Jedro

Pri odmeri višine odškodnine je potrebno upoštevati širše okvire, ki se izražajo v medsebojni primerjavi posameznih škod in odškodnin zanje, hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Odškodnina je torej posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine tožeči stranki in sicer je odmerilo: za telesne bolečine 1,000.000,00 SIT odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4,000.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000,00 SIT odškodnine.

Toženi stranki je naložilo v plačilo 90% odmerjenih zneskov, saj je ugotovilo, da je tožnik sam prispeval k nastali škodi 10%, v 90% pa je škoda nastala po krivdi zavarovanca tožene stranke. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odmerjeno odškodnino za telesne bolečine tožnika na 1,700.000,00 SIT, v preostalem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbo tožene stranke v celoti, tožeče pa v preostalem delu.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da pravilna uporaba materialnega prava "pretrpljenih telesnih bolečin" po 200. členu ZOR zajema tako telesne bolečine, ki so že nastale, kakor tudi bodoče telesne bolečine. Torej je potrebno obravnavati tožnikov zahtevek na priznanje odškodnine v celoti, tj. tudi za bodoče telesne bolečine. Tožnik je take bolečine opisoval že v tožbi in tudi zaslišan kot stranka. Če bi stvari hoteli obravnavati ločeno, kot to postavlja drugostopenjska sodba, bi moralo prvo in drugo sodišče postaviti ločnico in se opredeliti do prestanih bolečin kot bolečin, ki so nastale oz. se pojavile do izdaje prvostopne sodbe, česar pa sodišči prve in druge stopnje tudi nista naredili. Ob pravilni uporabi določila 200. člena ZOR bi moralo sodišče II.

stopnje zvišati odškodnino ob upoštevanju bodočih telesnih bolečin. Tožeča stranka očita zmotno uporabo materialnega prava tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj je sodišče prenizko ocenilo težo duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi, ko je že pri 31 letih "zaznamovanec", ker šepa.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Iz dejanskih ugotovitev v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je povzeti, da je tožnik, v času nezgode star 31 let, ki opravlja poklic varnostnika - receptorja, v prometni nezgodi dne 24.2.1992 utrpel zdrobljen zlom kolčne ponvice s centralnim izpahom stegnenične glavice in hondolizo (natrganje hrustanca) V. rebra desno ob prsnici. Zaradi poškodbe je tožnik trpel telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja svoje življenjske aktivnosti, skaženosti teh strah za izid zdravljenja. Telesne bolečine, na katere posebej opozarja revizija, je tožnik trpel: hude bolečine prvih 10 dni po poškodbi, bolečine srednje intenzivnosti 3 tedne, ko se je navajal na uporabo bergel, bolečine manjše intenzivnosti 2 meseca ter občasne srednje hude bolečine še 3 tedne, ko je bil na terapiji v D. T. Sodišče je ugotovilo, da tožnik še sedaj trpi določene bolečine, ki so posebej hude zjutraj, dokler se ne razgiba. Bolečine čuti predvsem ob spremembi vremena in pri daljši hoji. Zadnje opisane bolečine je sodišče prve stopnje res upoštevalo pri odmeri duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar je s tem ugotovilo podlago za odmero odškodnine tudi iz naslova še trajajoče škode.

Pravična denarna odškodnina, kot je določa 1. in predvsem 2. odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pomeni, da mora sodišče pri odločanju o podlagi in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter pri tem paziti, da odmerjena odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Na zahtevo oškodovanca pa sodišče dosodi odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR). Zato je potrebno pri odmeri višine odškodnine upoštevati širše okvire, ki se izražajo v medsebojni primerjavi posameznih škod in odškodnin zanje, hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Odškodnina je torej posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine tožnika je sodišče prve, predvsem pa sodišče druge stopnje, ravnalo na opisani način. Pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine je sodišče pravilno ocenilo težo poškodb, ki jih je tožnik utrpel, dolgotrajnost njihovega zdravljenja, v zvezi s tem vse zaplete in neprijetnosti, ki jim je bil tožnik izpostavljen, in intenziteto ter trajanje bolečin. Revizijski očitki, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo bodočih telesnih bolečin pri odmeri odškodnine, ker jih tožnik ni zahteval, se lahko nanašajo kvečjemu na tiste bolečine, za katere še ni znano ali bodo sploh nastale, predvsem pa ne v kakšnem obsegu. Pri presoji pritožbenih navedb tožeče stranke namreč sodišče druge stopnje ni imelo podlage, da bi poseglo v odločitev o višini dosojene odškodnine za telesne bolečine tudi še iz naslova gotove bodoče negmotne škode v smislu 203. člena ZOR. Iz izvedenskega mnenja, ki vsebuje tudi nadaljnjo življenjsko prognozo za tožnika, je mogoče povzeti, da je pri tožniku pričakovati tudi še "bodočo škodo", če se bo odločil za ponovno operacijo, prav tako se po mnenju izvedenca ne bo mogoče izogniti poznejši zamenjavi kolka z endoprotezo. Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da za to škodo, ki šele bo nastala (ali tudi ne, predvsem pa v neznani višini) tožnik še ni postavil ustreznega zahtevka. V takem smislu je po mnenju revizijskega sodišča potrebno razumeti revizijsko grajani zapis v sodbi sodišča druge stopnje, da tožnik odškodnine za bodočo škodo ni zahteval. Ob tem revizijsko sodišče še dodaja, da tudi iz revizijskih razlogov izhaja taka razlaga, saj revizija ob razlagi smisla 200. člena ZOR pravzaprav vsebinsko govori o 203. členu istega zakona.

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da trpi tožnik bolečine zjutraj, ko vstaja, in ob spremembah vremena, je ugotovilo temelj, na podlagi katerega je smelo odmeriti odškodnino. Ker se odškodnina praviloma odmerja v enotnem znesku ne glede na svojo podlago, ni odločilno, iz katere podlage je bila odmerjena, temveč le dejstvo, da so bile težave, na katere se tožnik sklicuje, pri odmeri odškodnine upoštevane. Nesmotrno bi bilo zniževati odmerjeno odškodnino iz ene podlage, da bi bila nato zvišana iz druge. Primerjava s podobnimi primeri, kot je tožnikov, namreč pokaže, da je odmerjena odškodnina v okviru tistih odškodnin, ki se dosojajo v podobnih primerih - uvršča se celo med višje odškodnine, dosojene v podobno hudih primerih. Ta ugotovitev velja tako za odškodnino iz naslova telesnih bolečin, kakor tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Sodišči sta pri odmeri slednje dali celo večjo težo tožnikovim subjektivnim težavam in doživljanju ob tem, ko šepa, čeprav je izvedenec menil, da gre le za estetsko motnjo. Pravilna pa je ugotovitev, da je res odločilnega pomena vpliv šepanja na tožnikovo psihično ravnovesje, temu sta sodišči v zadostni meri sledili.

Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, predvsem 200. in 203. člena ZOR, torej ni podan, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet z izrekom o zavrnitvi revizije.