Jedro

Ker z obravnavano pogodbo tiha družba ni mogla nastati, saj ni šlo niti za vložitev premoženjskega vložka, niti za gospodarski subjekt kot nosilca tihe družbe, tudi ni mogla nastati sporna pogodbena obveznost, ki je povezana z (domnevnim) tožnikom deležem kapitala v neobstoječi tihi družbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek za plačilo 9,534.639,60 EUR in podrejeni tožbeni zahtevek za izročitev 83.880 navadnih imenskih delnic izdajatelja Krke d. d. z oznako KKRG z njihovo prevknjižbo v korist tožnika v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki se vodi pri KDD, ugodilo pa je drugemu podrejenemu tožbenemu zahtevku za plačilo 4,560.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zamude. Prisojeni znesek pomeni 40 % kupnine, ki jo je toženec dosegel pri prodaji poslovnega deleža v družbi S. d. o. o., kar se je zavezal plačati s pogodbo z 9. 6. 2004. To pogodbo je sodišče opredelilo kot darilno pogodbo iz hvaležnosti, zavrnitev glavnega in prvega podrejenega zahtevka pa je utemeljilo z nedokazanostjo zatrjevanega dodatnega ustnega dogovora o drugačnem načinu plačila kupnine (izreki pod točkami I., II. in III. sodbe). O nasprotnem tožbenem zahtevku je odločilo tako, da mu je delno ugodilo in tožencu po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) naložilo plačilo zneska 328.612,08 EUR, ker ni dokazal, da bi plačal kupnino za delnice po dveh drugih kupnih pogodbah. Presežni dajatveni zahtevek za plačilo 143.027,77 EUR, kolikor je znašala kupnina za dve stanovanji, je zavrnilo zaradi prenehanja teh terjatev s plačilom in dodatno tudi zaradi zastaranja. Zavrnilo je še nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij v tihi družbi, ki se je oblikovala v družbi S. d. o. o., sklenjeni 9. 6. 2004 (izreki pod točkami IV. in V./1 in 2 sodbe). S posebnim sklepom je odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prisojo dolžne kupnine za delnice (izrek pod točko IV. prvostopenjske sodbe o nasprotnem tožbenem zahtevku). Pritožbi toženca je delno ugodilo in zaradi drugačne pravne presoje pogodbe prvostopenjsko sodbo v njenem izreku pod točko III. spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4,560.000 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi podrejeni tožbeni zahtevek iz tožbe), v ostalem pa je to pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem obsegu (izrek pod točko V./2 prvostopenjske sodbe o zavrnjenem nasprotnem tožbenem zahtevku za plačilo kupnine za dve stanovanji) potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Tožnik v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo izpodbija odločitev o njemu naloženemu plačilu kupnine za delnice v znesku 328.612,08 EUR in glede v pritožbenem postopku spremenjene odločitve o njegovem drugem podrejenem tožbenem zahtevku za plačilo dela kupnine od prodaje poslovnega deleža v višini 4,560.000 EUR. Predlaga, da se reviziji ugodi in tožencu naloži v plačilo stroške revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zatrjuje, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker iz obrazložitve ni razvidno, zakaj je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kupnina za delnice ni bila plačana. Vztraja, da je prodajalcema plačal kupnino v gotovini ob sami sklenitvi posla v prostorih borznoposredniške hiše in podaja svojo utemeljitev, zakaj je izkustveno bolj logična njegova trditev o plačani kupnini. Po njegovem dokazna ocena pritožbenega sodišča ni prepričljiva. Tudi prvostopenjsko sodišče je zgolj pavšalno omenilo, da tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu in s tem zagrešilo enako procesno kršitev. V zvezi z odločitvijo o delu kupnine za poslovni delež tožnik najprej (ne prav točno) povzema nekatere razloge pritožbenega sodišča o presoji pogodbe z 9. 6. 2004, nato pa zatrjuje njihovo nejasnost in medsebojno nasprotje. Med drugim poudarja, da ne drži, da mora biti nagib iz darilne pogodbe razviden, da se tako ali tako domneva, da ima obveznost podlago, četudi ta ni izražena, to pa še toliko bolj velja za nagib. Pomembna je tudi okoliščina, da se v času sklepanja pogodbe ni vedelo, kolikšna bo kupnina. Tožnik vztraja, da sta stranki jasno izrazili svojo voljo o delitvi kupnine, pridobljene s prodajo poslovnega deleža. Medsebojno nasprotje vidi v dveh zaporednih stavkih pritožbene sodbe, da sta stranki želeli neodplačen prenos premoženja z izplačilom kupnine kot nagrade oziroma darila, nato pa, da toženec ni imel namena podariti premoženjske koristi tožniku. Neustrezno poimenovanje pogodbe še ne pomeni njene navideznosti, pogodbenika nista ničesar prikrivala. Zapis o tožnikovi upravičenosti do 40 % kupnine je jasen, v istem deležu je bil tožnik soudeležen pri upravljanju družbe S. d. o. o., izplačilo vložka pa ni bila stvar tega postopka.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od pomembnih omejitev je prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka pravdne stranke in revizijsko sodišče vezani na odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale tudi pritožbeni preizkus. Nedovoljeno je tako neposredno kot posredno (v preobleki procesnih ali materialnopravnih kršitev) izpodbijanje teh ugotovitev.

7. Revizijsko sodišče je v točki 3. te sodbe podrobneje povzelo tožnikove revizijske trditve o izpodbijanju njemu naloženega plačila 328.612,08 EUR, ki jih je z nasprotno tožbo zahteval toženec. Gre za kupnino v zvezi s tožnikovim nakupom delnic po dveh pogodbah iz marca in julija 2004. Iz povzetka tožnikovih navedb izhaja, da se ne strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča (v točkah 34 do 36 sodbe), ki je bila potrjena na pritožbeni stopnji (v točkah 6 do 9 te sodbe). Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni nestrinjanje z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami, česar (kot že omenjeno) na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati niti v preobleki procesnih kršitev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je obe sodbi mogoče preizkusiti, saj so navedena vsa odločilna dejstva. Že pritožbeno sodišče je tožniku pojasnilo, da njegovo subjektivno tolmačenje izvedenih dokazov in sklicevanje na indice ne zadostuje za drugačno dokazno oceno. Sama sklenitev obeh kupnih pogodb za delnice ni bila sporna, prenos na tožnika tudi ne, zato je bilo na tožniku dokazno breme glede trditve, da je tudi sam izpolnil svojo obveznost, torej plačal kupnino, česar pa mu ni uspelo dokazati.

8. Tožnik zaradi toženčevega delnega pritožbenega uspeha tudi ni uspel s svojim drugim podrejenim tožbenim zahtevkom za plačilo dela kupnine, dosežene ob prodaji poslovnega deleža družbe S. d. o. o. Svoj tožbeni zahtevek je utemeljeval s pogodbo z 9. 6. 2004, ki sta jo pogodbenika (sedanji pravdni stranki) poimenovala kot „Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij - v tihi družbi, ki je oblikovana v družbi S. d. o. o.“. V tej pogodbi je bil toženec opredeljen kot nosilec tihe družbe, sicer pa je bil direktor S. d. o. o., tožnik pa kot tihi družbenik, bil pa je komercialni direktor družbe G. d. o. o., v kateri je družba S. d. o. o. že imela določen poslovni delež. Pravdni stranki sta se v 1. členu med drugim dogovorili, da tožniku kot tihemu družbeniku pripada 40 % kapitala tihe družbe v družbi S. d. o. o. in v 5. členu, da mu ob prodaji poslovnega deleža družbe S. d. o. o. pripada temu ustrezen del kupnine. Določili sta tudi nekatere korporacijske pravice, nista pa navedli, kaj je podlaga opredelitvi, da tihemu družbeniku - tožniku pripada 40 % kapitala tihe družbe. Še več, po podatkih spisa izrecno nista želeli nikakršnega zapisa o morebitnem materialnem vložku tihega družbenika ob ustanovitvi tihe družbe. To pa dejansko pomeni, da ni šlo za ustanovitev tihe družbe. V skladu s 159. členom takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah tiha družba nastane s pogodbo, na podlagi katere tihi družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje koga drugega pridobi pravico do udeležbe pri dobičku podjetja. Nosilec tihe družbe je lahko le gospodarski subjekt in ne fizična oseba oziroma družbenik, vložek v podjetje pa mora biti premoženjske narave (ne pa nepremoženjske, kot so prizadevanje, trud in podobno). Zato s pogodbo z 9. 6. 2004 ni bila ustanovljena tiha družba, kot sta pravilno presodili obe sodišči in česar tožnik v reviziji ne izpodbija.

9. Prvostopenjsko sodišče je zato skušalo ugotoviti, ali sta pravdni stranki veljavno sklenili pogodbo drugačne pravne narave. Iz vsebinskih razlogov je izključilo družbeno pogodbo in mandatno pogodbo, na koncu pa se je opredelilo, da gre za darilno pogodbo iz hvaležnosti po 534. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker je tožnik kot komercialni direktor G. d. o. o., v kateri je družba S. d. o. o. imela določen poslovni delež, znatno pripomogel k sanaciji družbe G. d. o. o. v času njene prisilne likvidacije in k njeni kasnejši rasti. Tožnik je sicer imel zelo dobro plačo, s katero je bil po lastni izjavi zadovoljen. Pritožbeno sodišče je pritrdilo materialnopravni presoji prvostopenjskega sodišča, da ne gre za mandatno in tudi ne za družbeno pogodbo, ni pa se strinjalo z opredelitvijo o darilni pogodbi iz hvaležnosti oziroma o tako imenovanem remuneratoričnem darilu. Poudarilo je, da iz pogodbe ni razviden nagib hvaležnosti, zlasti pa ne subjektivni dejanski stan, torej toženčev darilni namen.

10. Po 534. členu OZ se za darilno pogodbo šteje tudi pogodba, ki jo je darovalec sklenil iz hvaležnosti ali kakšne druge moralne obveznosti, če obdarjenec ni imel pravice s tožbo zahtevati darila. Tudi za to obliko darilne pogodbe je seveda potreben darilni namen. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da tak namen ne izhaja iz pogodbe z 9. 6. 2004, ki jo je tožnik uveljavljal kot podlago svojega zahtevka. Podlaga obveznosti iz 5. člena pogodbe, da tožniku v primeru prodaje poslovnega deleža družbe S. d. o. o. pripada 40 % kupnine, je v 1. členu opredeljena ugotovitev, da ima tožnik v tihi družbi 40 % kapitala, kaj pa je podlaga te ugotovitve, pogodbenika nista navedla. Ustrezna podlaga bi na primer lahko bil materialnopravni vložek, ki pa ga pogodbenika po podatkih spisa izrecno nista želela vnesti v pogodbo. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeno opozorilo, da tožnik pomembnega dejstva o materialnem vložku ni navedel in so revizijske trditve o nepomembnosti te okoliščine zmotne. Ker z obravnavano pogodbo iz že pojasnjenih razlogov tiha družba ni mogla nastati, ni mogla nastati niti obveznost iz 5. člena pogodbe, ki je povezana z (domnevnim) tožnikovim deležem kapitala v neobstoječi tihi družbi. Ali z drugimi besedami: tako zapisana pogodba ne utemeljuje tožbenega zahtevka za plačilo dela kupnine za prodani poslovni delež v družbi S. d. o. o. Če sta pravdni stranki tožniku poleg plače in iz nje izhajajočih dodatkov in nagrad res želeli za dobro opravljeno delo v družbi G. d. o. o. darovati denar oziroma ga dodatno nagraditi, bi morali pogodbo oblikovati drugače, kot pravilno poudarja tudi pritožbeno sodišče. 11. Zapis v pogodbi o tožnikovi upravičenosti do 40 % kupnine torej ni jasen, kot skuša prikazati revident, saj ni mogoče izolirano upoštevati le enega stavka ene pogodbene določbe ne glede na vsebino in ujemanje z drugimi pogodbenimi določbami. Podobno velja za revidentove trditve o neskladju razlogov pritožbenega sodišča o želji pravdnih strank po neodplačnem prenosu premoženja z izplačilom kupnine kot nagrade ter neobstoječem darilnem namenu. Revizija te razloge iztrga iz celote ostalih in na tak način prikazuje nasprotje. Že med obema stavkoma je vstavljena ugotovitev, da neodplačnega prenosa nista ustrezno zapisali, da sam toženec ni imel darilnega namena, pa jasno izhaja tudi iz razlogov v 14. točki obrazložitve. Celovito branje razlogov iz 14. in 16. točke zato ne potrjuje revizijsko zatrjevane procesne kršitve.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.