Jedro

Če toženec v sporni sobi ne spi (prenočuje pri prijateljici ali materi), si tam ne pere in ne hrani (kuha), v sobo prihaja le redko (po njegovi izpovedi enkrat na teden, po izpovedi ostalih pa enkrat v enem ali dveh mesecih), svojih stanovanjskih potreb več ne zadovoljuje v sporni sobi prej skupnega stanovanja, temveč drugje. Če pa toženec živi drugje, potreb po najpotrebnejših prostorih nima več. Bistvo najpotrebnejših prostorov po 3. odstavku prejšnjega 7. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 158. člena stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) je bilo prav v tem, da tisti, ki je upravičen do njih, nima kje bivati. S tem, ko toženec prebiva drugje, je nastala podobna situacija kot v primerih, ki jih je urejal 58. člen ZSR. Če je imetnik stanovanjske pravice, ki v stanovanju ni prebival več kot šest mesecev, svojo pravico izgubil, ne da bi imel pravico do najpotrebnejših prostorov, tudi toženec, ki ni imetnik stanovanjske pravice, ne more imeti več pravic. Pravnomočni sklep nepravdnega sodišča, po katerem je tožnica dolžna tožencu ob izselitvi preskrbeti najpotrebnejše prostore, zato tožnice ne veže več.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni izprazniti otroško sobo v dvosobnem stanovanju št. 18 v M. in jo prosto oseb in stvari prepustiti tožnici ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 50.280,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.9.1993 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče napačno uporabilo 1. odstavek 286. člena ZPP. Sodišču očita, da šteje pooblaščenca za "slugo" sodišča, ki bi moral na sodišče priteči takrat, ko to sodišče odloči. Nadalje trdi, da je sodišče zmotno uporabilo stanovanjski zakon, in sicer 1. odstavek 117. člena. Ni res, da bi moral biti kupec tisti ožji družinski član, ki živi v skupnem gospodinjstvu s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice. Če bi to bilo res, pogodba med njim in stanodajalcem ne bi bila veljavna, saj toženec z materjo nikoli ni živel v skupnem gospodinjstvu. Če pa je pogodba po mnenju sodišča neveljavna, je to še en razlog več, da takšna pogodba nima za posledico stanovanjske zaščite toženca. Tako je sodišče zmotno uporabilo tudi 158. člen tega zakona. Toženec predlaga, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne v novo sojenje. Toženec je revizijo dopolnil še z lastno vlogo, v kateri bolj podrobno razčlenjuje revizijo svojega pooblaščenca.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o reviziji ni izjavil, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitana kršitev 1. odstavka 286. člena ZPP je lahko kršitev po 1. odstavku 354. člena ZPP. To kršitev po naravi stvari lahko stori le sodišče prve stopnje. Kršitve po 1. odstavku 354. člena ZPP na prvi stopnji pa niso revizijski razlog. Pooblaščenec tožene stranke je dejstvo, da je dobil vabilo za glavno obravnavo le tri dni pred dnem, ko je bil narok razpisan, sicer uveljavljal v pritožbi, vendar v njej ni navedel, kakšen vpliv je ta kršitev imela na zakonitost odločbe. Ta ugovor je zato pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo. Pri tem samo ni storilo nobene kršitve ZPP.

Kar zadeva njegovo ogorčenje nad stališčem drugostopnega sodišča o dolžnosti udeleževati se postopka, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da pooblaščenec res ni "sluga" sodišča, vendar pa "služi" svoji stranki. Svojo stranko varuje (ji "služi") tudi tako, da se zanjo udeležuje narokov in na njih s svojim pravnim znanjem tudi sodeluje. Ne gre namreč prezreti dejstva, da je toženec odgovoril na tožbo ter tudi bil zaslišan kot stranka še preden je imel pooblaščenca. Pooblaščenec pa se je nato postopka udeleževal le na ta način, da je večkrat zaprosil za preložitev glavne obravnave, ne da bi se spustil v meritorno obravnavanje zadeve, čeprav ga je sodišče dvakrat pisno pozvalo, da naj to stori. Pooblaščenec tudi v pritožbi ni navedel nobene konkretne trditve o tem, da bi na naroku, ki se ga ni mogel udeležiti (3. 9. po lastnih trditvah ni bil več na dopustuĐ), bistveno prispeval k drugačni odločitvi. Sodišče pa je dolžno upoštevati tudi interese druge stranke in načela ekonomičnosti ter hitrosti postopka, kakor tudi skrbeti, da ne pride do zlorabe procesnih pravic.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč na podlagi lastne izpovedi toženca ugotovili, da toženec v sporni sobi ne spi (prenočuje pri prijateljici ali materi), si tam ne pere in ne hrani (kuha). V sobo prihaja le redko (po njegovi izpovedi enkrat na teden, po izpovedi ostalih pa enkrat v enem ali dveh mesecih). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev, ki jih revizijsko sodišče ne sme več preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP), sta sodišči materialnopravno pravilno presodili, da toženec svojih stanovanjskih potreb več ne zadovoljuje v sporni sobi prej skupnega stanovanja, temveč drugje.

Če pa toženec živi drugje, potreb po najpotrebnejših prostorih nima več. Bistvo najpotrebnejših prostorov po 3. odstavku prejšnjega 7. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 158. člena stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) je bilo prav v tem, da tisti, ki je upravičen do njih, nima kje bivati. S tem, ko toženec prebiva drugje, je nastala podobna situacija kot v primerih, ki jih je urejal 58. člen ZSR. Če je imetnik stanovanjske pravice, ki v stanovanju ni prebival več kot šest mesecev, svojo pravico izgubil, ne da bi imel pravico do najpotrebnejših prostorov, tudi toženec, ki ni imetnik stanovanjske pravice, ne more imeti več pravic. Pravnomočni sklep nepravdnega sodišča, po katerem je tožnica dolžna tožencu ob izselitvi preskrbeti najpotrebnejše prostore, zato tožnice ne veže več.

V odgovor na revizijske navedbe toženca v zvezi z nakupom materinega stanovanja, pa revizijsko sodišče še dodaja. Za odločitev ni pravno odločilno, ali je toženec pred nakupom materinega stanovanja živel z njo v skupnem gospodinjstvu ali ne. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da toženec svoje stanovanjske potrebe izvršuje v stanovanju, ki ga je kupil, pa zaradi že navedene prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP, ni več predmet revizijskega preizkusa. Kar zadeva lastninsko pravico na kupljenem stanovanju, pa ga revizijsko sodišče napotuje na 118. člen SZ.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).