Jedro

Ne glede na tožnikov položaj v SV, njena temeljna pravila ter načela, pomen njihove kršitve glede na ustroj delovanja SV, zlorabo izkazanega izjemnega zaupanja, povzročeno ogromno materialno škodo, itd., je imel tožnik pravico tako do seznanitve z očitanimi kršitvami kot do zagovora v zvezi z njimi. Za čas trajanja postopka odpovedi, ima delodajalec delavcu možnost prepovedati opravljanje dela in ga na ta način izločiti iz delovnega procesa, če je to glede na okoliščine treba. Pri tem pa ni pomembno, da to in sam zagovor (lahko) podaljšujeta postopek odpovedi ter delovno razmerje delavca, in ali je bilo to za toženko, glede na konkretne okoliščine, nesprejemljivo ali smiselno. Gre namreč za razumne posledice, s katerimi mora računati delodajalec v primeru tovrstnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi sicer morebitno izogibanje zagovoru lahko predstavlja okoliščino iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, zaradi katere delodajalcu zagovora ni treba izvesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka) in razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 10. 2021 nezakonita in se razveljavi (točka II izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 29. 10. 2021, temveč je trajalo do 23. 12. 2022 (točka III izreka), za ta čas je ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku za reparacijo (točka IV izreka). Toženki je v plačilo naložilo znesek 11.205,66 EUR iz naslova denarnega povračila (točka V izreka). Zavrnilo je tožnikove zahtevke za poziv nazaj na delo, trajanje delovnega razmerja in reparacijo na dan 29. 10. 2021 in za čas od 24. 12. 2022 dalje, plačilo višjega nadomestila plače nad dosojenim v znesku 72,98 za čas od 30. 10. 2021 do 31. 11. 2021 in v znesku 76,63 EUR za čas od 1. 12. 2021 do 23. 12. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo zakonskih zamudnih obresti že od vsakega 15. dne v tekočem mesecu na nadomestilo plače preteklega meseca do plačila in plačilo denarnega povračila v znesku 22.411,32 EUR (točka VI izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.171,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka).

2. Zoper točke II, III, IV, V in VI izreka sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zaključku sodišča, da v konkretnem primeru niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor pred odpovedjo. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh glede tega podanih navedb, s tem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. To velja tudi za dejstvo, da je tožnik opravljal dolžnosti poveljnika oddelka, zaradi česar se je od njega pričakovalo, da bo vodil z zgledom, krepil vojaško disciplino, ne bo ogrožal vojaškega premoženja in spoštoval temeljna vojaška načela, vendar je vse to dlje časa kršil. Poleg tega je izkoristil zaupanje (nad in podrejenih), zlorabil ter izigral svoj položaj in povzročil ogromno materialno škodo. Kršil je osnovna moralna načela, zato je tudi osebnostno neprimeren za opravljanje vojaške službe. Sodišče bi pri odločitvi moralo upoštevati tudi ustroj Slovenske vojske (v nadaljevanju: SV) in samo naravo (in ne težo) kršitve. Okoliščine zadeve so od nje terjale takojšnje ukrepanje, želela je namreč preprečiti nadaljnje oškodovanje premoženja ter ugleda SV in izkazati ničelno toleranco do takih kršitev. V primeru prepovedi opravljanja dela ter ob izvedbi zagovora, pa se postopek podaje odpovedi podaljšuje, delavec ta čas ostaja v delovnem razmerju, kar pa je bilo v konkretnem primeru nesprejemljivo, še posebej, ker so bila bistvena dejstva in narava storjenih kršitev nedvomno ugotovljena, kot tudi krivda tožnika. Presoja sodišča, da to ne more biti okoliščina, da se zagovor ne izvede, ni pravilna. Tožniku ni bila dolžna ponuditi dialoga, v nobenem primeru je ne bi mogel odvrniti od podaje odpovedi. Konfliktne situacije, ki opravičujejo opustitev pravice do zagovora, niso nujno fizične narave. Stališče sodišča, da prizadetost delodajalca oziroma njegovo prepričanje, da je delavec storil kršitev, ne moreta vplivati na pravico do zagovora, izniči določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 glede možnosti opustitve zagovora. Sodba VSRS VIII Ips 44/2008 se nanaša na povsem drugačno situacijo od konkretne. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožnik ni bil seznanjen z očitki. Zmotno je tudi dokazno ocenilo izpoved tožnika, da bi pravico do zagovora izkoristil, saj svojih ravnanj ni pojasnil niti v tem postopku, kar bi moralo upoštevati. Pravica do zagovora ni absolutna, sodišče mora presojo opraviti vsakič posebej in jo obrazložiti, kar pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno (VIII Ips 122/2013). Stališče sodišča v zvezi z zadevama VSRS opr. št. VIII Ips 307/2015 in VDSS opr. št. Pdp 293/2016 je materialnopravno zmotno. Dejstvi, da je toženka RS, in da je tožnik oškodoval državni proračun, ne moreta biti razlog za restriktivno razlago 85. člena ZDR-1. Zaradi zmotne odločitve o nezakonitosti odpovedi, je taka tudi odločitev o ugoditvi reparacijskemu zahtevku. Sodišče je z neizvedbo dokaza glede tožnikovih prihodkov po podjemnih pogodbah bistveno kršilo pravico do obrambe, zato je ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje (odločitev o višini prisojenega nadomestila bi bila lahko drugačna). Z naložitvijo prijave tožnika v obvezna zavarovanja, je zmotno uporabilo materialno pravo, saj delodajalec to lahko stori šele na podlagi dokončne odločbe ZPIZ. Sodišče pri določitvi denarnega povračila ne bi smelo upoštevati dejstva, da ima tožnik štiri otroke, saj je za to nerelevantno in prepozno podano, to je bilo zato določeno previsoko. Zmotno je odločilo tudi o stroških, saj je tožnikove pripravljalne vloge priznalo kot potrebne, poleg tega ne drži, da je ta s svojim zahtevkom uspel v pretežnem delu, saj je predlog po 118. členu ZDR-1 vložila ona (podrednega zahtevka ni bilo), kar pomeni, da ugoditev temu zahtevku ni njegov uspeh. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v preostalem delu in odloči, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki so izpostavljene v pritožbi. Dejansko stanje o odločilnih dejstvih je ugotovilo pravilno ter popolno, sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi.

6. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku dne 29. 10. 2021, na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)2. Očitala mu je storitev kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1. Tožnik pred odpovedjo ni bil pisno seznanjen z očitanimi kršitvami, tudi zagovor mu ni bil omogočen, saj naj bi po stališču toženke obstajale okoliščine zaradi katerih naj bi bilo to od nje neupravičeno pričakovati. Sodišče prve stopnje takih okoliščin ni ugotovilo, zato je odločilo, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita. Presoja sodišča prve stopnje je pravilna.

7. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon torej ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre pri njihovem opredeljevanju za pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče3, pri tem pa mora, enako kot za pravico do seznanitve z očitanimi kršitvami, upoštevati, da gre za izjemo od zakonskega pravila, ki jo je, kot vse izjeme, potrebno tolmačiti restriktivno4. 8. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik pred odpovedjo ni bil (pisno) seznanjen z očitanimi kršitvami. Pritožbene navedbe, da je bil z njimi seznanjen zaradi vročitve listine z razlogi za pridržanje in odredbe za opravo hišne preiskave, iz katerih naj bi bili razvidni vsi očitki, niso utemeljene. Gre namreč za listine namenjene (pred)kazenskemu postopku in delavec se iz teh ne more seznaniti, katere kršitve delovnih obveznosti mu očita delodajalec ter zakaj.

9. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi neposredno ali posredno opredelilo do vseh odločilnih navedb in dejstev toženke glede okoliščin iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, in torej ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno izpostavlja pritožba. Te okoliščine je, kot priznava tudi toženka v pritožbi, ustrezno povzelo v točki 8 obrazložitve sodbe, nato pa se je do njih opredelilo v točkah 9 in 10 obrazložitve sodbe. Ugotovilo je, da te okoliščine niso takšne, da bi omogočale izjemo od obveznosti zagotovitve zagovora. To vključuje tudi okoliščine, ki jih toženka kot spregledane ponovno izpostavlja v pritožbi in za katere navaja, da izkazujejo predvsem problematično naravo (in ne težo) kršitve5 in zaradi katerih je bila prisiljena k takojšnjemu ukrepanju6. Vendar pa navedene okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje ni spregledalo, v konkretnem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča niso take (narave), da bi upravičevale izjemo od zakonsko predpisane pravice do zagovora7, za kar se zmotno zavzema pritožba. Ne glede na tožnikov položaj v SV, njena temeljna pravila ter načela, pomen njihove kršitve glede na ustroj delovanja SV, zlorabo izkazanega izjemnega zaupanja, povzročeno ogromno materialno škodo, itd., je imel namreč tožnik pravico tako do seznanitve z očitanimi kršitvami kot do zagovora v zvezi z njimi. Za čas trajanja postopka odpovedi, ima delodajalec delavcu možnost prepovedati opravljanje dela, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, in ga na ta način izločiti iz delovnega procesa, če je to glede na okoliščine potrebno. Pri tem pa ni pomembno, da to in sam zagovor (lahko) podaljšujeta postopek odpovedi ter delovno razmerje delavca8, in ali je bilo to za toženko, glede na konkretne okoliščine9, nesprejemljivo ali smiselno, za kar se zavzema v pritožbi. Gre namreč za razumne posledice, s katerimi mora računati delodajalec v primeru tovrstnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi sicer pa morebitno izogibanje zagovoru lahko predstavlja okoliščino iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, zaradi katere delodajalcu zagovora ni treba izvesti.

10. Čeprav drži pritožbena navedba, da gre v zadevi VSRS VIII Ips 44/2008 za nekoliko drugačno situacijo, kot v konkretnem primeru, pa je pravilno na njej osnovano stališče sodišča prve stopnje, da je bistveno, da je delavcu zagotovljen zagovor, ne glede na to, da ima sicer ta na voljo tudi sodno varstvo zoper podano odpoved. Drugačne pritožbene navedbe zato niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja, da delovna zakonodaja ščiti tudi delodajalca, kot izpostavlja pritožba, prav zato pa jasno predpisuje tudi njegove obveznosti, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi (kot npr. pravica do zagovora). Če te izpolni, bo lahko zakonito ter učinkovito varoval svoje pravice in interese, brez da bi trpel nerazumne škodljive posledice. Pri tem pa ne gre za to, da bi bila pravica tožnika do zagovora absolutna oziroma močnejša od pravice toženke, da izvede vse potrebne ukrepe za vzpostavitev normalnega delovanja SV, saj bi te toženka, kot že navedeno, lahko zagotovila navkljub temu10, pri svoji odločitvi glede tega pa zaradi zakonskih predpisov ni absolutno avtonomna. Nasprotnega ne dokazuje niti v pritožbi izpostavljena sodba VSRS VIII Ips 122/2013. V njej je bil namreč delodajalec oproščen obveznosti zagotovitve zagovora delavcu zato, ker tega ni bilo mogoče izvesti iz razlogov na strani delavca, kljub trudu delodajalca, zato ni mogoče šteti, da je ravnal nezakonito. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno nasprotuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da je bistvo zagovora tudi v vzpostavitvi dialoga med strankama. Čeprav drži pritožbena navedba, da kot zagovor zadostuje že delavčeva enostranska podaja izjave, pa je tudi zgolj to potrebno šteti kot del dialoga med delodajalcem in delavcem, saj gre za odziv slednjega na zakonsko predpisano predhodno pisno seznanitev s kršitvami (izmenjava mnenj). Vsaj tovrsten dialog je torej od toženke (ne pa tudi od tožnika) moč pričakovati že na podlagi zakona in ne gre za (nerazumno) pričakovanje sodišča, kot zmotno zatrjuje pritožba. Pri tem pa ni pomembno, ali toženka tovrsten dialog oziroma zagovor ocenjuje kot nepotreben in nesmiseln (si ne predstavlja kakšen bi bil njegov namen, cilj), saj svoje ocene ne temelji na okoliščinah, ki bi jo na podlagi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 opravičevale predpisane obveznosti, zato tudi ne gre za izničenje oziroma ignoriranje te določbe, kot zmotno trdi pritožba.

11. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je kot verodostojno ocenilo tožnikovo izpoved, da bi koristil svojo pravico do zagovora. Ni namreč bistveno, da na nekatera vprašanja pred sodiščem ni želel odgovoriti, še posebej, ker o vsebinskih razlogih za odpoved niti ni bil zaslišan11, predvsem pa, ker je odklonitev odgovora na posamezna vprašanja, če bi se z odgovorom nanje spravil v kazenski pregon, njegova pravica (263. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 233. člena ZPP). Prav tako tudi ne drži, da se tožnik v postopku ni vsebinsko opredelil do očitkov iz odpovedi, kar zmotno navaja toženka v pritožbi, saj njihovi utemeljenosti izrecno nasprotuje že v tožbi. Posledično pa je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi zagovor tožnika (lahko) objektivno prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja. Nasprotne pritožbene navedbe (o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter zmotni uporabi materialnega prava) torej niso utemeljene, predvsem pa za odločitev v zadevi tudi niso relevantne.

12. Pritožba sicer utemeljeno izpostavlja, da je delodajalec vedno v nadrejenem položaju napram delavcu, in da ne drži, da je določbe ZDR-1 potrebno strožje tolmačiti za toženko zgolj zaradi njenega pravnega statusa. Ker pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev temeljilo na povsem drugih ugotovitvah12, in navedeno ni bil (ključen) razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku, ampak zgolj pojasnilo in utemeljitev, zakaj situacija v konkretni zadevi ni primerljiva situaciji v zadevi VSRS VIII Ips 307/201513, to ne vpliva na pravilnost in zakonitost njegove odločitve. Neutemeljeno pa pritožba s tem v zvezi očita sodišču prve stopnje, da razlog za restriktivnejšo razlago 85. člena ZDR-1 ne more biti niti dejstvo, da je tožnik obremenjeval državni proračun in ne osebnega računa podjetnika. Sodišče prve stopnje namreč tega ni zapisalo, niti upoštevalo, ampak je zgolj pojasnilo, da zadeva VSRS VIII Ips 307/2015 obravnavani ni primerljiva, saj v tej ni mogoče govoriti o intenzivnem osebnem odnosu med strankama ali eksistencialni ogroženosti tožene stranke, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča drži. Gre za odločilne razlike v okoliščinah posameznih primerov, ki pa (lahko) bistveno vplivajo na obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi zagovor. Prav take pa so tudi razlike v okoliščinah v zadevi VDSS sodba Pdp 293/2016, kjer je bilo s strani delavca prisotno fizično nasilje in grožnje, česar pa ni moč enačiti s konfliktno situacijo v konkretni zadevi, ki sicer, po mnenju pritožbenega sodišča, ne odstopa bistveno od povprečne konfliktne situacije do katere pride v primeru postopka izredne odpovedi ali odpovedi iz krivdnega razloga.

13. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča, da tožniku ni naložilo, naj predloži dokazila o nakazilih, podjemne pogodbe oziroma naj imenuje naročnika, ki bo sodišču na njegovo zahtevo predložil podatke o izvršenih plačilih. Ne drži sicer obrazložitev sodišča prve stopnje, da dejstva s tem v zvezi za odločitev niso odločilna, vendar pa gre po presoji pritožbenega sodišča za neprimeren, celo informativen dokaz. Toženka namreč niti po izpovedi tožnika ni podala trditev, ki bi jih sodišče lahko štelo za resnične, v kolikor tožnik naloženih dokazov ne bi predložil (peti odstavek 227. člena ZPP). Ob odsotnosti ustreznih trditev, kot jih predpisuje prvi odstavek 227. člena ZPP, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dokaznemu predlogu toženke ni sledilo. Sodišče pa tudi v okviru preiskovalnega načela (34. člen ZDSS-1) nima pooblastil, da bi izvajalo informativne dokaze, na podlagi katerih bi stranka ugotovila pravno ali dokazno pomembna dejstva, ki jih do takrat še ni navajala. Zaradi odsotnosti toženkinih točnejših trditev in upoštevajoč povezanost trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) pa ni moč upoštevati niti tozadevne izpovedi tožnika o prejemu 100 oziroma 200 EUR mesečno v zadnjih štirih mesecih, neutemeljeni pa so tudi očitki sodišču, da tožnika glede tega ni natančneje izprašalo. Sodišče prve stopnje torej z neizvedbo tega dokaza ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno navaja pritožba.

14. Pritožba neutemeljeno izpostavlja tudi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ji je naložilo, naj tožnika prijavi v obvezna zavarovanja, zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka je namreč tako dolžna ravnati že na podlagi 11. člena ZDR-1 in 32. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1)14. 15. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Zgolj upoštevaje navedene kriterije, ki jih je pravilno in v celoti upoštevalo tudi sodišče prve stopnje15, je prisojeno denarno povračilo v višini 6 mesečnih plač, ustrezno. Te odločitve zato toženka ne more uspešno izpodbiti z zato nerelevantnimi pritožbenimi navedbami glede števila otrok, ki jih tožnik ima, pravočasnostjo tozadevnih trditev, njihovega preseganja z izpovedjo, glede tega ali jih je tožnik dolžan tudi preživljati, itd., in tudi ne drži, da je sodišče dejansko stanje glede navedenega ugotovilo nepopolno.

16. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik uspel le s polovico svojega zahtevka, in da bi zato znesek prisojenih mu stroškov moral biti bistveno nižji. V konkretni zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa ni bilo ugotovljeno (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-116). Za stroške delavca pa v primeru uspeha velja določba prvega odstavka 154. člena ZPP, po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Šteje se, da je delavec z zahtevkom (v celoti) uspel, v kolikor je bila ugotovljena nezakonitost podane odpovedi. Za odmero stroškov ni odločilno, ali je bilo (v celoti) ugodeno tudi njegovim zahtevkom za npr. reintegracijo, reparacijo, višje nadomestilo plače, itd. Navedeni zahtevki se štejejo za del spora o prenehanju delovnega razmerja in ne gre za ločene (premoženjske) zahtevke delavca in se stroški zanje posebej ne odmerjajo (glede na vrednost zahtevka), ampak delijo usodo uspeha navedenega odločilnega zahtevka. To izhaja tudi iz Odvetniške tarife (OT)17, ki v tarifni številki 16/b za spore o prenehanju delovnega razmerja določa enotno nagrado, neodvisno od vrednosti spora, oziroma npr. plačila za delo. Povsem enako pa velja tudi za zahtevek za plačilo denarnega povračila ob morebitni razvezi pogodbe o zaposlitvi, neodvisno od tega, katera stranka je razvezo predlagala. Tudi ta se šteje za del spora o prenehanju delovnega razmerja in ne predstavlja samostojnega premoženjskega zahtevka delavca, za kar se zmotno zavzema pritožba. Ker je torej v konkretni zadevi tožnik v sporu (v celoti) uspel, saj je sodišče ugotovilo nezakonitost podane odpovedi, mu je toženka dolžna povrniti vse za pravdo potrebne stroške. Neutemeljeni in predvsem nerelevantni pa so vsi pritožbeni ugovori toženke o (ne)vloženih podrednih zahtevkih tožnika, in o tem, da je tožnik s svojimi zahtevki uspel le delno, v zvezi z zahtevkom po plačilu denarnega povračila pa naj bi uspela ona (razen po višini), ker naj ga tožnik sploh ne bi vložil. Tudi slednje namreč za odmero stroškov postopka, iz že pojasnjenih razlogov, sploh ni odločilno. Čeprav je sodišče prve stopnje za odločitev o stroških sicer res uporabilo napačno pravno podlago, tretji namesto prvi odstavek 154. člena ZPP, pa to v konkretni zadevi ni vplivalo na zakonitost odločitve.

17. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče tožniku nepravilno priznalo nagrado za tri pripravljalne vloge, saj te za pravdo niso bile potrebne. Nasprotna presoja sodišča prve stopnje je pravilna18. Prva pripravljalna vloga tožnika je bila vložena pred prvim narokom v zvezi z vloženim odgovorom na tožbo. Druga je bila vložena v odgovor na zelo obširno 1. pripravljalno vlogo toženke, sodišče je za njeno vložitev tožniku tudi določilo rok. Potrebna je bila tudi tretja pripravljalna vloga, saj se je z njo tožnik odzval na vlogo toženke, kateri je ta priložila tudi nove dokaze. Upoštevaje navedeno tako ne drži pritožbena navedba, da je bila potrebna zgolj tožba, in da bo zato sodišče tožniku moralo priznati stroške zgolj zanjo.

18. Ker je torej odločitev o nezakonitosti podane izredne odpovedi pravilna, je neutemeljen tudi sicer zgolj pavšalen pritožbeni ugovor, da je napačna tudi s tem povezana odločitev o reparacijskem zahtevku.

19. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi v zadevi.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprememb. 3 Prim. VSRS sklep VIII Ips 307/2015, VSRS sodba VIII Ips 122/2013. 4 Prim. VSRS sodba VIII Ips 86/2016. 5 In sicer, da je tožnik več let opravljal dolžnosti poveljnika oddelka, kar je neločljivo povezano s spoštovanjem temeljnih pravil in načel vojaške službe ter morale, kar vse pa je tožnik daljše obdobje kršil, z dobro organizirano, dalj časa trajajočo in protipravno dejavnostjo, poleg tega pa je izkoristil svoj položaj in zlorabil zaupanje toženke ter ji povzročil veliko materialno škodo, zaradi česar je tudi osebnostno neprimeren za opravljanje vojaške službe. 6 Tudi dobro organizirano in dlje časa trajajoče protipravno ravnanje tožnika, domišljen način izvrševanja kršitev, medijska odmevnost zadeve, obseg protipravne dejavnosti in način njenega izvajanja, preprečevanje nadaljnjega oškodovanja toženke, ničelna toleranca do teh ravnanj, itd. 7 Kot npr. v primeru osebnega, fizičnega napada na delodajalca, če se delavec zagovoru izmika, se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor, itd.. 8 Kar vključuje tudi plačilo nadomestila plače. 9 Jasno dejansko stanje, ugotovljeno višino škode in krivdo tožnika ter odsotnost možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja, itd. 10 Npr. s prepovedjo opravljanja dela. 11 Upoštevaje zapisnik o zaslišanju. 12 Da okoliščine iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 niso podane. 13 Zaradi odsotnosti intenzivnega osebnega odnosa. 14 Ur. l. RS, št. 111/13 in nadaljnji. 15 Da je bil tožnik pri toženki zaposlen skoraj 20 let, da je star 44 let, da ni bil upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, da ima srednjo izobrazbo strojni tehnik, da je bil v času izpovedi v postopku zaposlovanja, in da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito iz procesnega razloga. 16 Ur. l. RS, št. 2/04 in nadaljnji. 17 Ur. l. RS, št. 2/15 in nadaljnji. 18 Prvi odstavek 155. člena ZPP.