Jedro

Institut povečanja vrednosti nepremičnine, ki je urejen v 48. členu SPZ, je povezan z načelom o povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit), ki ima vse značilnosti pravnega pravila. Splošno pravno pravilo pove, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. To pomeni, da vsaka prirast pripade lastniku nepremičnine, medtem ko graditelj (prikrajšani) pridobi v razmerju do lastnika nepremičnine obogatitveni (verzijski) zahtevek, ki se presoja po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ).

Višina vlaganj (denarnih sredstev in dela) po stališču sodne prakse ni nujno enaka povečani vrednosti nepremičnine, zato je lastnik nepremičnine lahko neupravičeno obogaten le za toliko, kolikor se je predmetni nepremičnini zaradi vlaganj graditelja povečala vrednost. Povečanje vrednosti nepremičnine ni nujno sorazmerno stroškom vlaganj v tujo nepremičnino. Vrednost dosežene koristi pri obogatenemu predstavlja le povečana vrednost nepremičnine. To pomeni, da se obogatitev kot merilo restitucijske obveznosti razlaga v pomenu rezultata, ki ga je določeno ravnanje prikrajšanega povzročilo v premoženju obogatenega.

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj šteje, da ni razlogov za odstop od zakonske domneve enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju in da vsakemu od zakoncev pripada njegova polovica. Resda ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni matematična operacija, vendar pa tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje upoštevalo njen vložek posebnega premoženja, ki ga je vložila v gradnjo in ali je ta vrednostno primerljiv s pomočjo, ki so jo bivšemu možu nudili njegova družina in prijatelji.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 36.453,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 4.11.2019 dalje (točka I izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 75.546,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v deležu 32%, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v deležu 68%, pri čemer bo sodišče pravdne stroške po višini odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v višini 68.427,00 EUR in zavrne zgolj v presežku. Podrejeno predlaga, da sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da ne oporeka sodni odločitvi, da je zaradi vlaganj A. A. in B. B. v nepremičnino tožene stranke in posledično povečane vrednosti nepremičnine, slednji obogaten za znesek 72.907,00 EUR. Nepravilna pa je ugotovitev sodišča, da sta zakonca k tej povečani vrednosti nepremičnine prispevala enako in da ji je toženec zato dolžan plačati le znesek 36.453,50 EUR. V konkretni zadevi gre za primer, ko sta zakonca zgolj majhen del investicij ustvarila s skupnim delom in delom prijateljev, velika večina teh investicij pa je bila financirana z denarjem, ki je predstavljalo tožničino posebno premoženje. Kadar zakonca v nastanek skupnega premoženja vložita tako skupno delo kot tudi posebno premoženje enega od zakoncev, potem je potrebno delež na skupnem premoženju izračunati tako, da se posebno premoženje zakonca, ki je bilo vloženo v nastanek skupnega premoženja, upošteva kot njegov prispevek k skupnemu premoženju. V konkretnem primeru vtoževana terjatev predstavlja edino skupno premoženje A. A. in B. B. K nastanku te koristi oziroma posledično terjatve sta zakonca prispevala izrazito neenako. A. A. je prispevala preko 100.000,00 EUR denarja, ki izvira iz njenega posebnega premoženja, in je torej njen izključni prispevek. Skupni prispevek zakoncev v zvezi z investicijami, ki so ustvarile korist in s tem skupno premoženje, predstavlja njuno fizično delo in fizično delo prijateljev in sorodnikov. Te so delo opravile v korist obeh zakoncev. Sodišče pri izračunu prispevka zakoncev tega ustrezno ne upošteva in ga (tako se zdi) prišteje kar k B. B. Ob tem, ko sodišče priznava, da je tožnica v investicijo vložila svoje z listinami izkazano posebno premoženje, pa ne pojasni, zakaj tega ne upošteva pri ovrednotenju deleža na terjatvi, ki predstavlja edino skupno premoženje zakoncev. V tem delu odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je obrazložitev v tem delu sama s seboj v nasprotju. Sodišče nikjer ne navaja, kolikšno vrednost naj bi v celotni investiciji predstavljale tiste aktivnosti, ki niso bile financirane iz posebnega premoženja tožeče stranke, torej kolikšen del investicije odpade na fizično delo zakoncev ter prijateljev in sorodnikov, ki so opravili fizično delo v njuno korist. V tem delu je dejansko stanje v obrazložitvi nepopolno ugotovljeno. V obrazložitvi ni razumnih in logično pojasnjenih bistvenih razlogov za odločitev, da je delež bivših zakoncev na vtoževani terjatvi enak. Če sta k nastanku terjatve, ki predstavlja njuno skupno premoženje, zakonca s skupnim delom in sredstvi enako prispevala, potem je jasno, da je delež tistega zakonca, ki je k temu prispeval tudi svoje posebno premoženje, sorazmerno večji.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožnici dosojeno le 18.612,00 EUR, v izreku o stroških pa ustrezno zmanjša odstotek pravdnih stroškov, ki ji pripada. Navaja, da premoženje, ki ni pridobljeno z delom ali odplačno, ni skupno premoženje. S tem, ko je sodišče pri vložku tožnice in njenega moža v toženčevo hišo v njuno skupno premoženje vštelo tudi vrednost materiala, ki sta ga prispevala toženec in njegova žena, ne pa tožnica in njen mož, je napačno uporabilo določbi 2. odst. 51. člena ZZZDR in 67. člena DZ. Vrednost materiala je znašala po mnenju izvedenca C. C. 35.683,00 EUR, vrednost dela pa le 27.724,00 EUR. To pomeni, da bi moralo sodišče odšteti od tožnici dosojenega zneska polovico vrednosti materiala, to je 17.841,50 EUR, tako da bi tožnici moralo dosoditi le 18.612,00 EUR. Znesek 17.841,50 EUR ni bil ustvarjen z delom enega od zakoncev ali obeh. Sprašuje se, zakaj je sodišče sploh ugotavljalo, koliko vrednosti vložka v toženčevo hišo odpade na delo, koliko pa na material, če je za sodišče to irelevantno in te razmejitve pri odločitvi potem ni uporabilo. Sodišče je namreč pomoč toženca in njegove žene štelo kot prispevek, ki je dan obema zakoncema po enakih deležih, za kar pa v obravnavanem primeru ni nobenega razloga. Tožnica ni trdila, da je bilo to darilo namenjeno obema zakoncema, medtem ko je toženec ves čas uveljavljal, da pri tem sploh ni šlo za darilo, saj je šlo za vložke v njegovo hišo, ne pa v nepremičnino tožnice in njenega moža (sam sebi jih ni mogel podariti). Ker je torej sodišče tožnici priznalo kot skupno premoženje nje in njenega moža nekaj, kar ni bilo pridobljeno z delom oziroma odplačno, je napačno uporabilo 67. člen DZ oziroma določbo prejšnjega 2. odst. 51. člena ZZZDR.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta bivša zakonca (tožnica in njen bivši mož) v nepremičnino toženca vlagala svoja sredstva z njegovim soglasjem. Vlagala sta tako v denarju kot v delu. Zato sta zakonca imela tudi potrebna finančna sredstva. Ugotovilo je tudi, da je tožnica imela dovolj prihrankov za potrebna vlaganja. Sodišče prve stopnje je kot o predhodnem vprašanju odločalo tudi o vprašanju deleža na skupnem premoženju. Tožnica je v zvezi s tem zatrjevala, da je njen delež na skupnem premoženju večji od polovičnega (zaradi vložka posebnega premoženja – prihrankov), to je 80%, delež bivšega zakonca pa 20%.

9. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno materialnopravno podlago za odločanje o tej zadevi. To sta tako 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ2) kot tudi 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ3), prav tako pa tudi zakonska pravila o skupnem premoženju zakoncev. Pritožbeno sodišče na tej točki zaenkrat nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da sta v sporno nepremičnino od določene faze naprej od leta 2004 dalje (kot pojasnjeno v točki 14 obrazložitve sodbe) vlagala tožnica in njen bivši mož, ne pa toženec in njegova žena. Ta vlaganja so povečala vrednost toženčeve nepremičnine za 72.907,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je pri tem sledilo mnenju izvedenca.

10. Institut povečanja vrednosti nepremičnine, ki je urejen v 48. členu SPZ, je povezan z načelom o povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit), ki ima vse značilnosti pravnega pravila. Splošno pravno pravilo pove, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (8. člen SPZ). Če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (48. člen SPZ). To pomeni, da vsaka prirast pripade lastniku nepremičnine, medtem ko graditelj (prikrajšani) pridobi v razmerju do lastnika nepremičnine obogatitveni (verzijski) zahtevek, ki se presoja po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Višina vlaganj (denarnih sredstev in dela) po stališču sodne prakse ni nujno enaka povečani vrednosti nepremičnine, zato je lastnik nepremičnine lahko neupravičeno obogaten le za toliko, kolikor se je predmetni nepremičnini zaradi vlaganj graditelja povečala vrednost. Povečanje vrednosti nepremičnine ni nujno sorazmerno stroškom vlaganj v tujo nepremičnino. Vrednost dosežene koristi pri obogatenemu predstavlja le povečana vrednost nepremičnine. To pomeni, da se obogatitev kot merilo restitucijske obveznosti razlaga v pomenu rezultata, ki ga je določeno ravnanje prikrajšanega povzročilo v premoženju obogatenega.4

11. Z deležem obeh bivših zakoncev na skupnem premoženju se je sodišče prve stopnje ukvarjalo v točki 31 obrazložitve sodbe. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj šteje, da ni razlogov za odstop od zakonske domneve enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju in da vsakemu od zakoncev pripada njegova polovica. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta imela zakonca primerljive dohodke, tožnica je po eni strani bolj skrbela za gospodinjstvo, z gradnjo pa se je dokazano več ukvarjal bivši mož B. B. Na njegovi strani je upoštevalo tudi pomoč družine in prijateljev. Na koncu je zaključilo, da vsa pomoč B. B. vsekakor odtehta denarni vložek tožnice na drugi strani. Pri tem pa za tak zaključek ni navedenih nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni vrednostne primerjave obeh kategorij. Resda ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni matematična operacija, vendar pa tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje upoštevalo njen vložek posebnega premoženja, ki ga je vložila v gradnjo (v pritožbi je opozorjeno, da so njeni prihranki znašali preko 100.000,00 EUR) in ali je ta vrednostno primerljiv s pomočjo, ki so jo B. B. nudili njegova družina in prijatelji.

12. Ker sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, je to terjalo ugoditev obema pritožbama, razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o zadevi ni moglo odločiti samo, saj takšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njeno naravo ni mogoče odpraviti na drugi stopnji.

13. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje svojo odločitev zadostno obrazloži tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev deležev obeh zakoncev na skupnem premoženju, tako da bo mogoče odločitev preizkusiti. Ob tem naj pretehta, ali ima v izvedenem dokaznem postopku zadostno podporo za ugotovitev manjkajočih dejstev.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami 3 Ur. l. RS, št. 97/97 s spremembami in dopolnitvami 4 Povzeto po dr. Renato Vrenčur: Stvarnopravne reparacije in posebna pridržna pravica, Zbornik sodobno stvarno pravo 2021, str. 69 - 73