Jedro

Pravica do denarne pomoči je za prebivanje izven Azilnega doma določena kot alternativna pravici do žepnine zaradi prebivanja v Azilnem domu. Obeh navedenih pravic ni dopustno kumulirati, kot zmotno menijo tožniki, pač pa se ti dve pravici izključujeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 7.12.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožeče stranke oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da je tožečim strankam z dnem 17.11.2005 prenehala pravica do prejemanja denarne pomoči v višini 103.828,00 SIT, ki jim je bila dodeljena z odločbo tožene stranke z dne 10.12.2004. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo na podlagi ugotovitve dejanskega stanja, ki je skladno s podatki in listinami v predloženih upravnih spisih. Tožniki sicer v tožbi ugovarjajo, da niso točna navedena dejstva v izpodbijani odločbi in da jim je tožena stranka odrekla pravico do denarne pomoči iz razloga, ker da so zapustili azilni dom, vendar tožniki za takšne navedbe nimajo podlage v izpodbijani odločbi, pač pa je tožena stranka svojo odločitev v dejanskem pogledu oprla na okoliščino, da so se tožniki dne 17.11.2005 nastanili v azilnem domu, medtem ko so bili predhodno nastanjeni drugje, namreč na naslovu: ... Sodišče prve stopnje navaja tudi določbo 1. odstavka 45. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003, 85/2005 - odl. US), po kateri je namreč dolžnost tožene stranke, da za nastanitev tujcev, ki so v postopku pridobitve azila, organizira azilni dom in zanj skrbi ter v skladu z določbo 2. odstavka 45. člena ZAzil v azilnem domu nastani prosilce za azil, kjer jim zagotovi oskrbo, ki vključuje obleko, prehrano in žepnino. Pravica do denarne pomoči, ki je konkretnem primeru predmet spora, pa je zakonska pravica iz 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZAzil. Po tej določbi imajo prosilci za azil, med drugimi pravicami iz 1. - 7. alinee 1. odstavka 43. člena ZAzil, tudi pravico do denarne pomoči ali žepnine. Po mnenju sodišča prve stopnje iz citirane določbe tako z uporabo jezikovne metode razlage pravnih norm izhaja, da je pravica do denarne pomoči določena kot alternativa pravici do žepnine in da obeh navedenih pravic ni dopustno kumulirati, kot zmotno menijo tožeče stranke, pač pa se ti dve pravici izključujeta. Zato po mnenju sodišča prve stopnje tožeče stranke nimajo podlage v zakonu oziroma v citirani določbi 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZAzil, kolikor menijo, da jim (poleg ostalih pravic iz 1. odstavka 43. člena v zvezi z 2. odstavkom 45. člena ZAzil v obsegu, določenem z 2. in 3. členom Pravilnika o načinih in pogojih zagotavljanja pravic prosilcev za azil in tujcem, ki jim je bila priznana posebna oblika zaščite - Uradni list RS, št. 80/2002 - Pravilnik), gre dodatno še pravica do denarne pomoči iz 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZAzil v zvezi s 7. členom Pravilnika. Pri tem pa tožeče stranke s tožbo niti ne izpodbijajo ugotovitve tožene stranke, da so že od 17.11.2005 dalje nastanjeni v azilnem domu, kjer imajo zagotovljeno vso oskrbo in žepnino. Ključni tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba v dejanskem pogledu temelji na napačni ugotovitvi tožene stranke, da so tožeče stranke zapustile azilni dom, pa je po presoji sodišča prve stopnje neutemeljen, saj je protispisen, ker tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja prav nasprotno, namreč, da so se tožeče stranke dne 17.11.2005 nastanile in od tedaj dalje prebivajo v azilnem domu (kjer imajo zagotovljeno vso oskrbo in žepnino), pravilnost te ugotovitve pa potrjujejo tudi podatki in listine v predmetnih upravnih spisih.

Tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijano odločbo poudarjajo, da dejstva v izpodbijani sodbi niso točna, saj jim je bila denarna pomoč neupravičeno ukinjena in jim v azilnem domu ni zagotovljena vsa oskrba. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njihovi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in toženi stranki pošlje zadevo v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno citiralo določbe 4. alinee 1. odstavka 43. člena, 1. in 2. odstavka 45. člena ZAzil in določbe 2., 3. in 7. člena Pravilnika. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in utemeljeno svojo odločitev v dejanskem pogledu oprla na okoliščino, da so se tožeče stranke dne 17.11.2005 nastanile v azilnem domu, kjer imajo zagotovljeno vso oskrbo in žepnino, medtem ko so bile predhodno nastanjene drugje, namreč na naslovu: ...., kar vse izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz določbe 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZAzil (prosilci za azil imajo med drugim tudi pravico do: denarne pomoči ali žepnine) z uporabo jezikovne metode razlage pravnih norm izhaja, da je pravica do denarne pomoči določena kot alternativna pravici do žepnine in da obeh navedenih pravic ni dopustno kumulirati, kot zmotno menijo tožeče stranke, pač pa se ti dve pravici izključujeta. Tudi pritožbeno sodišče v zvezi s tem meni, da zato tožeče stranke nimajo podlage v zakonu oziroma v citirani določbi 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZAzil, kolikor menijo, da jim, poleg ostalih pravic iz 1. odstavka 43. člena v zvezi z 2. odstavkom 45. člena ZAzil v obsegu, določenem z 2. in 3. členom Pravilnika, gre dodatno še pravica do denarne pomoči iz 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZAzil v zvezi s 7. členom Pravilnika. Pri tem pa tožeče stranke s tožbo in sedaj tudi s pritožbo zoper izpodbijano sodbo niti ne izpodbijajo ugotovitve tožene stranke, da so že od 17.11.2005 dalje nastanjene v azilnem domu, v katerem imajo zagotovljeno vso oskrbo in žepnino. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da je ključni tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba v dejanskem pogledu temelji na napačni ugotovitvi tožene stranke, da so tožeče stranke zapustile azilni dom, neutemeljen, saj je protispisen, ker tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja prav nasprotno, namreč, da so se tožeče stranke dne 17.11.2005 nastanile in od tedaj dalje prebivajo v azilnem domu, v katerem imajo zagotovljeno vso oskrbo in žepnino, pravilnost njene ugotovitve pa potrjujejo tudi podatki in listine v upravnih spisih.

Glede na navedeno je tudi neutemeljena pritožbena trditev tožečih strank, da jim je denarna pomoč neupravičeno ukinjena in da jim v azilnem domu ni zagotovljena vsa oskrba, saj to ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožečih strank in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.