Jedro

Iz Smernic Evropske komisije za opredelitev mikro, malih in srednjih podjetij izhaja, da je pri opredelitvi mikro, malih in srednjih posjetij pomemben koncept nadzora, in sicer pravnega in dejanskega. Nadzor določa, ali se podjetje šteje za partnersko ali povezano podjetje ali ne. Poleg kapitala ali lastniških deležev je zato treba oceniti tudi nadzor enega podjetja nad drugim.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba in sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33007-2/2019/5 z dne 2. 4. 2019 v 2. in 3. točki izreka, v delu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o., ter odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33007-081/2018/23 z dne 7. 12. 2018 v 2. točki izreka, v delu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o., odpravita ter se zadeva v tem delu vrne organu na prvi stopnji v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) je kot prvostopenjski organ z odločbo št. 33007-081/2018/23 z dne 7. 12. 2018 tožeči stranki odobrila sredstva za sofinanciranje zavarovalnih premij za zavarovanje posevkov, nasadov in plodov za leto 2018 v višini 34.101,36 EUR (1. točka izreka odločbe), pod 2. točko izreka pa je zavrnila zahtevek tožeče stranke za sofinanciranje zavarovalnih premij za zavarovanje posevkov, nasadov in plodov za leto 2018 v višini 179.343,45 EUR. Odločila je, da se stranki odobreni znesek izplača na njen transakcijski račun (3. točka izreka). Ugotovila je, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (4. točka izreka) in da v postopku izdaje odločbe posebni stroški niso nastali (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožeča stranka dne 15. 10. 2018 vložila zahtevek za plačilo dela zavarovalne premije za zavarovanje primarne kmetijske proizvodnje in ribištva s seznamom upravičencev, za katere vlaga zahtevek v letu 2018. V postopku je Agencija preverjala, ali stranka glede vseh upravičencev izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 3. člena Uredbe o sofinanciranju zavarovalnih premij za zavarovanje primarne kmetijske proizvodnje in ribištva, pri čemer je med drugim tudi preverjala, ali so upravičenci mikro, mala ali srednja podjetja (v nadaljevanju: MSP), kakor so opredeljena v Prilogi I Uredbe Komisije (EU) št. 702/2014/EU z dne 25. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju ter na podeželju za združljive z notranjim trgom z uporabo členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: Uredba št. 702/2014/EU).

3. Za upravičence: družbo A., d.o.o. (zahtevek za sofinanciranje zavarovalne premije v višini 72.485,97 EUR), B. (zahtevek za sofinanciranje zavarovalne premije v višini 1.427,24 EUR), družbo C., d.o.o. (zahtevek za sofinanciranje zavarovalne premije v višini 342,16 EUR) in družbo D., d.o.o. (zahtevek za sofinanciranje zavarovalne premije v višini 105.088,08 EUR) je Agencija ugotovila, da pogoje za sofinanciranje dela zavarovalnih premij ne izpolnjujejo, zaradi česar je v točki 2 izreka odločbe zahtevek tožeče stranke stranke v tem delu zavrnila.

4. Glede zavrnitve zahtevka za družbo A., d.o.o. Agencija v obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je z vpogledom v evidenco Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju: AJPES) glede omenjene družbe opravila dodatno preveritev velikosti podjetja in ugotovila, da iz objavljenega letnega poročila družbe A., d.o.o. za poslovno leto 2017 izhaja, da obstajajo povezave, ki vplivajo na določitev velikosti podjetja, in sicer, da je družba A., d.o.o. v 77,7 % lasti družbe E., d.o.o., katere lastnika sta družbi F., d.d. in G., d.d., vsaka z deležem 50 %. Drugi večji lastnik A., d.o.o. je H., z.o.o., ki ima 20,7 % delež, ostalih 62 družbenikov pa ima delež v višini 1,6 %.

5. Po mnenju Agencije je mogoče družbo E., d.o.o., upoštevaje velikost njenega deleža v A., d.o.o., obravnavati kot povezano podjetje A., d.o.o. Glede družb F., d.d. in G., d.d. pa meni, da je vsaka od omenjenih družb s svojim 50 % deležem posredna lastnica A., d.o.o. Pri presoji, ali upravičenec predstavlja MSP v smislu določb Uredbe št. 702/2014/EU, je treba upoštevati tudi podatke o številu zaposlenih, bilančni vsoti oziroma letnem prometu za leto 2017 povezanih in partnerskih podjetij upravičenca, ki jih je treba prišteti (v celoti ali v sorazmernem deležu) podatkom upravičenca. Podatkom družbe A., d.o.o. je Agencija zato prištela 100 % podatkov podjetja E., d.o.o. ter 50 % podatkov družb F., d.d. in G., d.d., ker ti podatki niso vključeni v zaključne račune s konsolidacijo. Na tej podlagi je ugotovila, da A., d.o.o. ne izpolnjuje pogojev za sofinanciranje zavarovalne premije iz prvega odstavka 3. člena Uredbe v letu 2018, ker povezana in partnerska podjetja skupaj v verigi presegajo kriterije za določitev meje za MSP. Zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na A., d.o.o., v višini 72.485,97 EUR je zato zavrnila.

6. Zoper odločbo Agencije je tožeča stranka vložila pritožbe glede družbe A., d.o.o., B. ter družbe D., d.o.o. Z odločbo in sklepom št. 33007-2/2019/5 z dne 2. 4. 2019 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: ministrstvo) pritožbene postopke združilo v en postopek (1. točka izreka), pritožbi tožeče stranke glede družbe A., d.o.o. ter B. je zavrnilo (2. točka izreka), pritožbi tožeče stranke glede družbe D., d.o.o. je ugodilo in 2. točko izreka odločbe Agencije odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo istemu organu v ponoven postopek (3. točka izreka). Odločilo je še, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za odločbo o glavni stvari (4. točka izreka) in da se tožeči stranki povrne upravna taksa v višini 18,10 EUR (5. točka izreka).

7. Tudi po ugotovitvi ministrstva sta družbi A., d.o.o. ter E., d.o.o. povezani podjetji, ker ima E., d.o.o. pravico, da na podlagi akta o ustanovitvi izvaja prevladujoč vpliv na A., d.o.o. v smislu c) točke 3. odstavka 3. člena Priloge 1 Uredbe št. 702/2014/EU.

8. Po vpogledu v prečiščeno besedilo družbene pogodbe družbe A., d.o.o. (čistopis z dne 23. 6. 2017) je ministrstvo namreč ugotovilo, da ima navedena družba nadzorni svet v sestavi petih članov, od katerih imenuje skupščina štiri člane, in sicer na predlog E., d.o.o. tri člane in izmed teh predsednika nadzornega sveta, H., z.o.o. imenuje enega predstavnika, ki je namestnik predsednika nadzornega sveta, še enega člana pa imenujejo delavci družbe. Po presoji ministrstva je iz določb družbene pogodbe družbe A., d.o.o. razviden prevladujoč vpliv družbe E., d.o.o. na odločitve družbe A., d.o.o., ki se kaže v pravici E., d.o.o., da predlaga večino članov nadzornega svata in njegovega predsednika. Ali povedano drugače, večine članov nadzornega sveta in njegovega predsednika ni možno imenovati brez soglasja E., d.o.o., zato ima E., d.o.o. po ugotovitvi ministrstva efektivno pravico veta glede imenovanja večine članov nadzornega sveta in njegovega predsednika. Navedena družba ima torej vzvod, ki ji omogoča izvajanje prevladujočega vpliva na sestavo nadzornega sveta, slednji pa ima pooblastila, ki obsegajo sprejemanje pomembnih in celo strateških odločitev glede A., d.o.o. Družba E., d.o.o., ki ima tako sama možnost večjega vpliva na sestavo nadzornega sveta A., d.o.o. kot vsi ostali družbeniki skupaj, ima zato v tej družbi po mnenju ministrstva prevladujoči vpliv.

9. V nadaljevanju se drugostopenjski organ sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije (EU) v zadevi HaTeFo (C-110/13, točka 30), iz katere izhaja, da je treba c) točko 3. odstavka 3. člena Priloge I Uredbe št. 702/2014/EU razlagati ozko, t.j. strogo v okviru njenega besedila. To besedilo pa presojo prevladujočega vpliva veže le na določbe v aktu o ustanovitvi, zaradi česar se ne upoštevajo nasprotujoče kogentne določbe zakonodaje. Pri tem tudi ni pomembno dejansko izvajanje teh določb, ampak je ključna pravica podjetja, da na podlagi teh določb nad drugim izvaja prevladujoč vpliv. Po mnenju ministrstva je zato pravilna ugotovitev Agencije, da sta družbi A., d.o.o. ter E., d.o.o. povezani podjetji, iz česar sledi, da sta družbi F., d.d. ter G., d.d. partnerski podjetji A., d.o.o. Agencija je zato pri določitvi velikosti A., d.o.o. pravilno upoštevala podatke omenjenih družb. Ker seštevek teh podatkov (782 zaposlenih, 112.234.247 EUR letnega prometa in 312.087.644 EUR bilančne vsote) presega pragove iz prvega odstavka 2. člena Priloge I Uredbe št. 702/2014/EU, je zaključek Agencije, da družba A., d.o.o. ne izpolnjuje pogoja za odobritev sofinanciranja zavarovalnih premij iz 1. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe, utemeljen. Zato je ministrstvo pritožbo v delu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o. zavrnilo. Odločitev je namreč v tem delu po njegovem mnenju zakonita, čeprav obrazložena z napačnimi razlogi.

10. V obrazložitvi točke 3 izreka odločbe in sklepa ministrstvo navaja razloge za ugoditev pritožbi v delu, ki se nanaša na družbo D., d.o.o., za katero je ministrstvo v nasprotju z mnenjem Agencije ugotovilo, da ta družba na dan izdaje prvostopenjske odločbe ni bila podjetje v težavah. Zaradi napak v postopku na prvi stopnji je ministrstvo 2. točko izreka odločbe Agencije odpravilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo organu na prvi stopnji v ponoven postopek.

_Tožbene navedbe_

11. Tožeča stranka ob sodelovanju stranskega udeleženca - stranke z interesom, družbe A., d.o.o. - vlaga tožbo zoper zavrnilni del odločbe Agencije ter zoper odločbo in sklep ministrstva, in sicer v delu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o. Kot pojasnjuje, vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve pravil postopka.

12. Odločitev ministrstva izpodbija zaradi izreka, ki je v točkah 2 in 3 v nasprotju sam s seboj. V točki 2 je namreč ministrstvo pritožbo tožeče stranke v zvezi z družbo A., d.o.o. zavrnilo, v točki 3 izreka pa je nato 2. točko izreka izpodbijane odločbe Agencije, ki zajema tudi odločitev o zahtevku tožeče stranke glede družbe A., d.o.o., v celoti odpravilo. Glede na obrazloženo po mnenju tožeče stranke ni jasno, v kakšnem obsegu mora Agencija postopek odločanja na prvi stopnji ponoviti in v katerem delu je odločitev o zahtevku tožeče stranke dokončna. Zaradi opisanega nasprotja v delu izreka ter posledično med izrekom in obrazložitvijo odločitve ministrstva ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno v katerem delu je ministrstvo odločbo, izdano v postopku na prvi stopnji, odpravilo (zgolj v delu, ki se nanaša na družbo D., d.o.o. ali tudi v delu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o.).

13. Odločitev Agencije in ministrstva pa je po mnenju tožeče stranke napačna tudi po vsebini. Ne glede na 77,7 % kapitalski delež družbe E., d.o.o. v družbi A., d.o.o. namreč podjetji ni mogoče šteti za povezani, saj delež E., d.o.o. v A., d.o.o. ne omogoča nobenega od razmerij, ki jih Priloga I Uredbe št. 702/2014/EU navaja v 3. odstavku 3. člena.

14. Iz točke 14.4. družbene pogodbe (čistopis z dne 26. 7. 2017) je namreč razvidno, da vsak začet % (odstotek) poslovnega deleža v razmerju do osnovnega kapitala družbe daje en glas. Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da je imela družba E., d.o.o. na dan 31. 12. 2017 78 glasov oziroma 44,83 % delež glasovalnih pravic skupščine družbe A., d.o.o., kmetijska zadruga H., z.o.o. je imela 21 glasov oziroma 12,07% delež glasovalnih pravic, ostalih 75 družbenikov pa je imelo po en glas, torej skupno 75 glasov oziroma 43,10% glasovalnih pravic. Iz navedenega izhaja, da družba E., d.o.o. v družbi A., d.o.o. nima večine glasovalnih pravic.

15. Tožeča stranka nasprotuje tudi ugotovitvam ministrstva v pritožbenem postopku in zatrjuje, da E., d.o.o. nima pravice imenovati ali odstaviti večine članov nadzornega sveta. Iz družbene pogodbe A., d.o.o. je namreč razvidno, da ima E., d.o.o. zgolj pravico predlagati do tri kandidate za člane nadzornega sveta, kar pa je treba razlikovati od pravice imenovanja, ki je v pristojnosti skupščine. E., d.o.o. sicer lahko poda predlog za imenovanje člana nadzornega sveta, vendar s tem imenovanje še ni doseženo, saj mora biti predlog na skupščini sprejet z večino glasov, česar pa družba E., d.o.o. nima. Navedena družba tudi nima nikakršnega učinkovitega mehanizma, če skupščina ne sledi njenemu predlogu glede imenovanja člana nadzornega sveta. Opisano po mnenju tožeče stranke dokazuje, da je ugotovitev ministrstva, da večine članov in predsednika nadzornega sveta A., d.o.o. ni mogoče imenovati brez soglasja E., d.o.o., napačna.

16. V primeru, če skupščina ne bi imenovala nobenega člana, ki bi ga predlagala družba E., d.o.o., ali pa katerikoli drug družbenik, je možno uporabiti tudi institut sodnega imenovanja člana nadzornega sveta iz 256. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), ki določa, da če iz kateregakoli razloga en ali več članov organov vodenja ali nadzora manjka, ga v nujnih primerih na predlog zainteresiranih oseb imenuje sodišče. Morebitna nepodaja predloga družbe E., d.o.o. torej ne pomeni, da tega organa ne bi bilo mogoče oblikovati. Predlog lahko poda katerikoli družbenik. To pa po prepričanju tožeče stranke popolnoma jasno kaže, da družba E., d.o.o. nima nikakršne „efektivne pravice veta“ glede imenovanja večine članov nadzornega sveta in njegovega predsednika, prav tako pa tudi nima nikakršnega vzvoda, ki bi ji omogočal izvajanje prevladujočega vpliva ali veta na sestavo nadzornega sveta. Družba E., d.o.o. tudi nima veta glede strateških odločitev v družbi A., d.o.o. 17. Tožeča stranka se nadalje sklicuje na določbo prvega odstavka 79. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (v nadaljevanju: ZSDU), ki določa, da bi moralo biti v petčlanskem nadzornem svetu družbe A., d.o.o. mesto za dva člana nadzornega sveta, ki sta predstavnika zaposlenih. Ker je navedena določba kogentne narave, to pomeni, da družba E., d.o.o. dejansko ne more doseči, da bi bili vsi trije predstavniki kapitala v nadzornem svetu izvoljeni po njenem predlogu, saj bi to pomenilo, da bi skupščina dopustila, da so vsi trije predstavniki kapitala imenovani na predlog zgolj enega družbenika, t.j. E., d.o.o. 18. Družba E., d.o.o. tako po mnenju tožeče stranke nima pravice izvajati prevladujočega vpliva na družbo A., d.o.o. na nobeni podlagi, temveč gre za t.i. „partnerski podjetji“, saj ima družba E., d.o.o. več kot 25 % kapitala in glasovalnih pravic v družbi A., d.o.o. Ta tudi ne sestavlja konsolidiranih računovodskih izkazov. Ker omenjeni družbi nista povezani podjetji v smislu določb Uredbe št. 702/2014/EU, pri ugotavljanju velikosti A., d.o.o. Agencija ne bi smela upoštevati podatkov družb G., d.d. in F., d.d. 19. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče odločbo Agencije, oziroma podrejeno tudi odločbo in sklep ministrstva, v delu, ki se nanaša na sofinanciranje zavarovalnih premij v zvezi z družbo A., d.o.o. v znesku 72.485,97 EUR, odpravi in o zadevi odloči tako, da zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da po odpravi odločb v izpodbijanem delu zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka skupaj z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeča stranka in stranski intervenient nasprotujeta navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo in sodišču predlagata, da tožbe ne zavrže, pač pa o njej odloči po vsebini. Sklicujeta se tudi na sodbo sodišča v zadevi opr. št. II U 105/2020 z dne 16. 2. 2022, v kateri je bilo obravnavano v bistvenem enako dejansko stanje ter pravno vprašanje kot v obravnavani zadevi.

_Navedbe tožene stranke_

21. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka vse navedbe v tožbi in sodišču predlaga, da tožbo kot nedopustno zavrže, podrejeno pa predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in odloči, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Kot pojasnjuje, je bila pritožba tožeče stranke glede družbe A., v 2. točki izreka odločbe in sklepa ministrstva pravilno zavrnjena, v 3. točki odločbe in sklepa pa je ministrstvo v celoti odpravilo 2. točko izreka odločbe Agencije z učinkom za nazaj, ker izrek odločbe Agencije v 2. točki ni bil strukturiran tako, da bi bilo negativno odločeno o vsakem od treh zahtevkov tožeče stranke za vsakega stranskega intervenienta posebej. Ker zoper neobstoječo odločbo ni dopustno vložiti tožbe v upravnem sporu, tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot nedopustno zavrže. V ponovljenem postopku bo namreč ponovno odločeno tudi o zahtevku glede družbe A., d.o.o. K točki I izreka:

22. Tožba je utemeljena.

23. Med strankami ni sporno, da je tožeča stranka vložila zahtevek za sofinanciranje zavarovalnih premij za zavarovanje primarne kmetijske proizvodnje za zavarovanje posevkov, nasadov in plodov za leto 2018, in da je Agencija s točko 2 izreka odločbe št. 33007-081/2018/23 z dne 7. 12. 2018 v postopku na prvi stopnji zavrnila njen zahtevek - med drugim tudi v delu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o., in sicer zaradi kapitalskih povezav navedene družbe z drugimi družbami.

24. Tožeča stranka je zoper 2. točko izreka odločbe Agencije vložila tri ločene pritožbe, in sicer v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevkih tožeče stranke, ki se nanašajo na družbi A., d.o.o. in D., d.o.o. ter B., za katere je bil zahtevek za sofinanciranje zavarovalnih premij zavrnjen.

25. Po združitvi pritožb v enoten postopek je ministrstvo s točko 2 izreka odločbe in sklepa pritožbo tožeče stranke glede družbe A., d.o.o. kot neutemeljeno zavrnilo in po navedbi drugih (po mnenju ministrstva pravilnih) razlogov za zavrnitev zahtevka v tem delu potrdilo pravilnost odločitve Agencije. Kljub zavrnitvi pritožbe v navedenem delu pa je ministrstvo v 3. točki izreka odločbe in sklepa (potem, ko je ugodilo pritožbi tožeče stranke glede družbe D., d.o.o.) točko 2 izreka odločbe Agencije odpravilo in v tem delu vrnilo zadevo organu na prvi stopnji v ponoven postopek.

26. Zaradi neskladja med 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa ministrstva (z 2. točko izreka je bila pritožba glede družbe A., d.o.o., vložena zoper del 2. točke izreka odločbe Agencije kot neutemeljena zavrnjena, s 3. točko izreka odločbe in sklepa pa je bila 2. točka odločbe Agencije v celoti odpravljena) ter zaradi odsotnosti razlogov, ki utemeljujejo odpravo celotne 2. točke izreka odločbe Agencije (tudi v delu, v katerem se omenjena točka izreka nanaša na družbo A., d.o.o.), je sodišče odločbo in sklep v navedenih točkah, in sicer v delu, ki se nanaša na zahtevek tožeče stranke v zvezi z družbo A., d.o.o., zaradi bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) odpravilo, saj odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

27. Tožena stranka je razloge za odpravo celotne 2. točke izreka odločbe Agencije sicer navedla v odgovoru na tožbo v upravnem sporu, vendar teh navedb sodišče pri odločanju ni upoštevalo, saj po veljavni upravno sodni praksi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo. Razlogi za sprejeto odločitev morajo biti navedeni v obrazložitvi odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi tožene stranke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.1

28. Ker je bilo treba 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa ministrstva v delu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o., zaradi ugotovljenih postopkovnih kršitev odpraviti, kar ima za posledico ponovno oživitev (z odločbo in sklepom ministrstva odpravljene) odločitve, sprejete v postopku na prvi stopnji, pogoji za predlagano zavrženje tožbe brez njene vsebinske obravnave v obravnavani zadevi niso podani. V nadaljevanju je zato sodišče po vsebini presojalo utemeljenost razlogov, ki po mnenju upravnih organov narekujejo zavrnitev zahteve tožeče stranke za sofinanciranje zavarovalnih premij za zavarovanje posevkov, nasadov in plodov za leto 2018, ki ga je ta kot izvajalka zavarovanja vložila za družbo A., d.o.o. 29. Med strankami je sporno zlasti vprašanje, ali sta družbi A., d.o.o. ter E., d.o.o. povezani družbi v smislu določila člena 3 Priloge I Uredbe št. 702/2014/EU, ki v c) točki 3. odstavka določa, da so povezana podjetja tista podjetja, pri katerih ima podjetje pravico, da izvaja prevladujoč vpliv nad drugim podjetjem na podlagi pogodbe, podpisane z navedenim podjetjem, ali določbe v aktu o ustanovitvi ali statutu navedenega podjetja.

30. Iz Smernic Evropske komisije za opredelitev MSP izhaja, da je pri opredelitvi MSP pomemben koncept nadzora, in sicer pravnega in dejanskega. Nadzor določa, ali se podjetje šteje za partnersko ali povezano podjetje ali ne. Poleg kapitala ali lastniških deležev je zato treba oceniti tudi nadzor enega podjetja nad drugim.

31. Sodišče ocenjuje, da je v obravnavani zadevi pri presoji vprašanja prevladujočega vpliva v družbi A., d.o.o. odločilno dejstvo, da družba E., d.o.o. kljub večinskemu kapitalskemu deležu v družbi A., d.o.o. nima večine na skupščini omenjene družbe, saj ima na podlagi določbe 14.4. družbene pogodbe v družbi A., d.o.o. le 44,83 % glasovalnih pravic. Po izrecni določbi 19.1. družbene pogodbe namreč štiri člane nadzornega sveta družbe imenuje skupščina (enega člana imenujejo delavci družbe), in sicer z navadno večino glasov vseh članov skupščine (točka 14.3. družbene pogodbe), E., d.o.o. pa ima (zgolj) pravico, da predlaga tri člane in izmed teh predsednika. Po presoji sodišča sama pravica predlagati člane nadzornega sveta še ne more pomeniti izvajanja prevladujočega vpliva, saj imajo preostali družbeniki, katerim družbena pogodba zagotavlja večino glasovalnih pravic na skupščini, možnost zavrniti vsakršen predlog družbe E., d.o.o. za imenovanje kandidata za člana nadzornega sveta, kolikor se jim njen predlog ne bi zdel sprejemljiv. Sodišče tako pritrjuje stališču tožeče stranke, da družba E., d.o.o. glede na določila družbene pogodbe v družbi A., d.o.o. nima t.i. efektivne pravice veta glede imenovanja večine članov nadzornega sveta in njegovega predsednika, prav tako pa po vsebini ne gre za primerljivo odločitev z zadevo HaTeCo.

32. Sodišče tako zaključuje, da družba E., d.o.o. v družbi A., d.o.o. nima pravice izvajanja prevladujočega vpliva na podlagi določil družbene pogodbe, kar pomeni, da sta družbi A., d.o.o. in E., d.o.o. partnerski podjetji v smislu drugega odstavka 2. člena Priloge I Uredbe št. 702/2014/EU.

33. Tožena stranka je tako po ugotovitvi sodišča nepravilno uporabila določila Priloge 1 Uredbe št. 702/2014/EU v povezavi določbo 1. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe, ko je pri ugotavljanju velikosti družbe A., d.o.o. upoštevala kot povezano podjetje tudi družbo E., d.o.o. ter s tem družbi G., d.d. in F., d.d., ki ju je (sicer brez posebne obrazložitve) štela za partnerski podjetji družbe E., d.o.o. 34. Iz opisanih razlogov je sodišče skladno s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo in sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33007-2/2019/5 z dne 2. 4. 2019 v 2. in 3. točki izreka, v delu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o., ter odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33007-081/2018/23 z dne 7. 12. 2018 v 2. točki izreka, v delu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o., odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo v ponovni postopek, v katerem je upravni organ vezan na stališče sodišča glede pogoja MSP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Upravni organ bo v ponovnem postopku moral navesti razloge, zakaj šteje družbi G., d.d. in F., d.d. za partnerski (in ne za povezani) podjetji družbe E., d.o.o.2, nato pa bo moral ponovno presoditi, ali družba A., d.o.o. glede na njene povezave z drugimi družbami v skupini (ki jo sestavljajo A., d.o.o. in E., d.o.o. (ki sta po presoji sodišča partnerski podjetji) ter G., d.d. in F., d.d.), po določbah Priloge I Uredbe št. 702/2014/EU izpolnjuje pogoje za MSP podjetje, ki je po določbi 1. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe o sofinanciranju zavarovalnih premij za zavarovanje primarne kmetijske proizvodnje in ribištva upravičeno do sofinanciranje zavarovalne premije.

35. Sodišče je na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravna akta v izpodbijanih delih odpraviti. Prav tako je bila med strankama sporna le razlaga materialne določbe c) točke 3. odstavka 3. člena Priloge I Uredbe št. 702/2014/EU, medtem ko relevantno dejansko stanje v predmetni zadevi, t.j. določila družbene pogodbe družbe A., d.o.o., kar je razvidno že iz same listinske dokumentacije, med strankama ni bilo sporno.

K točki II izreka:

36. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22% DDV naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

37. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 UPRS opr. št. II U 128/2018 z dne 6. 5. 2020. 2 Pri ugotavljanju, ali podjetje predstavlja MSP, je namreč treba upoštevati tudi podatke vsakega podjetja, ki je povezano s partnerskim podjetjem. Ne upoštevajo se le podatki podjetja, ki je partner partnerskega podjetja (6. člen Priloge I Uredbe št. 702/2014/EU v povezavi s Smernicami Evropske komisije za opredelitev MSP, str. 19).