Jedro

Psihiatrija uči, da lahko strah po končanem zdravljenju izzveni, lahko pa preide v akutno stresno motnjo in post travmatske stresne motnje. Tako že prehaja med posledice, ki jih trpi oškodovanec zaradi tega ali onega vzroka, na primer zmanjšanja življenjske aktivnosti. Časovno gledano se strah uvršča med preteklo škodo, duševne bolečine pa med bodočo škodo. Strah se pojavi pred nečim neznanim, duševne bolečine pa nastanejo zaradi znane posledice. To odseva tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki strah, ki pusti pri oškodovancu trajne posledice, uvršča med duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni, tako da mora tožena stranka - zavarovalnica plačati tožeči stranki J. B. 7.085.000SIT (z besedo: sedem milijonov petinosemdeset tisoč tolarjev) ter mu povrniti 589.294 SIT pravdnih stroškov, vse z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 28.9.2001 do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 99.100 SIT stroškov za revizijo z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 7.4.2005 do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 7.215.000 SIT odškodnine in mu povrniti pravdne stroške, vse z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe 28.9.2001 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči 3.12.1994, ko je kot kolesar trčil z osebnim vozilom, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke, ki je zato odgovorna zanj. Ob upoštevanju objektivne odgovornosti voznika, je tožnikovo sokrivdo ocenilo na 35 %, za kolikor je znižalo odškodnino. Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo je prisodilo v naslednjih zneskih: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.200.000 tolarjev, za strah 1.100.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.800.000 tolarjev, kar znese skupaj 11.100.000 SIT oziroma ob upoštevanju tožnikove sokrivde prisojenih 7.215.000 tolarjev. Sodišče je presežni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi se je pritožila toženka in sodišče druge stopnje je delno ugodilo njeni pritožbi glede tožnikove sokrivde, ki jo je zvišalo na 45 % in glede višine denarne odškodnine, saj jo je znižalo tako, da je določilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.800.000 tolarjev, za strah 900.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000 tolarjev. Od skupne denarne odškodnine 8.700.000 tolarjev je ob upoštevanju tožnikove sokrivde prisodilo 4.785.000 tolarjev in ustrezno spremenilo izrek o povrnitvi pravdnih stroškov. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil revizijo tožnik, ki se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe in prisoditev take odškodnine, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se odškodnina zviša za nadaljnjih 2.430.000 tolarjev, torej toliko, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje. Po njegovem je prvostopenjsko sodišče pravilno razmejilo tožnikovo soodgovornost na 35 % in ni bilo razloga, da bi jo sodišče druge stopnje zvišalo na 55 %. Ne strinja se z zaključkom pritožbenega sodišča, da je bil kot kolesar manj opazen, saj je imel prižgano luč, ki so jo osvetljevali tudi žarometi osebnega avtomobila. Voznik je imel za steklom boljšo preglednost od tožnika, ki je imel v megli rosne oči in je zato slabše videl. Res sta bila oba vinjena, pri čemer je imel voznik osebnega avtomobila nižjo stopnjo alkohola v krvi, a je bil za udeležence v prometu bolj nevaren. Poleg tega je bil voznik osebnega avtomobila z zunanjim delom vozila več kot za 10 cm na levem voznem pasu, saj je bila razdalja merjena od kolesa. V zvezi z znižano odškodnino za nepremoženjsko škodo pa meni, da sodišče ne bi smelo znižati odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Povzema posledice, ki jih trpi, in meni, da je sodišče druge stopnje preveč upoštevalo dejstvo, da se je 36-letni tožnik izobraževal za medicinskega tehnika, toda kasneje zaradi pomanjkanja koncentracije in slabega vida, šole ni dokončal. V zvezi z odškodnino za strah poudarja intenzivnost in trajanje strahu ter meni, da je bila odškodnina v znesku 1.100.000 tolarjev primerna, glede telesnih bolečin pa povzema trajanje vseh prestanih bolečin in poudarja dejstvo, da bo bolečine trpel do konca življenja in da tožnik ne prebije dneva in ne trenutka brez bolečin.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

V zvezi z odgovornostjo zavarovanca tožene stranke je treba ugotoviti, da se v našem pravnem redu motorno vozilo šteje za nevarno stvar in da je prav osebno vozilo povzročilo tožniku škodo (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Ker za škodo od nevarne stvari po 174. členu ZOR odgovarja njen imetnik oziroma lastnik, je za nesrečo odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki je imel zavarovano odgovornost pri toženi zavarovalnici, ki je torej odgovorna. Toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožnik kriv za to, ker kolesa ni vozil pravilno, torej je možna oprostitev odgovornosti po 177. členu ZOR. Ko je sodišče ugotovilo v kakšnih okoliščinah je prišlo do nesreče, se je prepričalo, da je nastala zaradi hude krivde poškodovanega kolesarja, pa tudi voznika osebnega avtomobila. Oba sta bila namreč močno vinjena in sta vozila tam, kjer ne bi smela: kolesar tik ob sredinski črti, čeprav bi moral voziti ob desnem robu cestišča; voznik osebnega avtomobila pa tako, da je z levima kolesoma vozil 10 cm čez vzdolžno os ceste in čez sredinsko neprekinjeno črto ter prehitro glede na vremenske razmere. Ob takem stanju je sodišče prve stopnje pri vozniku osebnega avtomobila pravilno upoštevalo, da ni odgovoren samo po načelu vzročnosti, temveč je za nesrečo tudi kriv, kar vpliva na oceno deleža njegove odgovornosti. Zato je pravilno ocenilo, da je zaradi nevarnosti vozila, ki šibkejšim udeležencem v prometu kot so pešci in kolesarji povzroča večjo škodo, in- zaradi vožnje v nasprotju s predpisi, skoraj dvakrat toliko kriv za nesrečo kot oškodovani kolesar, to je 65 %, kolesar pa je kriv do 35 %. Sodišče druge stopnje je upoštevalo voznikovo skrb za pešce in kolesarje, na katere bi lahko naletel ob svojem desnem robu cestišča, vendar to ne opravičuje njegove vožnje preko neprekinjene vzdolžne ceste, ki je delila vozišče na dva nasprotna pasova. Glede na to je sodišče ugodilo reviziji oškodovanega tožnika in ob uporabi prvega odstavka 380. člena ZPP njegovo krivdo spet znižalo na 35 %.

Revizija je delno utemeljena tudi glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je v nesreči trpel pretres možganov, globoko odrgnino okrog levega očesa, izbuljenje levega očesa, zlom VI. do VIII. rebra na levi strani z izlivom krvi v prsno votlino, udarjenino srca, travmatsko vnetje osrčnika in rane na levi strani čela, spodnji ustnici in na bradi. Že sodišče druge stopnje je dovolj natančno povzelo potek kirurškega zdravljenja, pri katerem je trpel zelo hude bolečine dva dni, nato pa še pet dni, ko je bil priklopljen na različne aparature in je moral prenašati različne zdravstvene posege. V bolnišnici je bil 12 dni v sobi z več bolniki in brez zasebnosti. Tudi po vrnitvi domov je imel še srednje hude bolečine, ki so bledele eno leto, vendar se še in se bodo v bodoče izražale na levi strani reber ob nenadnih gibih ali ob spremembah vremena in kot skoraj vsakodnevni hudi glavoboli. Za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku 3.200.000 tolarjev, kar je pravična odškodnina. Tudi odškodnina v znesku 6.800.000 tolarjev za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kolikor je sodišče prve stopnje prisodilo 42-letnemu oškodovancu zato, ker v bodoče ne bo smel opravljati nobenih napornejših aktivnosti (kot večje naprezanje v življenju ali pri športu in rekreaciji), zlasti pa bo imel težave zaradi posledic poškodbe očesa, saj nima globinskega vida in ima zato težave v vsakdanjem življenju (hoja po stopnicah in po neravnem terenu), ne more voziti avtomobila in ne more opravljati svojega bolničarskega oziroma kuharskega poklica. Sodišče druge stopnje je pri tem precenilo okoliščino, da se bo usposobil za medicinskega tehnika, saj ni izkazano, da bi mu to uspelo. Revizijsko sodišče je torej ob uporabi 200. in 203. člena ZOR ocenilo, da bi bila pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je trpel in jo bo trpel tožnik kot telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.200.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.800.000 tolarjev, zato je delno ugodilo reviziji in deloma zvišalo odškodnino za ti dve obliki nepremoženjske škode (prvi odstavek 380. člena ZPP). Odškodnino za strah pa je sodišče druge stopnje kljub tožnikovemu resnemu strahu med zdravljenjem povsem upravičeno znižalo. Tožnik se je lahko utemeljeno bal za življenje in je bil zaradi narave poškodbe (oči in prsni koš) še posebej zaskrbljen za izid zdravljenja. Toda psihiatrija uči, da po končanem zdravljenju strah lahko izzveni, lahko pa preide v akutno stresno motnjo in post travmatske stresne motnje. Tako že prehaja med posledice, ki jih trpi oškodovanec zaradi tega ali onega vzroka, na primer zmanjšanja življenjske aktivnosti (op.1). Časovno gledano se strah uvršča med preteklo škodo, duševne bolečine pa med bodočo škodo. Strah se pojavi pred nečim neznanim, duševne bolečine pa nastanejo zaradi znane posledice. To se odraža tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki strah, ki pusti pri oškodovancu trajne posledice, uvršča v drugo obliko nepremoženjske škode - v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (op.2). Za prestani strah je odškodnina, ki jo je sodišče druge stopnje znižalo na 900.000 tolarjev visoka v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi in ni nobene potrebe po zvišanju. Zato je sodišče v tem delu po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo. Tako je tožniku prisodilo za nepremoženjsko škodo skupaj 10.900.000 tolarjev odškodnine, kar glede na 65 % odgovornost zavarovanca toženke znese 7.085.000 tolarjev.

Sprememba sodbe sodišča druge stopnje je vplivala tudi na tožnikov uspeh v pravdi in na stroške pravdnega postopka (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker je tožnik po reviziji praktično uspel tako, kot pred sodiščem prve stopnje, mu mora toženka povrniti 589.294 tolarjev pravdnih stroškov, stroškov pritožbenega postopka pa tožniku ni treba povrniti. Upravičen je tudi do povrnitve stroškov za revizijo, ki jih je sodišče odmerilo tako, da je priznalo za odvetniške stroške 750 točk, to je 82.500 tolarjev in za DDV 16.500 tolarjev.

Op. 1: A. Božič Penko: Strah kot nepremoženjska škoda, CZ, Scientia Iustitia, Ljubljana, 2003, stran 40. Op. 2: Na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 43/02 z dne 6.11.2002.