Jedro

Nejasna in nepopolna lokacijska dokumentacija glede odmika od stanovanjske hiše ne more biti podlaga za izdano lokacijsko dovoljenje, saj je zazidalna situacija podlaga za zakoličenje novogradnje. Tožena stranka pritožbenega ugovora glede odmika od sosednjih stanovanjskih objektov ne more pavšalno zavrniti, ne da bi obrazložila, na podlagi česa ugotavlja ustreznost odmikov (55. člen ZUN in 209. v zvezi z 245. členom ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 14.09.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, zoper lokacijsko dovoljenje Sekretariata za varstvo okolja občine z dne 18.06.1992 izdano investitorju za izgradnjo stanovanjske hiše v tlorisni izmeri 12,00 x 8,00 m in vkop cisterne za kurilno olje na zemljišču parc. št. 187/2 pod tam navedenimi pogoji in po lokacijski dokumentaciji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja bile upoštevane določbe 2. odstavka 54. člena in 55. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. l. RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93, v nadaljevanju ZUN). Na podlagi teh določb se izda lokacijsko dovoljenje na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, le-ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Območje predlagane lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B6 (Ur. l. SRS, št. 27/87, 15/89 in Ur. l. RS, št. 27/92, v nadaljevanju PUP za B6). Zemljišče leži v ureditvenem območju BS 6/8-Ježa v območju z oznako 2A/3. Po določbi 56. člena (prej 61. člen) teh PUP so na območju B6 dovoljene gradnje v skladu s splošnimi pogoji, določenimi v 4. do 53. členu odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B1 Bežigrad - zahod (Ur.l. SRS, št. 26/87, 15/89 in Ur. l. RS, št. 27/92, v nadaljevanju PUP za B1). Gre za območje enodružinskih hiš v skladu z 8. členom teh PUP za B1. Navaja še, da je zagotovljen predpisan odmik od sosednjih objektov po 35. členu PUP za B1. Zavrnila je tožnikove pritožbene ugovore, da v geodetskem načrtu lokacijske dokumentacije ni upoštevan odmik najmanj 8 m od njegovega stanovanjskega objekta in da bi tudi od pomožnega objekta moral biti upoštevan ta odmik, ker drugače ne bo zagotovljeno minimalno osončenje ter da naj se pri odločanju o investitorjevi lokaciji upošteva, da bo tožnik v bližnji prihodnosti zaprosil za spremembo namembnosti pomožnega objekta v stanovanjski objekt. Navaja, da iz dopisa Sanitarnega inšpektorata mestne uprave za inšpekcijske službe mesta z dne 10.07.1991 izhaja, da je gradnja v skladu s sanitarnohigienskimi pogoji. Tožnikov pomožni objekt pa je zgrajen brez ustreznih dovoljenj in kot formalno neobstoječ ne more vplivati na odločitev.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka že drugič odločala o tej zadevi in prvič z odločbo z dne 02.04.1992 razveljavila enako lokacijsko dovoljenje z obrazložitvijo, da je potrebno ugotoviti, ali gre za gradnjo izven enotne gradbene črte ali ne, in da je v primeru takega režima gradnje potrebno upoštevati določila 35. člena PUP za B1, po katerem mora biti odmik od sosednjih objektov najmanj 8 m. Navaja tudi, da je vprašljiva obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik nima varstva odmika za pomožni objekt zato, ker zanj naj ne bi imel gradbenega dovoljenja. Prvostopni niti drugostopni organ ni ugotavljal, kdaj naj bi bil pomožni objekt zgrajen. Gre dejansko za gospodarsko poslopje, ki stoji že od leta 1931, ko je bilo vpisano tudi v zemljiško knjigo. Navedeni PUP za B1 ne govori o odmikih od stanovanjskih objektov, pač pa o odmikih od sosednjih objektov. Iz k tožbi priložene kopije katastrskega načrta je razvidno, da bo investitorjev objekt odmaknjen od njegove stanovanjske hiše le 7 m, od pomožnega objekta pa le 3 m. Soglasje sanitarne inšpekcije z dne 10.07.1991 ni točno, zlasti ne v delu, kjer se trdi, da je doseženo minimalno osončenje, saj bi predvideni objekt odvzemal tožnikovi hiši in gospodarskemu poslopju večino sončnih žarkov in bodo zato prostori temačni in nefunkcionalni. Razdalja med posameznimi objekti bi morala biti po veljavni praksi enaka vsaj višini slemena hiše, kar pa je v tem primeru precej več kot 4 m. Glede odmika od gospodarskega poslopja še navaja, da ima vsak lastnik pravico obstoječe objekte spreminjati in zaprošati za spremembo namembnosti. V bližnji prihodnosti bo v prostorski stiski zaradi povečanja potreb svojih otrok in bo zato zaprosil za spremembo namembnosti gospodarskega poslopja v stanovanjsko zgradbo. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in predlaga sodišču, da jo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja , da je njena odločitev pravilna in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Investitor kot prizadeta oseba v tem upravnem sporu smiselno predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Navaja, da je tožnik šele v tožbi svoj pomožni objekt imenoval za gospodarski objekt in da ni nikoli služil kakšni gospodarski dejavnosti. Z zemljiškoknjižnim izpiskom ne more dokazati njegovega obstoja, ker se ne nanaša na današnji zidani objekt tik ob posestni meji med njunima parcelama, ki je nastal s pozidavo prvotne lesene drvarnice in iz v letih 1966/68 tej drvarnici prizidane garaže za tovornjak. V zemljiško knjigo pa je bil vpisan šele po prvem nelegalnem gradbenem posegu v letu 1973. Navaja še, da je opravil tožnik del pozidav lesenega pomožnega objekta brez ustreznih dovoljenj tudi v letih 1986/87, ko je investitor že bil lastnik sosednje parcele 187/2. Meni, da se njegova stanovanjska gradnja ne more prilagajati brez ustreznih dovoljenj zgrajenemu tožnikovemu pomožnemu objektu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen predvsem odmik od sosednjega objekta. Tožnik se glede tega sklicuje na 35. člen PUP za B1, po katerem je za območje brez izrazite gradbene črte okoliških objektov in enotnega zazidalnega sistema določeno, da mora biti odmik novozgrajenega objekta vsaj 8 m od sosednjega objekta, odmik od parcelne meje pa mora preprečevati padec snega s strehe na sosednjo parcelo in ne sme ovirati njene uporabe. Tožnik je v pritožbi ugovarjal, da odmik od njegove stanovanjske hiše po geodetskem načrtu investitorjeve lokacijske dokumentacije znaša manj od predpisanih najmanj 8 m. Vendar tožena stranka ta pritožbeni ugovor pavšalno zavrača z obrazložitvijo, da je odmik od sosednjih stanovanjskih objektov 8 m, ne da bi obrazložila, na podlagi česa to ugotavlja (209. v zvezi z 245. členom zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se sicer na mnenje sanitarnega inšpektorata z dne 10.07.1991 in ugotavlja, da je gradnja v skladu s sanitarnohigienskimi pogoji, vendar se le-ta nanaša na tožnikov pomožni objekt in ne stanovanjski. Zato izpodbijane odločbe glede te odločilne dejanske okoliščine ni mogoče preizkusiti. Zazidalna situacija v lokacijski dokumentaciji pa je predložena v tako nejasni kopiji, da iz nje ni možno natančno ugotoviti odmika od tožnikove stanovanjske hiše, v tekstualnem delu pa o tem ni podatkov. Zato po oceni sodišča nejasna in nepopolna lokacijska dokumentacija glede odmika od tožnikove stanovanjske hiše ni mogla biti podlaga za izdano lokacijsko dovoljenje, saj je zazidalna situacija podlaga za zakoličenje novogradnje. Glede te okoliščine bo torej v skladu z določbo 35. člena PUP za B1 potrebno dopolniti lokacijsko dokumentacijo (55. člen ZUN) in na podlagi tako dopolnjene lokacijske dokumentacije in mnenja sanitarnega inšpektorja o vplivu novogradnje na osončenje tožnikove stanovanjske hiše odločiti o zadevi.

Šele v upravnem sporu pa tožnik navaja, da v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je bil pomožni objekt zgrajen. Tožnik ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je pomožni objekt (gospodarski - v sedanji izvedbi) zgrajen brez ustreznih dovoljenj. Zato tožena stranka pravilno zaključuje, da lega tega objekta ne more vplivati na odločitev. Tožnik ne more uspešno uveljavljati z odlokom predpisanega odmika za nelegalno zgrajeni objekt. Ni bistveno, kdaj je bil ta objekt zgrajen niti to, kakšni so tožnikovi načrti glede bodoče uporabe tega objekta.

Ker so bile dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZUS. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je sodišče smiselno uporabilo določbe ZUP in ZUS kot predpise Republike Slovenije.