Jedro

Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja (10. čl. ZOR). Svojo obveznost so dolžni izpolniti (17. člen ZOR) in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 97/02323 z dne 22.10.1997 v celoti v veljavi, toženka pa je dolžna povrniti tožeči stranki 12.000,00 SIT njenih nadaljnjih pravdnih stroškov.

Toženka se je zoper sodbo pritožila brez navedbe pritožbenih razlogov. Ponovno poudarja, da ne zanika prejetega posojila in da ima tudi namen posojilo vrniti, vendar pa banka toženke od leta 1992 do 1996 ni obveščala o povečani anuiteti. Toženka posojila ni plačevala, ker je banka o tem ni obvestila. Sodišču zameri enostranskost in neupoštevanje pritožničinih trditev. Poudarja, da bo sama poskrbela, da bosta zapadla in tudi nezapadla obveznost do banke plačani v pritožnici najkrajšem možnem roku, saj ima cilj, da se reši bremena, ne strinja pa se z odločitvijo sodišča, da upošteva željo in zahtevo močnejšega. Izrecnega pritožbenega predloga pritožnica ni navedla.

V odgovoru na toženkino pritožbo tožeča stranka predlaga naj pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrne, izpodbijano sodbo pa potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka v pritožbi poudarja, da sodišču zameri enostranskost in da se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ker je upoštevalo željo in zahtevo močnejšega. Vendar pritožbeno sodišče ne vidi v čem naj bi bila "enostranskost" in v čem naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo željo in zahtevo močnejšega. Toženka sama v pritožbi navaja, da v času od 1992 do 1996 ni odplačevala posojila v povečanih anuitetah. Obveznosti, ki se jih je obvezala izpolnjevati s sklenitvijo posojilne pogodbe, torej toženka ni izpolnjevala, saj to sama priznava. Ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da je telefonsko in tudi pismeno obveščala banko o njenem drugem naslovu in da je tožečo stranko pozivala naj ji izračunajo "zapadle obveznosti oziroma novo anuiteto". Za takšne svoje trditve toženka ni predložila nobenega dokaza, nasprotno pa izhaja iz listin v spisu, da je tožeča stranka toženko opominjala na njen dolg in da je toženka te opomine tudi dobila. Pri takem položaju ni mogoč drugačen zaključek kot takšen, kakršnega je naredilo sodišče prve stopnje.

Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja (10. čl. ZOR). Svojo obveznost so dolžni izpolniti in odgovarjajo za njeno izpolnitev (17. čl. ZOR). Toženka svojih sprejetih obveznosti iz posojilne pogodbe, ki jo je sklenila dne 25.7.1988 s tožečo stranko, ni izpolnjevala, zato tožeča stranka, glede na določila sklenjene posojilne pogodbe, upravičeno terja od toženke vračilo celotnega preostanka dolga z obrestmi.

Po obrazloženem so vse pritožbene navedbe toženke neutemeljene in neutemeljena je s tem njena pritožba v celoti. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (368. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 498. čl. ZPP/99).

Tožeča stranka je dolžna trpeti sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo glede na vsebino pritožbe ni bil potreben (1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 498. čl. ZPP/99).