Jedro

Razlogi o subjektivnem elementu prekrška predstavljajo odločilna dejstva za ugotovitev odgovornosti za storjeni prekršek in so pomembni pri odmeri sankcij. Iz obrazložitve sodbe o prekršku mora biti razvidno, kako so bile upoštevane okoliščine konkretne zadeve, ki jih ZP-1 določa kot pomembne za odmero sankcij.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obd. R. V. se izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženega R. V. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po VIII. odst. 138. čl. ZVCP-1, ker je kršil 3. alinejo I. odst. 138. čl. ZVCP-1, mu izreklo globo v višini 500 EUR in stransko sankcijo odvzem predmetov, in sicer zaseženega osebnega vozila znamke B., tip 524 TD, reg. št. ..., ki se po pravnomočnosti sodbe proda, obdolženca pa je oprostilo plačila stroškov postopka.

Proti takšni sodbi se pritožuje obdolženec, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo dogovorjeno, da bo taščo k zdravniku peljala žena, ki pa potem ni mogla iti prej iz službe in so se stvari tako spremenile, da je prišlo do izredne situacije. Ni vozil zato, ker bi se sam želel voziti, temveč je delal uslugo tašči, da se ji ne bi bilo potrebno ponovno naročati in čakati, saj se vmes lahko zdravstveno stanje tudi spremeni. Vožnja je bila povsem normalna, ni bil vinjen, ni nevarno vozil, avto zna voziti, čeprav mu je bilo odvzeto vozniško dovoljenje. Popolnoma normalno se je peljal po cesti, ne da bi storil prekršek, nakar so ga ustavili. Neupravičen se mu zdi odvzem zasebne lastnine in dvojna kazen, saj že 500 EUR ni malo, sledi pa še odvzem 3000 EUR vrednega vozila. Prekršek, ki ga je storil, ne more šteti pod težji prekršek in se ga enačiti s tistimi, ki so zares težki. Kazen res mora biti vzgojna, toda že izrečena globa je popolnoma dovolj, da naslednjič tudi za druge ljudi ne bo sedel več v avto. Odvzem vozila mu bo povzročil le dodatne stroške po nepotrebnem. V preteklosti je imel več prekrškov, a se je to končalo in se z avtomobilom ni več vozil. Le obravnavani prekršek je storil po tem in še to v izrednih razmerah. Sojenje ni bilo javno, sodba ni bila izrečena javno v njegovi prisotnosti, dejansko stanje je ugotovljeno zmotno, ves postopek je v nasprotju z Ustavo RS, v prenekaterih delih temelji sodba na nerazložljivih nesmislih. Zato naj se zadeva glede odvzema vozila ustavi.

Ob pregledu zadeve v okviru uradnega preizkusa po čl. 159 Zakona o prekrških (ZP-l) in v okviru pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP-l, saj izpodbijana sodba o prekršku nima razlogov o odločilnih dejstvih.

V 139. čl. ZP-l določa, da je v obrazložitvi sodbe o prekršku treba kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana prekršek in odgovornost obdolženca oziroma na čem temelji odločitev o ustavitvi postopka, okoliščine. ki so bile upoštevane pri izbiri in odmeri sankcij za prekrške, kot tudi podlage za odločitev o stroških postopka, o premoženjskopravnem zahtevku ter o odvzemu premoženjske koristi.

Sodišče prve stopnje je po podanem zagovoru obdolženca, v katerem je ta prekršek priznal, ocenilo obdolženčev zagovor in pri tem navedlo, da obdolženčeve navedbe v zagovoru, da se je za vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja odločil zato, ker je moral peljati taščo (čeprav je obdolženec ob zagovoru povedal, da je razvezan!), ki je stara in bolna, k zdravniku v C., na naročen zdravniški pregled, obdolženca ne oprostijo odgovornosti za storjeni prekršek. Glede na to, da je tašča bila naročena na zdravniški pregled, se je imel že prej možnost dogovoriti, kdo jo bo peljal, po drugi strani pa dejstvo, da je tašča bila naročena na zdravniški pregled, kaže na to, da ni šlo za odvračanje nevarnosti za življenje, torej za nujno vožnjo. Ni pa sodišče prve stopnje pri tem navedlo prav nobenih razlogov o subjektivnem elementu prekrška tj. krivdi, saj ni navedlo niti s kakšno obliko krivde je obdolženec storil prekršek, niti na podlagi katerih dejstev je to mogoče ugotoviti. Razlogi o subjektivnem elementu prekrška predstavljajo odločilna dejstva za ugotovitev odgovornosti za storjeni prekršek in so pomembni pri odmeri sankcij, zlasti kadar gre za izrek stranske sankcije odvzem predmetov, ki je obdolžencu tudi bila izrečena z izpodbijano sodbo. Ker gre pri tej sankciji za poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine, mora biti izrek takšne stranske sankcije še posebej konkretno obrazložen, prvostopenjsko sodišče pa je v zvezi z izrečeno stransko sankcijo v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku zapisalo le, da iz evidence predkaznovanosti izhaja, da je obdolženi bil v obdobju zadnjih treh let že večkrat kaznovan zaradi prekrškov, za katere so mu bile izrečene tudi kazenske točke, na podlagi katerih mu je bilo tudi izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, obdolženi pa še naprej vozi v cestnem prometu in krši ZVCP-l, zato se je sodišče odločilo, da se storilcu osebno vozilo odvzame, da s to sankcijo doseže, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov. Takšni razlogi za izrek stranske sankcije odvzema predmetov so presplošni, saj ni razvidno, zaradi kakšnih prekrškov je storilec bil obravnavan v preteklosti, kdaj je prekrške storil in kdaj je bil zanje kaznovan, predkaznovanost sama pa sebi pa ne more biti razlog za izrek tako hude stranske sankcije. Poleg tega iz takšne obrazložitve ni razvidno, kako so bile upoštevane vse ostale okoliščine konkretne zadeve, ki jih II. odst. 26. čl. ZP-l določa kot pomembne za odmero sankcij (stopnja storilčeve odgovornosti za prekršek, nagib, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku). Omeniti pa je potrebno tudi, da je dejanski stan, kot je podan v obravnavanem primeru, opisan v 5. alineji I. odst. 138. čl. ZVCP-l in sankcioniran po VII. odst. 138. čl. ZVCP-l, medtem ko 3. alinejo I. odst. 138. čl. ZVCP-l krši voznik, ki nikoli ni imel vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo motornih vozil, ki jo je vozil, zato je tudi po VIII. odst. 138. čl. ZVCP-l predpisana sankcija najmanj 500 EUR, po VII. odst. 138. čl. ZVCP-l pa je globa 500 EUR.

Ker je podana kršitev iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP-1, ki je pritožbeno sodišče ni moglo odpraviti, saj iz izpodbijane sodbe niso razvidna dejstva in okoliščine, ki so sodišče prve stopnje vodila k sprejemu izpodbijane odločitve, je pritožbeno sodišče na podlagi V. odst. 163. čl. ZP-1 ob reševanju obdolženčeve pritožbe po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo o prekršku razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev. Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče v presojo pritožbenih navedb ni spuščalo.

Pri ponovnem odločanju bo moralo prvostopenjsko sodišče razčisti nasprotujoče si izjave obdolženca, ki je glede osebnega stanja izjavil, da je razvezan, v zagovoru pa je navajal, da je peljal taščo, ki naj bi jo sicer peljala žena, ugotoviti odločilna dejstva za odmero in izrek sankcij in v obrazložitvi nove odločitve določno navesti, katera dejstva je ugotovilo ter kako jih je presojalo.