Jedro

Tožnik z obravnavano tožbo uveljavljane nedenarne obligacijskopravne terjatve v stečajnem postopku toženca ni prijavil, zato nima pravnega interesa za vodenje konkretne pravde, saj ne glede na njen izid nima pravice do poplačila v njej uveljavljane terjatve oziroma njenega denarnega ekvivalenta.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik z obravnavano tožbo zahteva, naj mu toženec v 15 dneh izstavi zemljiškoknjižno listino, s katero bo izrecno in nepogojno dovolil, da se pri parc. št. 2404/57, vpisani v vl. št. 2578 k. o. ..., vknjiži njegova solastninska pravica do deleža 22 odstotkov.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper ta sklep je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter jima vrne zadevo v nov postopek, podrejeno pa, da revizijsko sodišče sklepa sodišč nižjih stopenj spremeni. Poudarja, da je njegov tožbeni zahtevek dajatveni, kar pomeni, da mu ni treba še posebej izkazovati pravne koristi za vodenje pravde, saj ta izhaja že iz samega zahtevka. Cilj, ki ga je zasledoval z zavrženo tožbo, je jasen - vpis solastninskega deleža do 22 odstotkov pri parc. št. 2404/57 k. o. ... Tožnik nadalje opozarja, da z neprijavo terjatve v roku iz 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) lastnik ne izgubi lastninske pravice na stvari, ampak zgolj pravico uveljaviti svojo terjatev v stečajnem postopku. Lastnik lahko uveljavlja lastninsko pravico proti stečajnemu dolžniku izven stečajnega postopka po splošnih procesnih in materialnopravnih predpisih. V konkretnem primeru je tožnik svojo izločitveno pravico na nepremičnini parc. št. 2404/57 k. o. ... (zaradi lastnega vložka v objekt) prijavil v stečajnem postopku zoper toženca. Logično je, da se izločitev iz stečajne mase opravi tako, da tožnik vknjiži svojo solastninsko pravico na nepremičnini, ki se izločuje. S prijavo izločitvene pravice je povezana tudi terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zavezovalnemu pravnemu poslu vedno sledi tudi razpolagalni. Napačno je stališče, da tožnik uveljavljane terjatve ni prijavil v stečajnem postopku. Drži, da je tožbeni zahtevek obligacijski in dajatveni, vendar vsak dajatveni zahtevek lahko molče v sebi vsebuje tudi ugotovitvenega, ki pa ima drugo materialnopravno podlago. V takšnem primeru mora sodišče ugotovitveni del zahtevka rešiti kot predhodno vprašanje. V konkretni pravdi se tako kot predhodno vprašanje postavi vprašanje obstoja tožnikove solastninske pravice do deleža 22 odstotkov na sporni nepremičnini. Tožnik torej v tej pravdi uveljavlja svojo lastninsko pravico. Zgolj zato, ker je postavil le dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ne pa tudi predhodnega ugotovitvenega, sodišče tožbe ne bi smelo zavreči. Gre za čisto procesnopravno vprašanje postavitve zahtevkov. Pri tem tožnik opozarja na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, da lahko lastnik stvari uveljavlja svojo lastninsko pravico proti stečajnemu dolžniku tudi izven stečajnega postopka po splošnih procesnih in materialnih predpisih. Ravno to pa je tožnik s konkretno tožbo tudi storil. Revident meni, da mu je bila z nezakonitim postopanjem sodišč nižjih stopenj odvzeta ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije - URS).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (primerjaj prvi odstavek 375. člena in prvi odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ; oziroma 20. člen prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Za pridobitev lastninske pravice na nepremični s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ, primerjaj tudi 33. člen ZTLR). Pri pravnoposlovnem prenosu lastninske pravice je v našem sistemu stvarnega prava uveljavljeno načelo ločevanja zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Prvi je pravni posel obligacijskega prava; na njegovi podlagi upnik pridobi samo obligacijsko pravico od dolžnika zahtevati izpolnitveno ravnanje (dajatev), ki je potrebno, da bo upnik pridobil lastninsko pravico (ki je predmet prenosa). To pa je stvarnopravni razpolagalni pravni posel - pravno dejanje (izjava volje), ki povzroči premik te stvarne pravice iz premoženjskopravne sfere dolžnika (dotedanjega lastnika) v premoženjskopravno sfero upnika (novega lastnika). Bistven element tega je zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula)(1), ki je pogoj za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (drugi odstavek 49. člena SPZ ter 1. in 2. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Na podlagi pravnega posla se torej lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (vknjižbo), ki ima tako v tem primeru oblikovalni (konstitutivni) učinek.

7. Glede na obrazloženo je jasno, da tožnik v obravnavani zadevi z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne uveljavlja svoje (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini; njegov zahtevek ni stvarnopravni, ampak obligacijskopravni (dajatveni za izstavitev ustrezne izjave volje)(2). V tem primeru zahtevek dajatvene tožbe in temu ustrezno izrek dajatvene sodbe implicitno ne vsebujeta ugotovitve lastninske pravice, kot povsem zgrešeno meni revident, ampak (zgolj) ugotovitev obstoja obveznosti dati takšno izjavo volje (torej opraviti razpolagalni pravni posel).

8. Drži, kar navaja revident, da pri dajatveni tožbi - za razliko od ugotovitvene - že vsebina zahtevanega pravnega varstva kaže na obstoj pravnega interesa za njeno vložitev, zaradi česar se obstoj tega pri tovrstni tožbi domneva in ga tožniku ni treba posebej izkazovati. To pa ne pomeni, da se v konkretnem primeru ne more izkazati, da pravnega interesa za takšno tožbo ni in da jo je treba zato zavreči kot nedopustno (prvi odstavek 274. člena ZPP); pravovarstvena potreba je namreč pogoj za dopustnost vsake tožbe, tudi dajatvene ali oblikovalne. Čeprav ZPP tožnikov pravni interes kot pogoj za dopustnost tožbe izrecno res določa le pri ugotovitveni tožbi (drugi odstavek 181. člena), ga uvrščamo med splošne procesne predpostavke, to je med okoliščine, ki morajo biti podane, da sodišče sploh sme vsebinsko odločati o utemeljenosti zahtevka. Nikomur namreč ni mogoče dopustiti, da bi tedaj, ko to za varstvo njegovih pravic ni potrebno, s sprožitvijo pravdnega postopka obremenjeval sodišče in nasprotno stranko.

9. Izločitvena pravica je pravica zahtevati izločitev stvari, ki ne pripada stečajnemu dolžniku, iz stečajne mase. Pravni temelj nastanka oziroma obstoja te bo praviloma stvarna (lastninska) pravica upnika na stvari; bistveno je, da mora obstajati ob začetku stečajnega postopka (primerjaj prvi odstavek 131. člena ZPPSL). Glede na revizijske navedbe velja posebej poudariti, da v takšnem primeru, kot je konkretni, ko razpolagalni pravni posel pred začetkom stečaja še ni bil opravljen, kar pomeni, da upravičenec iz zavezovalnega pravnega posla lastninske pravice (še) ni pridobil, ta v stečajnem postopku nima položaja izločitvenega upnika, temveč samo upnika, katerega denarna terjatev (v višini vrednosti nepremičnine na dan začetka stečajnega postopka) se poplača iz splošne stečajne mase hkrati in sorazmerno s terjatvami drugih (navadnih nezavarovanih) upnikov(3)sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da tožnik z obravnavano tožbo uveljavljane nedenarne obligacijskopravne terjatve v stečajnem postopku toženca (sploh) ni prijavil. Na podlagi tega sta pravilno zaključili, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje konkretne pravde, saj ne glede na njen izid nima pravice do poplačila v njej uveljavljane terjatve oziroma njenega denarnega ekvivalenta(4). Upnik namreč s tem, ko zamudi rok za prijavo terjatve (prvi odstavek 137. člena ZPPSL), izgubi pravico do poplačila te terjatve iz razdelitvene mase, s tem pa tudi pravico do poplačila sploh.

10. Revizijski razlogi niso utemeljeni, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Določilo 23. člena SPZ ga opredeljuje kot izrecno nepogojno izjavo tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo; podpis na njem mora biti overjen.

Op. št. (2): Iz tega razloga pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1995, na katerega se sklicuje revident, ne pride v poštev; nanaša se namreč (zgolj) na uveljavljanje izločitvene (lastninske) pravice izven stečajnega postopka. Poleg tega je tožnik zahtevek za ugotovitev svoje izločitvene (solastninske) pravice na sporni nepremičnini (že) uveljavljal v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Kopru Pg 12/2005 in bil neuspešen.

Op. št. (3): Obligacijskopravni zahtevek za opravo razpolagalnega pravnega posla (to je podati ustrezno izjavo volje) je po svoji vsebini (predmetu) nedenarni; z začetkom stečaja pa se nedenarne (obligacijskopravne) terjatve spremenijo v denarne po cenah na dan začetka stečajnega postopka (drugi odstavek 112. člena ZPPSL).

Op. št. (4): Primerjaj N. Plavšak in Saša Prelič, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 547.