato se ta plačila v primerih, ko so bila izplačana, ne morejo porabljati kot plačilo odškodnine po 10. členu ZDen. Poudarja, da ni bilo v izpodbijani odločbi niti v odločbi pritožbenega organa upoštevano, da sta bila v zvezi z FIP sprejeta dva zakona in sicer Anmeldegesetz in UVEG, oba pa sta določala, da oškodovanec nima pravice uveljavljati odškodnino, če je njegov dohodek v letu 1955 prekoračil znesek 72.000,00 ATS. Zatrjuje, da izpodbijana odločba nima razlogov o tem, da za priznanje pravice do odškodnine v Avstriji ni bila pravna podlaga FIP, ampak le izvedbena predpisa, to je Anmeldegesetz in UVEG. V nadaljevanju pa obširno pojasnjuje razloge, s katerimi utemeljuje svojo trditev, da se v Avstriji na podlagi mednarodne pogodbe ni dalo pridobiti odškodnine. Sklicuje se na potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 28. 4. 2011, ki predstavlja javno listino, s katere izhaja popolnoma drugačno dejansko stanje in tudi drugačen pravni zaključek, kot ga je sprejela tožena stranka. Tožena stranka pa ne obrazloži, zakaj podatki v tem potrdilu niso upoštevni in verodostojni, čeprav ga je izdal pristojni organ, ki je bil po teh izvedbenih predpisih in FIP edini pristojen organ za odločanje v teh zadevah na drugi stopnji. Zatrjuje, da gre po novejši sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru neupoštevanja tujih javnih listin, za kršitev 6. člena in 1. člena prvega dodatnega protokola k EKČP. V nadaljevanju, z razlago namena FIP, KVSG, UVEG in Zakona o prijavi, utemeljuje stališče, da je treba v skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) tuje pravo uporabljati in razlagati tako, kot se razlaga v tistem pravnem območju. To pomeni, da je treba avstrijsko pravo uporabljati tako, kot ga uporabljajo avstrijski organi in torej uporaba zakonov in razlaga teh zakonov, ki so v nasprotju z avstrijsko upravno prakso, pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da tožena stranka ni sledila temu načelu, kar pa je arbitrarno in v nasprotju z 22. členom Ustave RS, oziroma 8. in 153. členom Ustave RS.

Tožena stranka tudi ni obrazložila ničesar glede premoženjskega cenzusa 72.000,00 ATS, ki je določal pravico do odškodnine, zato je odločba v tem delu neobrazložena in nerazumljiva in v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja na dopis Ministrstva za finance, kjer je obrazložen smisel in namen zakonskih določb o pragu 72. 000,00 ATS. Namen je bil v tem, da pregnanci, ki so se do leta 1955 zopet gospodarsko opomogli ne potrebujejo več odškodnine.

Nasprotuje tudi pravnemu stališču tožene stranke, da je za pridobitev odškodnine po teh predpisih zadoščala že možnost pridobitve odškodnine. Tožena stranka je spregledala, da je premoženjski cenzus materialno pravna negativna predpostavka, za te pa je značilno, da če je izpolnjena, pravica ne nastane. Pooblaščenca tožeče stranke sta v avstrijskem zveznem arhivu pregledala več kot 4000 spisov iz področja, za katerega je bila pristojna Zvezna komisija za odškodnino pri Zveznem ministrstvu za finance, Zunanji senat pri finančni direkciji za Zgornjo Avstrijo v Lienzu in ugotovila, da osebe niso imele pravico do odškodnine, če so presegale premoženjski prag 72.000,00 ATS.

V nadaljevanju podrobneje opisuje premoženjsko stanje A.A., kot lastnice Hotela ... v Bad Gasteinu in zaključuje, da je bil dohodek imenovane v letu 1955 več kot 72.000,00 ATS, zato s takšnim premoženjem in takšno dejavnostjo ni mogla biti enaka priseljencem in oškodovancem iz FIP, ki so bili brez strehe in sredstev za preživljanje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

V odgovorih na tožbo, ki sta jih vložila odvetnika F.F. in G.G. kot pooblaščenca stranke z interesom C. d.d., ponavljata ugovore v zvezi z nezakonitostjo izpodbijane odločbe, ker niso podani procesni pogoji za vodenje tega postopka. Zatrjujeta, da zahteva za denacionalizacijo ni bila veljavno vložena, saj odvetnik D.D. ni imel pooblastila tožeče stranke za vložitev zahteve za denacionalizacijo. V zvezi z navedbami tožeče stranke pa ugotavljata, da tožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in da je upravni organ le ugotovil, da je tožeča stranka oziroma njegova pravna prednica na dan 1. 1. 1960 imela avstrijsko državljanstvo in da je imela stalno bivališče v Republiki Avstriji ter da je zaradi navedenega imela pravico do odškodnine s strani Republike Avstrije. Navedena dejstva pa jo izključujejo iz kroga denacionalizacijskih upravičencev. Predlagata, da sodišče zahtevo za denacionalizacijo zavrže oziroma podredno, da tožbo zavrne.

V odgovoru na tožbo vloženem po Odvetniški družbi H., ki prav tako zastopa stranko z interesom C. d.d., ter v odgovoru na tožbo vloženem po odvetnici mag. I.I., ki zastopa stranko z interesom J., d.o.o., (sedaj K. d.d.,) vztrajata, da je izpodbijana odločba v celoti pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Kot neutemeljene zavračata navedbe tožeče stranke o tem, da FIP ni bila podpisana strani Jugoslavije niti ni ta k njej pristopila zaradi česar ta pogodba Republike Slovenije ne veže in je v denacionalizacijskem postopku ni dopustno upoštevati. Prav tako ne držijo obsežne tožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino in učinke FIP oziroma na vprašanje upoštevanje posameznih izvedbenih zakonov, ki so bili na podlagi FIP sprejeti. V konkretnem primeru namreč pravica do odškodnine ni bila urejena šele na ravni avstrijskega zakona, pač pa že na ravni mednarodne pogodbe, ki je bila sklenjena med Republiko Avstrijo in Republiko Nemčijo. FIP je torej tisti predpis, ki je določal pogoje, pod katerimi se je Republika Avstrija posameznikom zavezala dajati nadomestilo za v Sloveniji podržavljeno premoženje, tako da je podlago za izplačilo tuje odškodnine predstavljala že sama FIP in ne šele posamezni izvedbeni predpis (Anmeldegesetz in UVEG). Prav tako je neresnična in za presojo obravnavane upravne zadeve pa vsem nerelevantna tožbena navedba, po kateri naj bi FIP urejal plačila, ki so imela značaj socialnih dajatev. Glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen ni pomembno s kakšnim pravnim aktom je pravica do odškodnine v tuji državi urejena in v upravno sodni praksi so že bili obravnavani primeri, ko nadomestilo v tuji državi ni predstavljalo odškodnine za škodo, pač pa je bilo dano iz drugih razlogov (npr. nemški Zakon o porazdelitvi bremen, ki je urejal socialno pomoč). V omenjenih primerih se je Upravno sodišče RS nedvoumno postavilo na stališče, da je pri presoji pogojev po drugem odstavku 10. člena potrebno upoštevati tudi tovrstna nadomestila. Tudi sicer pa iz vsebine citirane mednarodne pogodbe izhaja očitna neutemeljenost tožbenih navedbe glede socialnega značaja dajatev. V zvezi z tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 28. 4. 2011 pojasnjuje, da omenjena listina ni odločba s katero bi se odločalo o pravico do odškodnine za odvzeto premoženje A.A.. Omenjeni dokument tudi nima pravne narave javne listine, saj je v uvodu pristojnost Zveznega ministrstva za finance omejena le na odločanje o pravicah po Avstrijski državni pogodbi. Nadalje se tožeča stranka v tožbi neutemeljeno sklicuje na posamezne izvedbene predpise, ki so bili sprejeti v skladu s FIP in v katerih je bil določen premoženjski cenzus v višini 72.000,00 ATS ter na tej podlagi zatrjuje, da gre za materialno pravno negativno predpostavko, zaradi katere pravica do odškodnine po omenjenih predpisih ni nastala. Navedeno stališče je materialno pravno napačno. Drži sicer navedba, da sta Anmeldegesetz in UVEG določala premoženjski cenzus, vendar navedeno na presojo pogojev po drugem odstavku 10. člena ZDen ne vpliva. Omenjeno zakonsko določilo namreč pravico do denacionalizacije izključuje za vse osebe, ki so dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, to pa velja nedvomno tudi v primeru, če odškodnina zaradi preseganja premoženjskega cenzusa v posameznem primeru ni bila izplačana. Kljub temu, da premoženjski cenzus za pridobitev odškodnine po tujem pravu ne vpliva na presojo ugovorov po drugem odstavku 10. člena ZDen, pa stranka z interesom v celoti prereka tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na premoženjsko stanje oziroma dohodke A.A. Tožeča stranka namreč glede premoženjskega stanja imenovane ni v postopku na prvi stopnji predložila nobenih dokazil, pač pa je zgolj pavšalno opisovala domnevno dobro premoženjsko stanje v letu 1955, kar ponavlja tudi v tožbi. Glede na zgoraj navedeno stranka z interesom meni, da je tožba tožeče stranke v celoti neutemeljena, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na tožbo je podala tudi Slovenska odškodninska družba d.d., ki v celoti vztraja pri svojem dosedanjem stališču. Po njenem prepričanju so namreč v zadevi podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, zato je potrebno zahtevo za denacionalizacijo zavrniti. V izogib ponavljanju, ker tudi iz tožbenih navedb tožeče stranke ne izhajajo kakšne nove trditve, ki bi vplivale na spremembo njenega stališča, se sklicuje na svoje prejšnje odgovore podane v tej zadevi, na že predloženo judikaturo in pravna mnenja. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se izpodbija odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki ga je potrdila tudi tožena stranka, da se zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo podržavljenega premoženja na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen zavrne iz razloga, ker je prejšnja lastnica podržavljenega premoženja izpolnjevanja pogoje za pridobitev odškodnine za (v bivši Jugoslaviji) podržavljeno premoženje od Republike Avstrije na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje.

Tožeča stranka v tožbi (tako kot v upravnem postopku) nasprotuje temu pravnemu stališču in zatrjuje: - da FIP ni akt, na podlagi katerega so imele določene osebe pravico dobiti ali zahtevati odškodnino, ker so to urejali izvedbeni predpisi (Anmeldegesetz in UVEG), razen tega sta to pogodbo sklenili Avstrija in Nemčija in pri sklenitvi te pogodbe bivša Jugoslavija ni sodelovala; - da namen navedenih izvedbenih predpisov ni bila poprava krivic, pač pa priznanje socialne odškodnine zaradi ekonomske integracije določene skupine oseb, ki so bili pregnani v Avstrijo, v družbo, do katere pa pravna prednica tožeče stranke ni bila upravičena, ker je presegala premoženjski cenzus 72.000 ATS letnih dohodkov; - da upravni organ ni upošteval potrdilo Zveznega ministrstva za finance, iz katerega izhaja, da pravna prednica tožeče stranke ni bila upravičena do odškodnine na podlagi FIP.

Na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so bile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca. Četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v 9. do 15. točki ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Navedena določba torej izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo tudi Ustavno sodišče RS (odločbe U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02, sklep Up-142/00) in navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka), napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države. Tako o tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/203 z dne 1. 6. 2005. V upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravico dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičeno po 12. členu ZDen (sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

Določba drugega odstavka 10. člena ZDen kot akte, na podlagi katerih upravni organ ugotavlja, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spreminjanje družbeno politično ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane (npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjsko pravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o oškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji). Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljanje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopali na strani agresorjev v 2. svetovni vojni (tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLRJ Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji; mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska (Podsdamski sporazum). S temi pogodbami se je realiziralo načelo mednarodnega javnega prava, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

V skladu s presojo Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 so navedeni mednarodni akti zgolj generično in primeroma navedeni, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba (da je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen izključena kot upravičenka do denacionalizacije) upravičena dobiti ali imela pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje. Ključen za presojo je prvi odstavek navedene določbe, ki v celoti izključuje vračanje premoženja po ZDen: „če je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države“. Drugi stavek drugega odstavka 10. člena je zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji, da ti to upoštevajo po uradni dolžnosti.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih bivša Jugoslavija (DFJ, FLRJ ali SFRJ) niso delovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen. To stališče je bilo sprejeto že v dosedanji upravno sodni praksi, po kateri uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen že upoštevalo avstrijski UVEG, ki je bil izvedbeni predpis FIP (glej paragraf 20 UVEG). To sodbo je Vrhovno sodišče RS (v razširjenem senatu kot drugostopenjsko sodišče) potrdilo s sodbo II U P 35/99 z dne 20. 1. 2000. V sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 pa je vrhovno sodišče upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen. Glede na to, je tako tudi FIP (in njegovi izvedbeni akti) lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije„ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.

Zvezna Republika Nemčija (ZRN) in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). ZRN se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeni zakonski ureditvi na strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v 2. svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP). Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela UVEG in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz), v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVAG). Odškodovanje (za osebe, ki spadajo v krog upravičencev) je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino škode, vključujoč socialne kriterije in drugo). V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvo, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave, ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno prebivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz C točke priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.

Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je pravna prednica tožeče stranke sodila v skupino oseb iz priloge 1 k FIP. Upravni organ je pravilno ugotovil tudi nadaljnje pogoje po FIP (avstrijsko državljanstvo v času podpisa FIP in stalno prebivališče na dan 1. 1. 1960 v Republiki Avstriji), kar med strankama ni sporno.

Tudi premoženje, ki je bilo podržavljeno pravni prednici tožeče stranke spada v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP („z dogodki v 2. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo“) in tretjega odstavka B točke priloge 1 k FIP („pregnanske škode ali priseljenske škode so samo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali priseljencem na območju, s katerega so bili prisiljeni“). Iz definicije pojma pregnancev (točka B priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic 2. svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

Pravni prednici tožeče stranke je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, ki je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije, in vse imetje oseb nemške narodnosti, z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOB in partizanskih odredov Jugoslavije, ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Takšna opredelitev predmeta podržavljenja v Odloku AVNOJ (sovražnikovo premoženje, tako imenovano premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) nakazuje na reparacijski značaj tega predpisa. Glede na navedeno je prvostopenjski upravni organ tudi pravilno ugotovil, da je premoženje, ki je bilo odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ, spadalo v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina.

O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je sodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS Up-142/00, Up-7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS U 1846/99, II Up 35/99); za izločitev vračanja premoženja po ZDen zadošča že dejstvo, da je imel prejšnji lastnik pravico dobiti odškodnino od tuje države in niti ni pomembno, ali jo je dejansko dobil (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 428/2004).

ZDen tudi ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Obseg pravic, način uveljavljanja pravic in krog upravičencev je zakonodajalec uzakonil v ZDen v polju proste presoje in pri tem ni ravnal nearbitrarno in ne v nasprotju z načeli socialne pravičnosti (sklep Ustavnega sodišča RS Up-142/00, Up-7/01, Up-584/05). V že omenjeni zadevi Vrhovnega sodišča RS U 1846/96 je bilo tako na podlagi UVEG (in Zakona o prijavi škode) „razlaščencema“ (glede na podatke v sodbi) izplačana odškodnina, ki je predstavljala samo 3 % vrednosti „razlaščenega“ premoženja. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi presodilo, da tudi v takem primeru obstaja podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen in to kljub temu, da se odškodnina (po UVEG) nanašala samo na premično premoženje, nacionalizirano pa je bilo tudi nepremično premoženje. Vse navedeno potrjuje pravilno stališče upravnega organa prve stopnje, da ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnina, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da jo je imel „razlaščenec“ v tuji državi na volji pravne podlage za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Različne države so namreč različno določale vrsto premoženja in višino odškodnine za „razlaščeno“ premoženje.

Morebitna zahteva upravnim organom, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (odvzetemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, bi po presoji sodišča presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. Po presoji sodišča namreč pravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih. To bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo (smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisani po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002). To stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Po mnenju sodišča (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014) tudi premoženjski prag (48.000 ATS oziroma 72.000 ATS letnih prihodkov, kar je bilo določeno z izvedbenimi predpisi – UVEG in Zakon o prijavi škode), ki je osebam, ki so ga prekoračile odvzel pravico do odškodnine na podlagi FIP, ni odločilen za (ne) uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Krog upravičencev do odškodnine je v FIP (priloga 1) natančno določen. FIP nikjer ne določa, da bi preseganje dohodkovnega cenzusa določeno osebo izključilo iz kroga upravičencev. Če pa je obstajala (četudi načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je denacionalizacijski zahtevek v Sloveniji v celoti izključen, celo če upravičenec odškodnine dejansko ni prejel. Upravičenec ne more zahtevati niti izplačila razlike med že prejeto odškodnino in odškodnino, kakršne bi bil potencialno deležen po ZDen, saj ta zakon ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (glej sklep Ustavnega sodišča RS Up-584/05).

Glede na ta izhodišča, potrjena tudi z odločitvami Ustavnega sodišča RS, bi bila kakršnakoli razlikovanja med osebami, ki odškodnino od tuje države niso dobile (če sploh niso zaprosile zanjo, če so presegale dohodkovni cenzus, če so zamudile rok za prijavo škode itd.), po presoji sodišča v nasprotju z dosedanjo sodno prakso in ustavno pravico enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Zmotno je tudi mnenje tožeče stranke, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati potrdilo Avstrijskega zveznega ministrstva za finance z dne 28.4.2011. To potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Če se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Če pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker – kot je že navedel organ prve stopnje – pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

Tožena stranka je v obrazložitvi odgovorila tudi na ugovore prizadete stranke v zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka, ki se nanašajo na pomanjkanje pooblastila pri vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka na pooblastilu, s katerim je pooblastila za postopek odvetnika v Grazu, hkrati pooblastila tudi substituta, to je odvetnika D.D., za vlaganje zahtevkov v Sloveniji. Pravilnost te odločitve potrjuje tudi pravno mnenje, ki ga je v upravnem postopku v zvezi z ugovori prizadete stranke podala prof. dr. L.L., zato je sodišče ugovor glede bistvenih kršitev določb postopka kot neutemeljen zavrnilo.

Izpodbijani upravni akt je torej po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.