Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ZUPPJS17 še vedno velja in se uporablja tudi v letu 2018. Zmotno je razlogovanje pritožbe, da je rok iz tretjega odstavka 9. člena ZUPPJS17 prekluzivni in da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi še preden bi izteklo leto dni od dneva, ko je javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zato izdaja sklepa po določilih tretjega odstavka 9. člena ZUPPJS17 po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ter njuno odpravo, ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas ter da ji delovno razmerje pri njej ni prenehalo 15. 3. 2018, ampak še traja, reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe na način, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je nesporno, da je izpolnila pogoje za upokojitev 8. 11. 2016, ko je dopolnila 61 let in 2 meseca starosti in 40 let pokojninske dobe. Skladno z ZUPPJS16 bi torej tožnici delovno razmerje nepreklicno prenehalo 8. 1. 2017. Tudi če bi sprejema razlago sodišča, da pred 8. 1. 2017 predstojnik ni mogel izdati sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, pa ni pojasnilo, zakaj je z izdajo sklepa odlašal vse do 30. 1. 2018. Leto dni po izpolnitvi pogojev tožnice do upokojitve se je izteklo 8. 11. 2017 ali celo v primeru, da bi lahko šteli, da ta rok začne teči s 1. 1. 2017, ko je začel veljati ZUPPJS17, se je to leto izteklo 31. 12. 2017. Tudi 12. člen te prehodne določbe izrecno določa, da se lahko delovno razmerje na podlagi dogovora podaljša najdlje do 31. 12. 2017. Pritožnica se ne strinja z razlogovanjem sodišča, da se ta člen na njen status ne nanaša, ker sama ni imela sklenjenega dogovora, saj bi moralo sodišče razlogovati ravno nasprotno. Zatrjuje, da prisilno prenehanje delovnega razmerja na podlagi ZUPPJS16 in 17 pomeni odstop od ustavne pravice do dela in od siceršnje zakonske ureditve prenehanja delovnega razmerja. Meni, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da v letu 2018 ukrep prenehanja delovnega razmerja več ne velja, ker so pač ekonomske in javnofinančne razmere spremenile, ni razloga za opravičevanje tožene stranke, da se je za odpoved pogodbe o zaposlitvi odločila v letu 2018 zgolj na podlagi trditve, da rok, v katerem lahko predstojnik izda sklep o prenehanju, ni prekluzivne narave. Meni, da je lahko le do 18. 11. 2017 (ali kvečjemu do 31. 12. 2017) pričakovala odpoved pogodbe o zaposlitvi, od tu dalje pa si je tožnica lahko oddahnila, saj je bila prepričana, da je delodajalec svoje možnosti, da jo predčasno upokoji, izkoristil oziroma opustil. Ukrep prisilnega upokojevanja je prenehal veljati 1. 1. 2018. Po mnenju tožnice tudi ne drži trditev izpodbijane sodbe, da 9. člen ZUPPJS17 ne določa, da se mora tožnici upokojiti in da se ne sme več zaposliti. Prepričana je, da bi moralo sodišče poglobljeno presojati njene trditve o podaljšanju delovnega razmerja, ali celo o njegovi ponovni sklenitvi na podlagi konkludentnih dejanj (na primer v primeru transformacije delovnega razmerja). Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Ni podana bistvena kršitev določb postopka pravdnega postopka iz 14. točke, drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Pritožba meni, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do njenih trditev v zvezi z uporabo materialnega prava. Sodišču se namreč ni treba opredeljevati do sleherne strankine navedbe. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, kakšno je pravno stališče sodišča. Sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo pravnemu stališču tožene stranke, ni onemogočilo možnosti tožnici obravnavanja pred sodiščem. Tožnici z izpodbijano sodbo ni bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom, niti ustavna pravica do poštenega sojenja. Izpodbijana sodba je tudi ustrezno obrazložena, saj je sodišče prve stopnje navedlo svoje materialnopravno stališče, ga ustrezno obrazložilo ter odgovorilo na tožničine nosilne pravne argumente. Zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi sodišče moralo bolj poglobljeno presojati njene trditve o podaljšanju delovnega razmerja. V predmetnem individualnem delovnem sporu je namreč med strankama sporno le pravno vprašanje, zato je sodišče prve stopnje v skladu s 24. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v soglasju strank odločilo na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice upoštevajoč: - Zakon o ukrepih na področjih plač in drugih stroškov dela za leto 2016 in drugih ukrepih v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 90/2015 - ZUPPJS16), ki v prvem in drugem odstavku 11. člena določa, da v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu (moški in ženska), ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine za moške, na podlagi četrtega, v prehodnem obdobju pa na podlagi petega odstavka 27. člena, v povezavi s prvim in drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2. Pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu iz prejšnjega odstavka preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik oziroma oseba, ki izvršuje pravice in obveznosti delodajalca (prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prejšnjega odstavka) in - tretjega odstavka 9. člena Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 88/2016 - ZUPPJS17).

7. Pravilno je materialnopravno stališče, da se je ZUPPJS17 glede določenih pravic javnih uslužbencev zaradi stabilizacije javnih financ uporabljal tudi v letu 2018, ne glede na njegov naziv. Bistvena je vsebina njegovih določb, ki pa se lahko nanašajo tudi na ukrepe v letu 2018 (npr.: glede napredovanja, izplačevanja jubilejnih nagrad, ipd.), ki so jasno opredeljeni v tem zakonu. V prvem odstavku 9. člena ZUPPJS17 je zapisano, da javnemu uslužbencu (moški in ženska), ki v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine za moške na podlagi četrtega, v prehodnem obdobju pa na podlagi petega odstavka 27. člena v povezavi s prvim in drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2, pogodba o zaposlitvi preneha veljati najkasneje v enem letu po izpolnitvi teh pogojev. Javnemu uslužbencu, ki se ne upokoji, najkasneje s prvim dnem po izteku enega leta po izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 9. člena, pogodba o zaposlitvi preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik oziroma oseba, ki izvršuje pravice in obveznosti delodajalca, s prvim dnem po izteku enega leta po izpolnitvi pogojev iz prejšnjega odstavka. Sklep mora predstojnik oziroma oseba, ki izvršuje pravice in obveznosti delodajalca izdati v roku 8 dni pred datumom prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

8. V skladu z določili ZUPPJS17 je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo dne 15. 3. 2018, tožnica pa je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine 8. 11. 2016, ko je dopolnila 61 let in 2 meseca starosti ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ZUPPJS17 še vedno velja in se uporablja tudi v letu 2018, ter se pri tem pravilno sklicevalo na primerjalno zadevo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 146/2018 z dne 22. 2. 2018. V tej zadevi je pritožbeno sodišče zavrnilo stališče o prenehanju veljavnosti ZUPPJS17 v letu 2018 z obrazložitvijo, da je v svojih določbah urejal problematiko, ki se nanaša na leto 2017 (na primer: regres za letni dopust, prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnitve pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine, omejitev števila dni letnega dopusta, …) in problematiko, ki se nanaša na leti 2017 in 2018 (redna delovna uspešnost, delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, napredovanje, nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezan z delom, jubilejne nagrade, …). V navedeni zadevi je tožnik izpolnil pogoje za upokojitev v letu 2017, tožena stranka pa mu je na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZUPPJS17 podala izpodbijan sklep. Čeprav je bil ta izdan v letu 2018, to ne pomeni, da se ni nanašal na leto 2017, oziroma da je bil izdan v nasprotju z 9. členom ZUPPJS17, kakor izhaja iz citirane zadeve. Določba 9. člena ZUPPJS17 je pomenila nov način prenehanja zaposlitve javnega uslužbenca v smislu določbe 7. alineje 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1).

10. Tožena stranka je preverjala pogoje za prenehanje delovnega razmerja pri tožnici tako po ZUPPJS16 kot tudi po ZUPPJS17 in to ustrezno obrazložila v izpodbijanih sklepih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Določba 11. člena ZUPPJS16 določa, da delovno razmerju javnemu uslužbencu preneha znotraj koledarskega leta 2016, če izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in sicer na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik oziroma oseba, ki izvršuje pravice in obveznosti delodajalca, prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženki torej pred 8. 1. 2017 (2 meseca od 8. 11. 2016, to je od izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine), tega sklepa ni bilo mogoče izdati, iz tega razloga ji ne bi moglo delovno razmerje prenehati v letu 2016. Prenehalo bi ji lahko šele v letu 2017. Ker pa je s 1. 1. 2017 začel veljati ZUPPJS17, je toženka ravnala pravilno, ko je ponovno preverila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 9. členu tega zakona. Tožničina zaposlitev je trajala do 15. 3. 2018. 11. Zmotno je razlogovanje pritožbe, da je rok iz tretjega odstavka 9. člena ZUPPJS17 prekluzivni in da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi še preden bi izteklo leto dni od dneva, ko je javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zato izdaja sklepa po določilih tretjega odstavka 9. člena ZUPPJS17 po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti, kot zmotno meni pritožba. Enako stališče je zavzelo pritožbeno sodišče že v sodbi opr. št. Pdp 255/2015 z dne 18. 6. 2015, ko je v njej presojalo določbo drugega odstavka 188. člena ZUJF, ki je smiselno enaka določbi drugega odstavka 9. člena ZUPPJS17. 12. Tožena stranka sklepa z dne 30. 1. 2018 ni izdala prepozno, zato prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni nezakonito, prav tako pa tudi ni prišlo do transformacije tožničinega delovnega razmerja v nedoločen čas, kot zmotno meni pritožba, saj tretji odstavek 9. člena ZUPPJS17 določa izdajo sklepa predstojnika, pred tem pa do prenehanja delovnega razmerja ne more priti. Tožnica je bila tako v delovnem razmerju pri toženki do 15. 3. 2018, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2014 in aneksi, ko ji je delovno razmerje prenehalo in ni prišlo do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas, kot zmotno razloguje pritožba.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Določba 12. člena ZUPPJS17 se nanaša na dogovore o nadaljevanju delovnega razmerja, ki so bili sklenjeni na podlagi 188. člena ali 246. člena ZUJF ali 11. člena ZUPPJS16. Tožena stranka s tožnico takšnega dogovora ni sklenila in ga na podlagi ZUPPJS17 niti ni mogla skleniti, saj je ta v 12. členu uredil le možnost podaljšanja dogovorov o nadaljevanju delovnega razmerja, ki bi bili sklenjeni pred pričetkom veljavnosti ZUPPJS17. 14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).