Jedro

Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode neobičajno večji, nima to nobenega vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom, saj je predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze upoštevno presojana v razmerju do škodnega dogodka.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se zavrnilni del izpodbijane pravnomočne sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo in stroškov postopka tako spremeni, da se pritožbi tožnice delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremeni, da morata toženi stranki solidarno v 15 dneh plačati tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo ob že prisojenem znesku še nadaljnji znesek 5.469,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšano za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter ji povrniti še nadaljnji del njenih stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 1.417,54 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi obrestmi od tega zneska.

V ostalem se revizija zavrne.

Toženi stranki morata tožnici solidarno povrniti 489,52 EUR njenih stroškov postopka s pritožbo in revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnico, delavko prvotožene stranke, je dne 28.6.1999 na delu stresla elektrika, ko je na električno omrežje priklapljala hladilnik. Prvotožena stranka je imela v času škodnega dogodka odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela lokalno poškodbo kože na vstopnem mestu brez trajnih posledic, parcialno prizadetost perifernega živčevja ob področju in okolici vstopnega mesta brez zanesljivih trajnih posledic, omotico – posledico nevrocirkularne distonije, bolečine po desni strani telesa v področju skeletne muskulature desne roke, desnega hemiktoraksa in desne okončine prehodnega značaja brez trajnih posledic. Zadnje težave so se kombinirale zaradi aktivacije kronične patologije vratne in torakalne hrbtenice. Sodišče je tudi ugotovilo, da so se težave prekrivale s težavami zaradi prizadetosti vestibularnega aparata levo, ki pa nima nobene vzročne zveze z obravnavano poškodbo. Prisojena ji je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (800 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 600 EUR za primarni in sekundarni strah ter 200 EUR za zmanjšanje življenjske aktivnosti). V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi njen zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer 1000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 830 EUR za primarni in sekundarni strah ter 1000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz „vseh revizijskih razlogov“. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morale biti po njenem mnenju priznane odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnica v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Revidentka navaja, da je bila patologija vratne hrbtenice do obravnavane poškodbe nema in je tožničine težave zaradi degenerativnih sprememb vratne in torakalne hrbtenice aktivirala obravnavana poškodba z električnim tokom. Enako je obravnavana poškodba aktivirala tudi prej latentno obolenje levega vestibularnega aparata ter trombozo, kar je potrdil tudi izvedenec. Revidentka se tudi ne strinja z zaključki sodišča prve in druge stopnje, da naj njene nevšečnosti med zdravljenjem ne bi bile v vzročni zvezi s spornim dogodkom, ker naj bi neprimerno zdravljenje pretrgalo vzročno zvezo. Prav tako se ne strinja z zaključki sodišča, da depresija ni v vzročni zvezi s poškodbo. Če pa bi sodišče to vseeno ugotovilo, pa po revidentkinem mnenju za malomarno zdravljenje zaposlenih odgovarja prvotožena stranka. Navaja, da je depresijo zatrjevala pravočasno, le svojega psihičnega trpljenja ni tako imenovala dokler le-to ni bilo ugotovljeno s strani izvedenca. Depresija je nastala predvsem zaradi izredne stresnosti dogodka in nezadovoljstva tožnice s svojim zdravstvenim stanjem in dela nezmožnostjo, zato je protispisna ugotovitev sodišča, da naj bi bila depresija posledica neprimernega zdravljenja., kar naj bi po oceni sodišča pretrgalo vzročno zvezo med dogodkom in nastalo škodo. Pa tudi sicer bi za to škodo odgovarjala prvotožena stranka, saj je na njej odgovornost, da njeni zdravniki tudi psihološko primerno zdravijo paciente. Po mnenju izvedenca, zaslišanega na glavni obravnavi dne 18.10.2006, je obravnavana poškodba sprožilni element za pojav težav z ravnovesjem in vrtoglavico ter za razbolenje vratne in ledveno križne hrbtenice, ki jih vseh tožnica pred poškodbo ni imela. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi 18.10.2006 tudi potrdil, da so pri tožnici kot posledica nezgode prisotne nevrocirkularne motnje, zaradi česar naj bi bila po njenem mnenju upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zmotno je stališče sodišča, da naj bi vzročno zvezo tudi v tem primeru prekinilo neprimerno zdravljenje. Revidentka še navaja, da bi ji sodišče moralo obresti prisoditi v celotnem vtoževanem obsegu od škodnega dogodka dalje ter glavnico za obdobje do 31.12.2006 opredeliti v SIT, oziroma povedati po kakšnem tečaju se EUR preračunava v SIT, saj sicer obresti za obdobje do 31.12.2006 ni mogoče izračunati. Revidentka graja tudi odmero stroškov. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je (delno) utemeljena.

Utemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v delu, v katerem se nanaša na stališče sodišč prve in druge stopnje o tožničini upravičenosti do odškodnine za nepremoženjsko škodo v sorazmerno zmanjšanem obsegu spričo njenega bolezenskega stanja ob škodnem dogodku (dotlej klinično neme patologije hrbtenice ter latentnega obolenja levega vestibularnega aparata) in neobstoju vzročne zveze med depresijo in škodnim dogodkom ter prestanimi nevšečnostmi med zdravljenjem. Zmotna je tudi presoja sodišč, da tožnici odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti zaradi pretrganja vzročne zveze ne gre.

Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno presodili vprašanje obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in podanostjo zatrjevanih nevšečnosti (prehitro zaprtje bolniškega staleža, nekorekten odnos predpostavljenih na delovnem mestu, neupoštevanje motenj ravnotežja in drugih težav, zaradi česar je morala opravljati ista dela kot pred poškodbo) med zdravljenjem. Presodili sta, da je vzročno zvezo pretrgalo ravnanje tožničinega osebnega zdravnika, ki njenih bolezenskih težav ni jemal resno, kar naj bi izhajalo iz ugotovitve izvedenca. Vprašanje obstoja vzročne zveze je tako dejansko kot pravno vprašanje. V tem primeru sta sodišči, glede na ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabili dognanja teorij o vzročni zvezi. Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Kdaj to vzročno zvezo pretrga ravnanje tretjega, pa je treba presojati v vsakem primeru posebej. Tudi če bi vse naštete nevšečnosti med zdravljenjem bile posledica ravnanja njenega osebnega zdravnika, je ob odsotnosti ugotovitev v smeri nepravilnosti njegovega ravnanja (škodljivo dejstvo) tak zaključek materialnopravno nesprejemljiv. Toženi stranki namreč nosita riziko škode zaradi dogodka, ki je sledil nesreči z električnim tokom, ki pa se ne bi pripetil, če do nesreče na delovnem mestu, za katerega odgovarjata toženi stranki, ne bi prišlo. Po normalnem teku stvari je bilo namreč pričakovati, da se bo oškodovanka morala zdraviti. Napačnega zdravljenja s strani osebnega zdravnika pa toženi stranki nista zatrjevali – prav nasprotno, takšnemu mnenju izvedenca sta celo izrecno nasprotovali (glej pripravljalno vlogo prvotožene stranke na l. št. 143 z dne 10.10.2006 ter pripravljalno vlogo drugotožene stranke z dne 26. 10. 2006 na l. št. 164) in sodišče v tej smeri ni izvajalo dokaznega postopka. Naslonilo se je na mnenje izvedenca medicinske stroke, da bi verjetnost nastanka depresije lahko zmanjšala zdravnikova napotitev tožnice h kliničnemu psihologu ali psihiatru. Takšno mnenje pa ne spremeni ugotovitev sodišč, da je tožnica nevšečnosti med zdravljenjem trpela in Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vzročna zveza med nevšečnostmi med zdravljenjem, ki jih je prestajala tožnica, in škodnim dogodkom podana. Posledično je nepravilna tudi presoja sodišča, da gre tožnici iz tega naslova zmanjšana odškodnina. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih je bilo treba ob pravilni uporabi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih reviziji ugoditi in odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zvišati za 1.086,46 EUR. Primerna odškodnina iz tega naslova tako v celoti znaša 2.086,46 EUR. Obravnavan primer bo s tako prisojeno odškodnino v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na vse okoliščine konkretne zadeve sorazmerno umeščen v obstoječo sodno prakso.

Zmotna je presoja sodišč prve in druge stopnje glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in ugotovljenim zmanjšanjem tožničine življenjske aktivnosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje med drugim izhaja, da tožnica zaradi klinično neme patologije hrbtenice ter latentnega obolenja levega vestibularnega aparata pred škodnim dogodkom ni imela nikakršnih težav, da so se ji težave s hrbtom ter ravnotežjem začele pojavljati šele po škodnem dogodku in da je bil slednji dejavnik, zaradi katerega so se te težave pri tožnici predčasno klinično manifestirale. Nobene materialnopravne opore ni za omejevanje (v danem primeru zavarovane) neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca. Kot vzrok škode se namreč lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode neobičajno večji, nima to nobenega vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom, saj se predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze upoštevno presoja le v razmerju do škodnega dogodka. Enako je zaključiti glede depresije, ki se je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje pri tožnici začela razvijati od poškodbenega dogodka naprej. Težave se pri tožnici kažejo v omotici, utrujenosti in brezvoljnosti. Iz razlogov, kot jih je pojasnilo Vrhovno sodišče že v prejšnjem odstavku, je napačna materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je vzročno zvezo med zatrjevanimi in ugotovljenimi posledicami škodnega dogodka v smislu zmanjšane življenjske aktivnosti in škodnim dogodkom prekinilo (ne)ravnanje osebnega zdravnika.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih je bilo treba ob pravilni uporabi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih reviziji ugoditi in odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišati za 3.131,20 EUR. Primerna odškodnina iz tega naslova tako v celoti znaša 4.131,20 EUR. Obravnavan primer bo s tako prisojeno odškodnino v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na vse okoliščine konkretne zadeve sorazmerno umeščen v obstoječo sodno prakso.

Glede na zgoraj povedano je tožnica torej upravičena tudi do odškodnine zaradi duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišči prve in druge stopnje ji odškodnine iz tega naslova nista prisodili, ker sta zmotno presodili, da ugotovljena nevrovegetativna distonija kot posledica psiholoških doživljanj pri tožnici ni v neposredni vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ker jo je pretrgalo ravnanje tretjega (tožničinega osebnega zdravnika). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih je bilo treba ob pravilni uporabi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih reviziji ugoditi in tožnici prisoditi odškodnino iz tega naslova v višini terjanega zneska 1.251,88 EUR kot po obsegu povsem primernega zadoščenja, do katerega je tožnica upravičena tudi za to obliko sicer ugotovljene nepremoženjske škode.

Doslej obrazloženo je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP narekovalo ustrezno spremembo pravnomočne sodbe v smeri zvišanja tožnici prisojenih odškodnin za vsako izmed oblik nepremoženjske škode v višini terjanih zneskov ter prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnice tako v celoti znaša 8.304,12 EUR. Obravnavan primer bo s prisojeno odškodnino v višini 10,18 povprečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe tako v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na vse okoliščine konkretne zadeve sorazmerno umeščen v obstoječo sodno prakso.

Neutemeljena pa je revizija v delu, ko graja prisojene obresti ter zmotno navaja, da obresti zaradi neopredeljenega tečajnega razmerja SIT:EUR za obdobje do 31.12.2006 ni mogoče izračunati. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo v obrestnem delu s strani sodišča druge stopnje uporabljeno pravilno, v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljenim v Pravnih mnenjih I/2002. Obresti za obdobje do 31.12.2006 pa so izračunljive s pomočjo tedaj veljavnega uradnega tečaja Banke Slovenije za EUR. V tem delu je bilo zato treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala ustrezno spremembo tudi odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). V zvezi s stroški prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče sledilo metodi izračuna v sodbi sodišča prve stopnje, saj vanjo na podlagi revizije le tožnice ni moglo posegati. Tožnica je tako po temelju kot po višini uspela v celoti. Sodišče prve stopnje je tožničine stroške odmerilo v znesku 3.399,45 EUR. Ker pa je bilo tožnici že pravnomočno prisojenih 1.981,91 EUR, je bilo treba toženima strankama naložiti plačilo le še razlike v znesku 1.417,54 EUR. Materialnopravno pravilno in v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (PM, št. I/2006) je revizijsko sodišče o zapadlosti in o obrestih lahko odločilo le od slednje navedenega zneska stroškov prvostopenjskega postopka, saj v kondemnatorni del odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka na podlagi tožničine revizije ni moglo posegati.

Tožnici je bila priznana polovica priglašenih stroškov pritožbenega postopka v višini 151,70 EUR, zato je treba toženima strankama naložiti le še plačilo preostale polovice v enaki višini (151,70 EUR) ter tožničine stroške revizijskega postopka v višini 337,82 EUR. Stroški revizijskega in pritožbenega postopka so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.