Jedro

Prvo sodišče je namreč zanesljivo ugotovilo, da je izmerjen rezultat storilcu bil predočen takoj po zaustavitvi na B., torej takoj, ko je to bilo tudi objektivno mogoče, s čemer je tudi v celoti zadoščeno določbam pravilnika o neposrednem prikazu izmerjenega rezultata hitrosti po določbi člena 16 citiranega pravilnika.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek poslej v celoti glasi: ″Ob reševanju storilčeve zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog (PN) Policijske postaje ... št. 0000121682439 z dne 16. 5. 2020, se plačilni nalog po uradni dolžnosti spremeni tako, da se storilčevo ravnanje glede prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP opredeli kot prekršek po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP in se mu namesto globe v višini 250,00 EUR za ta prekršek določi globa v višini 120,00 EUR, posledično pa se poslej storilcu izreče enotna globa v višini 240,00 EUR.

Sicer se v preostalem storilčeva zahteva za sodno varstvo zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbijani plačilni nalog potrdi.″

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo v hitrem postopku o prekršku o storilčevi ZSV zoper plačilni nalog (PN) uvodoma navedenega prekrškovnega organa z dne 16. 5. 2020 in jo zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da PN prekrškovnega organa ostane v veljavi, storilcu pa je naložilo v plačilo še sodno takso.

2. Taki odločitvi storilec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svojem zagovorniku in v njej uveljavlja pritožbene razloge kršitev materialnih določb zakona in predpisa, ki določa prekršek ter kršitev Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju: pravilnik), uveljavlja pa še pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in pa zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (ta pritožbeni razlog je nedopusten!) in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba sicer ni utemeljena, vendar je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeni iz razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče uradoma.

4. V predmetni prekrškovni zadevi je prekrškovni organ storilcu, kot vozniku v cestnem prometu 16. 5. 2020 izdal PN št. 0000121682439 zaradi dveh prekrškov in sicer prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP in prekrška po petem odstavku člena 35 ZPrCP, ker naj bi storilec po ugotovitvah prekrškovnega organa v kritičnem času vozil skozi naselje M. in prekoračil tam omejeno hitrost na 50 km/h tako, da je vozil s hitrostjo 61 km/h, policista pa naj bi tudi zaznala, da je storilec med vožnjo uporabljal mobilni telefon. Po ugotovitvah v izpodbijani sodbi sta bila oba prekrška zaznana s strani pooblaščene uradne osebe, prekršek prekoračitve hitrosti pa še z uporabo tehničnega sredstva, na kraju pa sta bila oba prekrška storilcu predstavljena vključno z dokazi, kar je tudi zabeleženo na izpodbijanem PN, ki je bil izdan v skladu z določbo prvega odstavka člena 57 ZP-1. 5. Prvo sodišče je na podlagi vložene ZSV s strani storilca v skladu z določbo četrtega odstavka člena 65 ZP-1 dopolnilo dokazni postopek po določbah za redni postopek o prekršku in zaslišalo storilca ter oba poslujoča policista R. V. in K. Z., prebralo in dokazno ocenilo pa je tudi zapisnik o izvajanju meritev hitrosti z laserskim merilnikom in preostale listinske dokaze. V točkah 6) in 7) je povzelo zagovor storilca in izpovedi obeh zaslišanih policistov in zaključilo, da na podlagi izpovedi obeh poslujočih policistov iz zapisnika in zapisnika o izvajanju meritev izhaja, da je bil storilec kot voznik v cestnem prometu v kritičnem času z laserskim merilnikom Traffi Patrol, oznake SI07-07-006 izmerjen na razdalji 43,7 metrov in da je bila izmerjena hitrost s toleranco 61 km/h, storilčevo vozilo pa je bilo izmerjeno kot posamično (PV), ne pa v koloni, kot je trdil storilec, kateremu sodišče v tem delu ni poklonilo vere. Ob natančni dokazni oceni izpovedi obeh policistov, kako je potekala meritev hitrosti storilčevemu vozilu z nesamodejnim merilnikom hitrosti je presodilo, da glede na to, da je bila hitrost storilčevemu vozilu merjena z napravo, ki spada med nesamodejne merilnike hitrosti in ker je bilo storilčevo vozilo merjeno v zadnji del vozila, policista pa sta takoj zapeljala za njim in ga začela ustavljati in mu nato tudi takoj pokazala izmerjeno hitrost, je bilo zadoščeno zahtevam Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu za prikaz rezultata iz člena 16 citiranega pravilnika in je zavrnilo očitek iz vložene ZSV, da postopek meritve ni bil v skladu z navedenim podzakonskim aktom.

6. Storilec po svojem zagovorniku v tem delu zaključke sodišča prve stopnje znova problematizira s točnim povzetkom določb členov 16 in 17 citiranega pravilnika in izpostavlja, da mora dokumentirana meritev obsegati identifikacijo meritve, čas meritve, lokacijo meritve, uradno oznako merilnika hitrosti in pa serijsko številko merilnika hitrosti ter kot ključno izpostavlja, da mora izmerjeni rezultat biti predočen storilcu neposredno na kraju prekrška, saj drugače storilec nima možnosti preveriti naknadno prikazanega merilnega rezultata, v nasprotnem primeru pa morajo policisti izvajati meritve hitrosti na način, da merilniki hitrosti dokumentirajo meritve hitrosti vozila z enim ali pa več slikovnimi zapisi, na katerih je razvidna prometna situacija in je nedvomno prikazano, ali označeno merjeno vozilo (določba drugega odstavka člena 17 Pravilnika), čemur pa v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno. Pritožnik v tem delu skladno z zaključki prvega sodišča navaja, da sta policista izvajala meritve hitrosti z laserskim merilnikom na lokaciji, kjer ni bilo primernega mesta za zaustavitev voznika, niti ga nista poskušala ustaviti, zapeljala sta za njim in ga ustavila po petih kilometrih od kraja, kjer se je meritev izvajala. Na podlagi takega poslovanja policistov pa storilec ni imel možnosti preveriti dejstev meritve, kraja, oddaljenosti od kraja meritve v času meritve in drugo. Ker mu torej meritev hitrosti ni bila pokazana neposredno po zaključku meritve, merilnik hitrosti pa ni dokumentiral izmerjene hitrosti v skladu z določbami pravilnika s slikovnim materialom, je zato izmerjeni rezultat meritve, ki je podlaga za sankcioniranje po oceni pritožnika, nezakonit. 7. Take pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik sodišču očita kršitev materialnih določb zakona, so neutemeljene in tudi v nasprotju z obstoječo in ustaljeno sodno prakso. Kot je bilo povzeto predhodno iz zaključkov v izpodbijani sodbi, ni nobenega dvoma o tem, da storilec tako, kot pritožba tudi pravilno povzema, sicer ni bil ustavljen na kraju meritve, ker je storilec vozil v naselju M. proti B., policista pa sta se v času meritve nahajala na levi strani vozišča, gledano v smer storilčeve vožnje in, kot je dokazno ocenilo prvo sodišče (pritožbeno sodišče pa je na dokazno oceno sodišča prve stopnje vezano), sta še izpovedala, da je storilec bil izmerjen, ko se je od mesta merjenja oddaljeval, torej v zadnji del vozila in nato ustavljen v B., saj sta namreč oba policista takoj po opravljeni meritvi zapeljala za storilcem in ga takoj tudi začela ustavljati, ustavitev pa se je realizirala šele po nekaj kilometrih. Ob nadaljnji dejanski ugotovitvi v izpodbijani sodbi, (-) da sta oba policista imela obdolženčevo vozilo ves čas v vidnem polju, (-) da je zabeležen rezultat meritve kritičnega dne ob 11.20 uri in da je bilo storilčevo vozilo zaznano kot posamezno vozilo (PV), ki je vozilo v cestnem prometu, ne pa v koloni, kot je dokazno ocenilo že prvo sodišče, je torej povsem objektivno nemogoče, da bi se zaustavitev storilčevega vozila zgodila na kraju meritve hitrosti, zato sta oba policista za storilčevim vozilom tudi takoj zapeljala in ga zaustavila tam, kjer je bilo najprej objektivno to tudi mogoče. V nasprotju z ustaljeno sodno prakso in tudi zdravo-razumsko presojo pa je vztrajanje pritožbe, da bi tudi v takšnih okoliščinah, ko objektivno ni mogoče takoj po zaključeni meritvi hitrosti na kraju samem vozniku prikazati rezultata meritve, ker ta voznik odpelje mimo policijske patrulje, bil tako izmerjen rezultat hitrosti zaznanemu vozilu nezakonit in da bi v tem primeru morala biti na razpolago še slikovna dokumentacija. Prvo sodišče je namreč zanesljivo ugotovilo, da je izmerjen rezultat storilcu bil predočen takoj po zaustavitvi na B., torej takoj, ko je to bilo tudi objektivno mogoče, s čemer je tudi v celoti zadoščeno določbam pravilnika o neposrednem prikazu izmerjenega rezultata hitrosti po določbi člena 16 citiranega pravilnika. Po povedanem se torej pritožbeno razlogovanje ″neposrednosti predočitve izmerjenega rezultata″ izkaže za preozko in je v nasprotju z določbami citiranega pravilnika in tudi z namenom zakonodajalca, da se tudi v takšnih primerih, kot je obravnavani, ko se hitrost zaznanemu vozilu meri s kraja, ko ni mogoče takoj zaznanega vozila ustaviti na kraju meritve posluje na način, da se policijska patrulja zapelje za zaznanim vozilom in ga poskuša ustaviti čimprej na prvem primernem mestu, tam pa mu mora takoj tudi predočiti izmerjeni rezultat. V takih primerih je torej zahtevi pravilnika o neposredni predočitvi izmerjenega rezultata v celoti zadoščeno, saj nesamodejni laserski merilniki, kot je bil uporabljen tudi v obravnavanem primeru, kar nekaj časa beležijo vse podatke o meritvi hitrosti izmerjenemu vozilu, zato je prikaz izmerjene hitrosti čeprav z zamikom tudi objektivno izvedljiv. Po povedanem se torej pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava izkaže za neutemeljen.

8. Pritožba problematizira tudi prekršek po določbi petega odstavka člena 35 ZPrCP in vztraja pri tem, da storilec med vožnjo ni telefoniral. Vztraja pri tem, da sta poslujoča policista stala na levi strani vozišča v smeri storilčeve vožnje in ga zato tudi nista mogla videti, sicer pa ni telefoniral že iz razloga, ker storilec na levo uho ne sliši tako, da bi sploh lahko telefon uporabljal. 9. S takimi pritožbenimi navedbami, pa pritožba problematizira dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s prekrškom po določbi petega odstavka člena 35 ZPrCP in predstavljajo uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja iz 3. točke člena 154 ZP-1. V obravnavanem primeru je namreč prvo sodišče presojalo zakonitost PN prekrškovnega organa, torej odločbe prekrškovnega organa, ki je bila izdana v hitrem postopku o prekršku, zato je v skladu z določbo drugega odstavka člena 66 ZP-1 v takih primerih dopustna vložitev pritožbe iz razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1, ni pa dopustna pritožba iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, na katero pa je pritožbeno sodišče v takih primerih vezano, pa je nedopusten pritožbeni razlog. V zvezi s pritožbeno izpostavljeno trditvijo, da pa storilec na levo uho ne sliši, kar pritožnik utemeljuje s predložitvijo ambulantnega kartona o pregledu v Splošni bolnišnici ... dne 13. 7. 2021 zaradi slabšega sluha, pa je povedati, da je s takšnim dokaznim predlogom, ki je prvič izpostavljen v pritožbenih navedbah, storilec prekludiran, saj okoliščin v zvezi s slabšim sluhom pred sodiščem prve stopnje ni navajal, pa tudi sicer je ugotoviti, da je pregled zaradi slabšega sluha bil opravljen šele 13. 7. 2021, torej po izdaji izpodbijane sodbe, predložitev takega novega dokaza pa prav tako predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki člena 154 ZP-1, kar je nedopusten pritožbeni razlog.

10. Ker je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, pravilno je uporabilo materialnopravne določbe ZPrCP in ZP-1 ter citiranega pravilnika, s prepričljivimi razlogi pa se je opredelilo tudi do storilčevega subjektivnega odnosa do obeh storjenih prekrškov, je odločitev v izpodbijani sodbi zakonita in pravilna, storilčeva pritožba pa je neutemeljena.

11. Ne glede na povedano pa je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotovilo, da pa se je v času po storitvi prekrška spremenil zakon, na podlagi katerega je storilcu bila izrečena sankcija in sicer tako, da je novejši zakon za storilca milejši. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 123/2021 z dne 27. 7. 2021 in se uporablja od 11. 8. 2021, je bila namreč spremenjena (tudi) določba člena 46 ZPrCP tako, da sedaj prekoračitev dovoljene hitrosti vožnje za več kot 10 km/h in do vključno 20 km/h v naselju predstavlja prekršek po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP in se voznika, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom dovoljeno hitrost na cesti v naselju v takih primerih kaznuje z globo 120,00 EUR, če prekorači hitrosti za več kot 10 do 20 km/h pa se vozniku izrečejo tudi 3 KT. V času storitve prekrška pa je za tovrstno ravnanje po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP bila predpisana sankcija – globa 250,00 EUR in pa izrek 3 KT. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi uradnega preizkusa poseglo v izdani PN tako, da je za prekršek prekoračitve hitrosti sedaj po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP storilcu določilo globo v višini 120,00 EUR, zaradi česar se posledično zniža tudi izrek enotne globe v izdanem PN tako, da le-ta poslej znaša 240,00 EUR.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe devetega odstavka člena 163 ZP-1 in ob upoštevanju drugega odstavka člena 2 ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ob reševanju storilčeve ZSV po uradni dolžnosti storilčevo dejanje kvalificiralo po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP in mu namesto globe v višini 250,00 EUR izreklo globo v višini 120,00 EUR, temu ustrezno pa je znižalo tudi enotno globo, ki poslej namesto 370,00 EUR znaša 240,00 EUR.

13. Ker je ob reševanju storilčeve ZSV bilo delno odločeno v njegovo korist, je posledično odpadla tudi obveznost plačila sodne takse za postopek z vloženo ZSV, pa tudi obveznost plačila sodne takse v pritožbenem postopku.