Jedro

Ureditev smučišča ne spada med okoliščine, na katere bi šola lahko vplivala. Šola je lahko odgovorna le za izbiro smučišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica se je 19. 2. 1999 kot učiteljica razrednega pouka osnovne šole poškodovala na smučarskem tečaju pri smučanju in je zato zahtevala od šole (zavarovanke toženke) plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjuje, da je zavarovanka toženke objektivno odgovorna za varnost učencev in učiteljev šole na neurejenem smučišču, ki ni bilo registrirano med smučišči v tisti sezoni oz. ni bilo registrirano za vadbo šole smučanja. Zavarovanka toženke je tudi krivdno odgovorna, ker je bila tožnica kot strokovno neusposobljena razporejena na delo pomočnika učitelja smučanja, na katero je bila sprva razporejena strokovno usposobljena učiteljica, katera pa je nenadoma zbolela. Trdi, da obstaja vzročna zveza med razporeditvijo tožnice in izbiro smučišča ter poškodbo tožnice. Organizacija tečaja smučanja na neprimernem smučišču predstavlja nevarno dejavnost (II Ips 238/2005). Zatrjuje tudi, da se sodb sodišč prve in druge stopnje ne da preizkusiti, ker nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, ki ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi omejen obseg in tudi razloge izpodbijanja. Tako po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP z revizijo ni več mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni obravnavalo v reviziji nakazanih dvomov o strokovni usposobljenosti tožnice za varstvo otrok na smučarskem tečaju in izbiri smučišča. 7. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče: Tožnica se je 19. 2. 1999 poškodovala kot učiteljica (razrednega pouka) na smučišču v L., kjer je osnovna šola organizirala smučarski tečaj za svoje učence. Tožnica ni imela licence za smučarskega učitelja, vendar je znala smučati. Na smučarskem tečaju je skrbela za učence na smučišču in izven smučišča ter pomagala učitelju smučanja tako, da je učence postavljala na smuči, jim zapenjala pancarje in jim pomagala na vlečnico. Poškodovala se je, ko je priskočila na pomoč učencu, ki je padel, pri tem je ob ustavljanju na smučišču padla in si poškodovala levo koleno. Sodišči sta zaključili, da šoli ni mogoče očitati malomarnosti glede izbire smučišča in glede napotitve tožnice na smučarski tečaj.

8. Delodajalec odgovarja delavcu za škodo pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja), zato pravno podlago predstavljajo pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) o krivdni in objektivni odgovornosti. Ob ugotovljeni, za revizijsko sodišče zavezujoči dejanski podlagi, je materialnopravno pravilno stališče obeh sodišč, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanke toženke za poškodbo tožnice. Smučanje je športna dejavnost, ki je kot mnoge druge dejavnosti povezana z določeno nevarnostjo, saj je njegovo bistvo gibanje po zasneženem terenu. Vendar taka običajna nevarnost ne utemeljuje objektivne odgovornosti šole, saj smučišče ni nevarna stvar v pomenu 173. člena ZOR, organiziranje smučarskega tečaja pa tudi ne nevarna dejavnost v pomenu iste zakonske določbe. Zavarovanka toženke pa lahko odgovarja krivdno, če ji je mogoče očitati nedopustno ravnanje pri organizaciji smučarskega tečaja. Tožnica se je po lastni izpovedbi poškodovala, ko je eden od učencev nižje na smučišču padel in mu je šla pomagat, pri tem pa je naletela na ledeni del in padla. V obravnavani zadevi o poledenelosti dela smučišča ni trditvene podlage, pa tudi sicer je za poledenelost terena lahko odgovoren le upravljalec smučišča, ne pa šola. Ureditev smučišča namreč ne spada med okoliščine, na katere bi šola lahko vplivala. Šola je lahko odgovorna le za izbiro smučišča. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je bilo smučišče urejeno, vnaprej ogledano, imelo pa je tudi svojega reševalca, zato je zaključek sodišč, da šoli ni mogoče očitati malomarnosti glede izbire smučišča, pravilen. Ker je tožnica znala smučati, je pravilen tudi zaključek sodišč, da šoli ni mogoče očitati malomarnosti glede napotitve tožnice na smučarski tečaj učencev. Šoli torej ni mogoče očitati protipravnih ravnanj (ali opustitev) v zvezi z organizacijo smučarskega tečaja, zato tudi pravno relevantna vzročna zveza med ravnanjem šole in škodo ne more biti podana. Obveznost povračila škode zajame le škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem. Presoja sodišč prve in druge stopnje, da ni krivdne odgovornosti šole, je materialnopravno pravilna. Zadeva II Ips 238/2005(1), na katero se sklicuje tožnica v reviziji, ni primerna, ker na ureditev smučišča lahko vpliva le upravljalec smučišča, ne pa šola.

9. Po določbi 371. člena ZPP je izključen vsakršen preizkus pravnomočne sodbe z vidika procesnih kršitev po uradni dolžnosti. Z revizijskimi navedbami tožnice, s katerimi med seboj primerja izpovedbe prič in tožbene navedbe, ni mogoče utemeljiti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebinsko takšne navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene v obrazložitvah sodb sodišč prve in druge stopnje. Na podlagi takih navedb pa tožnica v postopku z revizijo ne more uspeti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče tudi utemeljeno ni upoštevalo tistih tožničinih trditev, s katerimi je uveljavljala nove razloge za objektivno odgovornost zavarovanca toženke. Kljub tem razlogom tožnica tudi v reviziji odgovornost šole izpeljuje s spet novimi trditvami, kot so, da bi na ledeni ploskvi lahko padel tudi učenec in da tožnica udeležbe na smučarski šoli ni smela odkloniti.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Slabo vidna 25 m2 velika ledena plošča na smučarski progi je nevarno mesto, ki ga mora upravljalec smučišča označiti z opozorilnim znakom.