Jedro

V postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi odloča sodišče o (ne)dopustnosti izvršbe. Enako velja v postopku po tožbi za nedopustnost izvršbe (59. člen ZIZ-A). Kadar ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, je odločitev izvršilnega oziroma pravdnega sodišča lahko odvisna tudi od rešitve vprašanja, ali terjatev obstaja ali ne, vendar pa to vprašanje v razmerju do vprašanja (ne)dopustnosti izvršbe predstavlja le predhodno vprašanje (prvi odstavek 13. člena ZPP). Rešitev predhodnega vprašanja pa ima po drugem odstavku 13. člena ZPP učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Glede na navedeno pri odločanju o ugovoru ni bilo pravnomočno odločeno o (ne)obstoju terjatve, ki je bila izterjana v izvršilnem postopku, zato ni procesne ovire, da o tem vprašanju odloča pravdno sodišče v postopku po revidentkinem dajatvenem zahtevku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je spremenilo ugodilno sodbo prvostopenjskega sodišča ter zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 18,948.687,80 SIT. Ugotovilo je, da je bilo o tožbeni terjatvi že pravnomočno odločeno.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja „zmotno uporabo prava“.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka kot investitor in tožena kot izvajalec sta dne 7. 3. 2003 sklenili gradbeno pogodbo o rekonstrukciji in dozidavi hotela R. (Pogodba); tožeča stranka je ugovarjala zoper pet začasnih situacij tožene stranke, s katerimi je ta obračunala dela v skupnem znesku 159,072.799,19 SIT, in teh del ni plačala, hkrati pa je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni in odškodnine zaradi zamude pri dokončanju del; Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je dne 10. 12. 2003 na predlog tožene stranke izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine za znesek 159,072.799,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih (petih) terjatev ter za izvršilne stroške. Dolžnik (pozneje tožeča stranka, sedaj revidentka) je zoper ta sklep dne 17. 12. 2003 vložil ugovor, ki pa je bil (po pritožbi upnika – sedaj tožene stranke) zavrnjen. Revidentka je (do) dne 30. 4. 2004 plačala glavnico, vložila ugovor po izteku roka, ki mu je sodišče s sklepom dne 8. 10. 2004 ugodilo le delno, to je glede glavnice, ne pa tudi glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov. V tem izvršilnem postopku je tožena stranka na račun obresti in stroškov od tožeče stranke prisilno izterjala znesek 16,439.405,98 SIT; stranki sta dne 19. 12. 2003 sklenili Končni dogovor na objektu prenova R. (Končni dogovor), v katerem sta med drugim ugotovili obstoj in višino medsebojnih odprtih obveznosti oziroma terjatev, nadalje določili način, kako jih bosta poplačali – obveznosti tožeče stranke med drugim „z odprodajo terjatev finančni instituciji po izbiri izvajalca“ (to je tožene stranke) - ter se dogovorili, da se po podpisu potrebne dokumentacije za odprodajo terjatev do tožeče stranke umakne izvršba tožene stranke.

B.

Revizijske navedbe

6. Pritožbeno sodišče naj bi zmotno uporabilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – Uradni list RS 51/98 – s spremembami in dopolnitvami) s tem, ko je štelo, da bi bila revidentka pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe lahko izpodbijala s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri tem, kako je ugotavljalo temelj tožbenega zahtevka. Revidentka naj bi namreč s tožbo ne zahtevala vrnitve tega, kar je plačala v izvršbi, ampak to, kar naj bi ji tožena stranka dolgovala na podlagi Končnega dogovora: o tem pa naj bi v izvršilnem postopku ne bilo pravnomočno odločeno.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Drugi odstavek 319. člena ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.

8. Za pravnomočno odločeno stvar gre, kadar v obeh zadevah nastopata isti stranki in kadar se v obeh zadevah obravnava isti zahtevek. Stranki nista isti le tedaj, kadar nastopata v obeh zadevah v isti vlogi, temveč tudi, kadar nastopata v tekoči zadevi v zamenjanih vlogah v primerjavi z zadevo, o kateri naj bi bilo že prej odločeno. Okoliščina, da je v izvršilni zadevi tožena stranka uveljavljala terjatev proti tožeči, v tej pravdi pa sta se vlogi zamenjali, zato ni ovira za ugotovitev, da gre lahko v izvršilni zadevi za pravnomočno razsojeno (isto) stvar.

9. Za presojo, ali je bila pravda v tej zadevi začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je moralo revizijsko sodišče odgovoriti še na dve vprašanji (ne nujno po tem vrstnem redu): a) ali je bilo v izvršilnem postopku o zahtevku (terjatvi), ki je bila prisilno poplačana, pravnomočno odločeno in v primeru pozitivnega odgovora na to vprašanje še b), ali revidentka v tej pravdi uveljavlja isto terjatev (zahtevek).

10. Podlaga za presojo učinkov odločanja v izvršilnem postopku je v tem primeru ZIZ, in sicer z upoštevanjem besedila, uveljavljenega z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list 75/2002 – ZIZ-A. Izvršilno sodišče je revidentkinemu ugovoru po izteku roka (56. člen ZIZ) ugodilo le delno: v delu, s katerim je dovolilo izvršbo za izterjavo glavnice, ne pa tudi zamudnih obresti in stroškov. Po določbi 59. člena ZIZ je izvršilno sodišče sicer (lahko) samo odločalo o ugovoru, četudi so bila dejstva, ki so se nanašala na samo terjatev, med strankama sporna. Vendar to v tem primeru še ne pomeni, da je sodišče o obstoju spornega dela terjatve odločilo z učinki pravnomočnosti.

11. V postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi odloča sodišče o (ne)dopustnosti izvršbe. Enako velja v postopku po tožbi za nedopustnost izvršbe (59. člen ZIZ-A). Kadar ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev – za tak primer gre tudi v sporni zadevi – je odločitev izvršilnega oziroma pravdnega sodišča lahko odvisna tudi od rešitve vprašanja, ali terjatev obstaja ali ne, vendar pa to vprašanje v razmerju do vprašanja (ne)dopustnosti izvršbe predstavlja le predhodno vprašanje (prvi odstavek 13. člena ZPP). Rešitev predhodnega vprašanja pa ima po drugem odstavku 13. člena ZPP učinek samo v pravdi (oziroma postopku – gl. 15. člen ZIZ-A), v katerem je bilo vprašanje rešeno. Glede na navedeno pri odločanju o ugovoru ni bilo pravnomočno odločeno o (ne)obstoju terjatve, ki je bila izterjana v izvršilnem postopku, zato ni procesne ovire, da o tem vprašanju odloča pravdno sodišče v postopku po revidentkinem dajatvenem zahtevku.

12. Glede na navedeno revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na vprašanje, ali tožeča stranka v tem postopku uveljavlja vrnitev (dela) zneska, ki je bil prisilno izterjan v izvršilnem postopku.

13. Ker je pritožbeno sodišče zaradi zmotne presoje, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, zavrnilo tožbeni zahtevek (glede na razlog bi moralo tožbo zavreči – drugi odstavek 319. člena ZPP), ni odgovorilo na druge pritožbene navedbe, s katerimi je tožena stranka izpodbijala utemeljenost zahtevka. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje odgovoriti na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno razložilo vsebino Končnega dogovora „o bremenu stroškov za zamik plačila“.

14. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 156. člena ZPP.