Jedro

Tožena stranka bi bila dolžna tožnici povrniti izgubljeno korist od nekdaj podržavljenega premoženja tudi v primeru, če bi sporna stanovanja ves čas oddajala zastonj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 714,7 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka za nemožnost uporabe oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja plačati tožeči stranki odškodnino v višini 25.355,97 € (prej 6.076.304,27 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2006 dalje, preostanek obrestnega dela zahtevka, t.j. za čas od dneva vložitve tožbe do 21. 3. 2006, pa je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo tudi k plačilu tožničinih pravdnih stroškov.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Svojo odločitev je oprlo na argumentacijo, da višina odškodnine na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ne more biti odvisna tega, kolikšno korist je z dejansko zbranimi najemninami v času od uveljavitve tega zakona do vrnitve podržavljenega premoženja ustvarila tožena stranka, temveč od tega, kolikšno korist bi (lahko) bila ustvarila tožnica, če bi mogla sama uporabljati oziroma upravljati nepremičnino v tem obdobju.

3. Tožena stranka vlaga revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotuje argumentaciji pritožbenega sodišča in v zvezi z njo trdi, da višina najemnine po drugem odstavku 72. člena ZDen, ki ustreza prikrajšanju tožnice, ne bi smela presegati vrednosti dejanskih iztržkov tožene stranke. V nasprotnem primeru bi bila tožnica neupravičeno obogatena, s čimer bi bil izjalovljen osnovni namen ZDen, ki je v popravi in ne v ustvarjanju krivic. Tako tožnica, nadaljuje, ne more biti upravičena do imaginarne vsote, glede katere ni razlogov, ki bi kazali, da jo je bilo sploh mogoče doseči. Zaključi, da je neupoštevanje višine dejansko zbranih najemnin pri izračunu odškodnine nepravično in neživljenjsko. Izpodbijani sodbi očita tudi neobrazloženost. 4. Tožnica se v odgovoru na revizijo sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) v zvezi s pravno naravo predmetnega zahtevka in načinom izračuna njegove višine. Opozarja, da bi morala tožena stranka povrniti tožnici izgubljene koristi tudi v primeru, če bi zastonj oddajala sporne prostore.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Temeljni vprašanji, ki ju zastavlja revizija, sta, ali sta nižji sodišči ravnali prav, ko sta pri odmeri odškodnine tožnici za nemožnost uporabe oziroma upravljanja stanovanjskega dela denacionalizirane nepremičnine izhajali iz ugotovitve o pričakovani povprečni najemnini za neprofitna stanovanja v spornem obdobju, nista pa upoštevali dejanskih zneskov najemnine, ki jih je tožena stranka zbrala v tem obdobju, in ali je tožnica s tem neupravičeno obogatena. Odgovora da in nikakor ne ponuja v zvezi s tem že dodobra izoblikovana sodna praksa VS RS(1) in na njej temelječi izčrpno podani razlogi izpodbijane sodbe o namenu norme drugega odstavka 72. člena ZDen, o pravni naravi zahtevka iz tega naslova in o načinu oziroma metodi ugotavljanja njegove višine (na str. 2–4 te sodbe), h katerim revizijsko sodišče nima kaj dodati. Revidentki v poduk naj zato le ponovi v odgovor na revizijo vzeti citat sodbe VS RS II Ips 330/2000 z dne 1. 2. 2001, ki se v parafrazirani obliki glasi: tožena stranka bi bila dolžna tožnici povrniti izgubljeno korist od nekdaj podržavljenega premoženja v po nižjih sodiščih ugotovljeni višini tudi v primeru, če bi sporna stanovanja ves čas oddajala zastonj.

8. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

9. Ker je tožena stranka v revizijskem postopku izgubila, mora v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožnici povrniti stroške revizijskega postopka. Revizijsko sodišče je slednji priznalo in odmerilo stroške na podlagi specifikacije v odgovoru na revizijo ter tako toženi stranki naložilo v plačilo 714,7 € zadevnih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj zadeve II Ips 501/2006, II Ips 592/2006, II Ips 218/97, II Ips 339/98, II Ips 40/2000, II Ips 241/98 idr.