Jedro

Rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja je prekluzivni rok materialnega prava. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha ipso iure.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala odkup enosobnega stanovanja na naslovu E. za ceno 25.000,00 EUR. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki ponuditi v odkup po ceni 25.000,00 EUR enosobno stanovanje na območju Mestne občine Ljubljana – četrtna skupnost Center. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.018,18 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni ustrezno raziskalo dejanskega stanja, ker ni ugotovilo, ali je bila in kdaj je bila nepremičnina na P., vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Sodba tako glede bistvenega dejstva nima ustrezne obrazložitve. S tem pa je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je sodišče v celoti spregledalo trditve tožeče stranke o pravici do pridobitve drugega primernega stanovanja na podlagi določil 173. člena SZ-1. Tožnici je bilo predstavljeno, da denacionalizacijski postopek (oziroma postopek vrnitve zaplenjenega premoženja – tožnica kot pravni laik razlike ni poznala) še teče in da bo svoje zahtevke lahko vložila, ko bo to končano. To ji je bilo pojasnjeno, ko je bila na sestanku na Mestni občini Ljubljana, ki ga je omenjala zaslišana na prvem naroku za glavno obravnavo. Skladno z drugim odstavkom 173. člena SZ-1 ima tožnica pravico zahtevati drugo primerno stanovanje pet let po uveljavitvi SZ-1. Sodišče prve stopnje se o teh trditvah ni izreklo ne materialnopravno ne z vidika dejanskega stanja, saj določil SZ-1 sploh ne omenja. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejanskega stanja. Sodba tako glede bistvenih dejstev nima ustrezne obrazložitve. S tem pa je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica bi kot imetnica stanovanjske pravice morala imeti pravico do pridobitve lastninske pravice na stanovanju na podlagi določil VIII. poglavja SZ. Zaradi postopka denacionalizacije bi morala imeti pravico do pridobitve lastninske pravice na podlagi 125. člena SZ. Pravice do nakupa stanovanja na naslovu P. tožeča stranka ni mogla izkoristiti, saj v času njene izselitve za to še niso bili podani pravni in dejanski pogoji. V razmerju s tožečo stranko sploh ni bilo lastnika, ki bi na nakup lahko pristal. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali in kdaj je bila nepremičnina na naslovu P., vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno ugotovilo, da je bil po preteku roka, v katerem bi tožnica lahko zahtevala odkup stanovanja na naslovu P., dne 14.7.1994 vložen predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja po določilih Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) in da je bilo z delnim sklepom z dne 7.7.2004, ki je postal pravnomočen 31.8.2004, odločeno, da se premoženje ne vrne upravičencem, ampak se jim izplača odškodnina. Sodišče prve stopnje je tako izrecno ugotovilo, da premoženje na naslovu P., upravičencem ni bilo vrnjeno v naravi. Zato pritožbena očitka o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vrnitve nepremičnine in kršitvi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena.

Ne drži, da je sodišče prve stopnje spregledalo tožničine trditve o pravici do drugega primernega stanovanja na podlagi določil 173. člena Stanovanjskega zakona ( v nadaljevanju SZ-1) ter da tega določila sploh ni omenilo. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku obrazložitve na strani 9 izrecno pojasnilo, zakaj tožnica svojega zahtevka ne more utemeljevati na podlagi 173. člena SZ-1. Ker se navedeno določilo uporablja v primeru, ko je stanovanje, ki je predmet odkupa, vrnjeno upravičencu do denacionalizacije, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo, sklicevanje na določilo 173. člena SZ-1 ni utemeljeno. Poleg tega pa na stanovanju na naslovu E. 5, katerega odkup tožnica primarno zahteva, tožnica ni imela stanovanjske pravice. V tem stanovanju namreč prebiva na podlagi najemne pogodbe za nedoločen čas, ki jo je sklenila s toženko leta 1996. Neutemeljeno tako pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se do določila 173. člena SZ-1 ni materialnopravno opredelilo, prav tako pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice za nedoločen čas na stanovanju na naslovu P. na podlagi stanovanjske pogodbe, ki jo je sklenila s pravno prednico tožene stranke leta 1978. V skladu z določilom 123. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS/I, št. 18/1991,

v nadaljevanju

SZ) je lahko imetnik stanovanjske pravice v dveh letih po uveljavitvi SZ uveljavljal pravico do nakupa stanovanja, za katerega ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica na dan 19.10.1991 pridobila pravico do nakupa stanovanja na naslovu P.. Odkupa stanovanja pa nikoli (ne ustno ne pisno) ni zahtevala, kar izrecno izhaja iz njenih trditev, podanih na naroku dne 1.7.2010. Ko je dvoletni rok, v katerem bi tožnica lahko zahtevala odkup stanovanja, dne 19.10.1993 pretekel, je njena pravica zahtevati odkup ugasnila. Rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja je prekluzivni rok materialnega prava. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha ipso iure. Tako drži, kar v pritožbi izpostavlja pritožnica, in sicer da bi morala imeti pravico do pridobitve lastninske pravice na stanovanju na podlagi določil VIII. poglavja SZ. Tožnica je pravico odkupa imela, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ker pa je ni izkoristila, je njena pravica ugasnila. Pravno dejstvo, da tožnica v predpisanem roku ni vložila zahteve za odkup stanovanja, namreč utemeljuje pravni sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožnice pravilno zavrnilo.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da je bilo tožnici predstavljeno, da denacionalizacijski postopek še teče in da bo svoje zahtevke lahko vložila, ko bo ta končan ter da v razmerju do nje sploh ni bilo lastnika, ki bi lahko pristal na odkup. Kot že rečeno, tožnica odkupa stanovanja na naslovu P. nikoli ni zahtevala. Prav tako pa ne drži, da je glede nepremičnine na P. tekel denacionalizacijski postopek. Šele potem, ko je tožničina pravica zahtevati odkup stanovanja že ugasnila, je bil julija 1994 sprožen predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja. Sklicevanje tožnice na tek denacionalizacijskega postopka zato ni utemeljeno. Prav tako ne drži, da v razmerju do tožnice ni bilo lastnika, ki bi lahko na odkup pristal. V skladu z določilom 111. in 113. člena SZ je pravna prednica tožene stranke postala lastnica stanovanja z dnem uveljavitve SZ. Glede na to, da tožnica odkupa stanovanja na P. nikoli ni zahtevala, pa so trditve o tem, da ni bilo lastnika, ki bi na nakup lahko pristal, še dodatno neutemeljene.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na določilo 125. člena SZ. Z ustavno odločbo U-I-268/96 so bili razveljavljeni peti in sedmi odstavek 125. člena SZ ter prvi stavek osmega odstavka tega člena. Pa tudi sicer določila 125. člena SZ v obravnavanem primeru ni moč uporabiti. V drugem odstavku 125. člena SZ je izrecno določeno, da lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice zahteva odkup od upravičenca do denacionalizacije potem, ko je bilo stanovanje upravičencu do denacionalizacije vrnjeno. V obravnavanem primeru pa denacionalizacijskega postopka ni bilo, postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja pa je bil sprožen potem, ko je tožničina pravica zahtevati odkup že ugasnila, pri čemer premoženje upravičencem ni bilo vrnjeno v naravi v last in posest. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve, zato je tožena stranka dolžna svoje pritožbene stroške kriti sama (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).