Jedro

Če med najemojemalcem in upravičencem (6. odstavek 25. člena ZDen) ni dosežen sporazum, lahko upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti. V takem primeru organ, ki vodi postopek, odloči o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, naknadno z dopolnilno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.4.2001. S to odločbo je tožena stranka spremenila 2. točko izreka delne odločbe Upravne enote N.m. z dne 26.10.2000 tako, da se glasi: "2. F.P. lahko uporablja nepremičnino parc. št. 1728/13 k.o. Č. do 7.12.2001, razen če se s pravnimi nasledniki denacionalizacijske upravičenke ne dogovori drugače"; ter odločila, da ostane v preostalem delu odločba navedenega prvostopnega organa nespremenjena (1. točka izreka); tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo pa zavrnila (2. točka izreka). Z delno odločbo prvostopnega organa pa je bilo odločeno: da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan pokojni upravičenki I.B. vrniti v last parc. št. 1728/13, vl. št. 1093 k.o. Č. (1. točka izreka), da mora dosedanji uporabnik, najemnik F.P. (tožnik), izročiti predmetno zemljišče v posest skrbniku za posebne primere po poteku roka, navedenega v najemni pogodbi (2. točka izreka), da bo o višini odškodnine, ki jo najemnik zahteva na podlagi bistvenega povečanja vrednosti zemljišča zaradi vlaganj, odločeno naknadno z dopolnilno odločbo (3. točka izreka), da se predmetno zemljišče da v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere T.B. (4. točka izreka), da bo v zemljiški knjigi po pravnomočnosti odločbe pri navedeni nepremičnini Okrajno sodišče v Novem mestu po uradni dolžnosti knjižilo lastninsko pravico v korist pokojne upravičenke (5. točka izreka), da stroškov postopka ni bilo (6. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje menilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje, v izogib ponavljanju, v skladu z določbami 2. odstavka 67. člena ZUS v celoti sklicuje.

Glede na tožbene ugovore pa sodišče prve stopnje še dodaja: Tožnik ima prav, da je treba v denacionalizacijskem postopku ugotoviti vrednost podržavljenega premoženja v času ob podržavljanju in ob vračanju ter da se vrednost kmetijskih zemljišč določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi podzakonskega predpisa iz 3. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Vendar pa se po mnenju sodišča prve stopnje tožnik moti, da na podlagi katastrskih podatkov ugotovljena razlika med vrednostjo v času podržavljenja in v času vračanja kmetijskega zemljišča pomeni že tudi ugotovljeno višino povečane vrednosti, do katere naj bi prišlo zaradi njegovih vlaganj v zemljišče. Tožnik, ki zatrjuje povečano vrednost predmetnega kmetijskega zemljišča, zaradi svojih vlaganj v to zemljišče (25. člen ZDen), mora taka vlaganja (nove investicije) tudi izkazati. Upravni organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, pa ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstoji dejansko stanje iz 25. člena ZDen, kot to meni tožnik.

V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal povečanje vrednosti podržavljenega vinograda in zahtevek oprl na 7. odstavek 25. člena ZDen, po katerem lahko vsaka fizična oseba, ki je vlagala v podržavljeno nepremičnino, zahteva od upravičenca iz naslova več vrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, in to v celoti. Da bi se zatrjevana tožnikova vlaganja v podržavljeno zemljišče ugotovila, je navedeni prvostopni organ, kot je to razvidno iz upravnih spisov, opravil več dejanj v upravnem postopku, vendar pa do ugotovitve višine teh vlaganj ni prišlo, ker med tožnikom in vlagateljem zahteve za denacionalizacijo o tem ni bilo doseženega soglasja. Vlagatelj je tako v skladu z določbami 6. odstavka 25. člena ZDen postavil zahtevek, da se podržavljeno zemljišče vrne upravičenki še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti zemljišča. Glede na navedeno po mnenju sodišča prve stopnje ni utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da prvostopni upravni organ v zvezi z ugotavljanjem povečane vrednosti predmetnega zemljišča ni opravil nobenega dejanja v postopku. Dejstvo je, da v obravnavanem primeru med pravnimi nasledniki denacionalizacijske upravičenke in tožnikom ni bilo doseženo soglasje o višini tožnikovih vlaganj v predmetno zemljišče, čeprav je bil v tej smeri voden postopek. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje upravni organ prve stopnje pravilno odločil v skladu s 6. odstavkom 25. člena ZDen, po katerem, če med najemojemalcem in upravičencem ni dosežen sporazum, lahko upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti. V takem primeru, pa organ, ki vodi postopek, odloči o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, naknadno z dopolnilno odločbo. Po mnenju sodišča prve stopnje zato tožnik s svojim ugovorom, da bi moralo biti o povečani vrednosti zemljišča zaradi vlaganj odločeno že v tem postopku, ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu.

Tožnik v pritožbi in v dveh dopolnitvah pritožbe zoper izpodbijano sodbo obširno ponavlja svoje tožbene navedbe in še dodaja: Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje spregledalo, da je vrednost njegovih vlaganj njegova lastnina, za katero jamči Ustava Republike Slovenije v 33. členu. Namen upravnega organa in vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka je jasna, ker ni vrednosti njegovih vlaganj, torej ni lastnine in iz le-te izhajajočih njegovih pravic. Tudi iz tega razloga je upravni organ dolžan ugotoviti vrednost njegove lastnine, ne glede na strinjanje ali nestrinjanje upravičencev. Ko bo ugotovljena vrednost njegove lastnine, bodo nastali pogoji, v zvezi s katerimi se lahko pričnejo enakopravna pogajanja med njim in upravičenci. Upravni organ je dolžan postopati nevtralno, kar v praksi pomeni dosledno izpolnjevanje veljavnih predpisov. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Prizadeta stranka T.B. (sin denacionalizacijske upravičenke), v odgovoru na tožnikovo pritožbo meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločilo pravilno, ponavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na tožnikovo pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe 6. in 7. odstavka 25. člena in 3. odstavka 44. člena ZDen.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča se tožnik moti, ko tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da na podlagi katastrskih podatkov ugotovljena razlika med vrednostjo v času podržavljenja in v času vračanja kmetijskega zemljišča pomeni že tudi ugotovljeno višino povečane vrednosti, do katere naj bi prišlo zaradi njegovih vlaganj v zemljišče. Tudi pritožbeno sodišče meni, da mora tožnik, ki zatrjuje povečano vrednost obravnavanega kmetijskega zemljišča, zaradi svojih vlaganj v to zemljišče (25. člen ZDen), taka vlaganja (nove investicije) tudi izkazati, da pa upravni organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstoji dejansko stanje iz 25. člena ZDen, kot to meni tožnik.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstvo, saj le-to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da v obravnavanem primeru med pravnimi nasledniki denacionalizacijske upravičenke in tožnikom ni bilo doseženo soglasje o višini tožnikovih vlaganj v obravnavano zemljišče, čeprav je bil v tej smeri voden postopek. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je upravni organ prve stopnje pravilno odločil v skladu s 6. odstavkom 25. člena ZDen, po katerem, če med najemojemalcem in upravičencem ni dosežen sporazum, lahko upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti. Zato je pravilno stališče prve stopnje, da v takem primeru organ, ki vodi postopek, odloči o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, naknadno z dopolnilno odločbo. Zato tožnik s svojim tožbenim ugovorom, ki ga ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da bi moralo biti o povečani vrednosti zemljišča zaradi vlaganj odločeno že v tem postopku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.