Jedro

V sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti skupno priznanega zneska po posameznem računu, saj sodišče prve stopnje ni konkretno pojasnilo višine posameznih postavk po posameznem računu, ki jo je upoštevalo pri izračunu skupno priznanega zneska. Takšen preizkus ni mogoč niti ob upoštevanju zneskov zavrnjenih postavk, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 214330/2012 z dne 9. 1. 2013 v veljavi, tako da je tožena stranka (v nadaljevanju toženca) dolžna v roku 8 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 51,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 11. 2012 do plačila in 32,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 2. 2013 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). V preostalem je predmetni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo postavke vodenje rezervnega sklada, češ da tožnica ni izkazala, zakaj oziroma kje je določena ta postavka. Navedeno ne drži in daje občutek, da sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo trditev in dokazov tožnice. V 2. pripravljalni vlogi je navedla, zakaj je vodenje rezervnega sklada obračunano dvojno, podlaga za takšno obračunavanje pa je v Pogodbi o upravljanju in aneksu, ki ju je sodišče prve stopnje vpogledalo. Tožnica pa ni vtoževala rezervnega sklada, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Sodba v zvezi s tem nima razlogov. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti postavke sredstva za investicijsko vzdrževanje, čeprav ta ni bila predmet tožbenega zahtevka, po ugotovitvi, da tožnica te postavke ni izkazala, pa je od vtoževanega zneska po posameznih računih napačno odštelo tudi zneske iz omenjene postavke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da so zahtevki po računih št. 000 z dne 30. 11. 2011, 000 z dne 31. 5. 2012, 000 z dne 30. 6. 2012 in 000 z dne 31. 8. 2012 neutemeljeni. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Na tožničino pritožbo sta toženca odgovorila.

4. Zoper ugodilni del I. točke izreka in zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožujeta toženca iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlagata, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve glede ugoditve tožbenemu zahtevku z dokazno oceno in da se do dokazov sploh ni opredelilo. Toženca sta navajala, da tožnica ni dokazala trditev, da je vtoževane zneske plačala iz lastnih sredstev, vendar se sodišče prve stopnje do njunih navedb ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do njunih navedb, da je po stališču uveljavljene sodne prakse poleg računov vedno treba predložiti potrdilo o plačilu. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da izstavljen račun pomeni tudi opravljeno storitev in plačilo računa. Iz izsiljenih izjav dobaviteljev ne izhaja, v kakšni višini in kdaj je bil plačan posamezni račun. Tožnica ni dokazala plačila obratovalnih stroškov dobaviteljem z izpisom plačila posameznega računa iz lastnega TRR v višini in z datumom plačila posameznega računa dobavitelja, zato je ugotovitev sodišča, da je tožnica plačala sporne račune dobaviteljem iz lastnih sredstev, protispisna. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo je ustavno pravico do enakega obravnavanja pred zakonom, ustavno pravico do sodnega varstva in pravico do nepristranskega sodišča. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi priče tožencev A. A., temveč je brez utemeljitve verjelo priči tožnice B. B., ki je zgolj na splošno opisoval upravljanje stavbe. Na 21. strani obrazložitve sodbe so sporne postavke v računih pomanjkljivo navedene, posledično pa ni odločeno o vseh spornih postavkah ob upoštevanju vseh ugovornih navedb. Tako ni upoštevano, da sta toženca ugovarjala še postavkam: elektrika (pri računih pod oznako 1, 2, 3), U. (pri računih pod oznako 1, 2), stroški hišniškega stanovanja (pri računu pod oznako 4), instalacije V. (pri računu pod oznako 5), toplotna postaja E. (pri računu pod oznako 9), E. servis dimnikarske storitve (pri računu pod oznako 11). Posledično o računih Elektra, Instalacije V. in E. sploh ni odločalo. Obenem je priznalo posamezne postavke tudi v tistem delu, ki ga tožnica sploh ni vtoževala, pri ostalih pa odločitve ni obrazložilo oziroma ni izvedlo dokazne ocene. Priznalo je postavke (ključi, ključavnice S., račun SPL, popravilo toplotne postaje E., izvršilni stroški), ki sta jim toženca v 1. pripravljalni vlogi argumentirano ugovarjala, tožnica pa na ugovorne navedbe tožencev ni odgovorila, zato se na podlagi 214. člena ZPP štejejo ugovori za utemeljene, dejstva za priznana in terjatev v tem delu za neizkazano. Do ugovornih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Odločitev o zamudnih obrestih je neobrazložena, poleg tega je z njo prekoračen tožbeni zahtevek, saj zneskov po postavki zamudne obresti tožnica ni vtoževala. Stroške čiščenja je sodišče prve stopnje priznalo v višini 200,00 EUR mesečno s skopo obrazložitvijo, da je tožnica izkazala tako podlago, obseg in višino, kar pa ne drži, saj iz podjemne pogodbe s čistilko izhaja znesek plačila 125,18 EUR, iz izstavljenih računov za čiščenje pa izhaja, da čistilka ne obračunava DDV. Stroške hišnika je priznalo v obračunani višini 300,03 EUR na podlagi pogodbe, neverodostojnega pričanja B. B. in ocene, da so bila dela opravljena. Višina teh stroškov je protispisno ugotovljena, saj iz pogodbe izhaja znesek 48.000 SIT z DDV oziroma 200,00 EUR mesečno. Pri odločanju o postavki dimnikarske storitve ... se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožencev, da stanovanje tožencev nima dimnika in do izpovedi priče tožencev, da storitve niso bile opravljene. Stroške kurjača je priznalo z obrazložitvijo, da mora biti nadzor plinskih in drugih gorilnih teles organiziran permanentno in da se to navzven ne vidi in je tako delo kurjača potrebno, česar pa tožnica ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora tožencev, da so naloge kurjača že predmet pogodbe o vzdrževanju, ki je sklenjena z Energetiko. Strošek zimske službe je priznalo v celoti na podlagi pogodbe, ni pa se opredelilo do ugovora tožencev, da gre za čiščenje javne površine oziroma da gre za čiščenje na delu, ki ga je dolžan čistiti hišnik, zato teh stroškov nista dolžna nositi. Strošek elektroinštalacije B. je priznalo s protispisno obrazložitvijo, da naloga izvajalca ni samo popravilo, temveč so potrebni tudi preventivni ukrepi, česar tožnica ni zatrjevala. Ni se opredelilo do ugovornih navedb tožencev, na katere tožnica ni odgovorila, zaradi česar jih je šteti za utemeljene (214. člen ZPP). Obseg del ni izkazan z izpovedjo priče B. B., prav tako ni izkazano plačilo računov. Stroške ključev in ključavnic je sodišče prve stopnje priznalo, čeprav tožnica v zvezi s to postavko ni podala navedb, hkrati pa se do ugovornih navedb tožencev ni opredelilo. S takšnim postopanjem je prekršilo načelo enakega obravnavanja strank v postopku. Postavko gasilnih aparatov A. je priznalo z obrazložitvijo, da se morajo glede gasilnih aparatov opravljati in izvajati vsi predpisani ukrepi po pooblaščenih družbah, vendar obveza ukrepov sama po sebi ne more biti podlaga za priznanje te postavke. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb tožencev in izpovedi priče A. A. V zvezi s stroškom hišniškega stanovanja ... se ni opredelilo do navedb tožencev, da se stroški fasade krijejo iz rezervnega sklada, ki jim tožnica ni nasprotovala. Postavko delilniki U. je priznalo z obrazložitvijo, da je tožnica pravilno opredelila to postavko, vendar podlage za takšno oceno ni pojasnilo. Stroške deratizacije je priznalo z utemeljitvijo, da se je dejavnost izvajala, ne da bi se sodišče prve stopnje opredelilo do navedb tožencev, da se v tistem letu deratizacija ni izvajala, in ne da bi pojasnilo, s čim je tožnica postavko dokazala. Sodišče prve stopnje je priznalo vtoževane zneske po sedmih računih v skupnem znesku 51,08 EUR, zavrnilo po štirih računih, računa pod oznako 12 pa ni omenilo. Teh zneskov ni mogoče preveriti. Poleg tega ni pojasnilo, kako je, če sploh je, upoštevalo preplačila tožencev pri posameznih spornih računih. Do ugovornih navedb tožencev glede izvršilnih stroškov se ni opredelilo. Odločitev o stroških je napačna.

5. Pritožbi tožnice in tožencev sta utemeljeni.

6. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

O pritožbi tožnice:

7. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje (v celoti) zavrnilo (vtoževane) zneske po računih št. 000 z dne 30.11.2011, št. 000 z dne 31.5.2012, št. 000 z dne 30. 6. 2012 in št. 000 z dne 31.8.2012, niso izrecno navedeni, je pa ob upoštevanju višine vtoževanih zneskov po navedenih računih o njih mogoče sklepati iz predhodne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč kot neutemeljene zavrnilo naslednje postavke: zavarovanje, rezervni sklad(1), sredstva za investicijsko vzdrževanje in fotokopiranje, seštevek navedenih postavk v omenjenih računih pa presega vtoževani znesek po teh računih. Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je odločitev o zavrnitvi postavke vodenje rezervnega sklada posledica neupoštevanja navedb in dokazov tožnice (s čimer smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjave), temveč temelji na dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala podlage za njihovo zaračunavanje. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med zavrnilnim delom izreka in njegovo obrazložitvijo podano nasprotje. Ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje ohranilo sklep o izvršbi v veljavi za znesek 51,08 EUR (prvi odstavek I. točke izreka), iz izreka nadalje izhaja, da je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo za znesek 98,03 EUR. Obenem iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožnica ni upravičena do zneskov zgoraj naštetih postavk po računih (zavarovanje, vodenje rezervnega sklada, sredstva za investicijsko vzdrževanje in fotokopiranje), katerih seštevek znaša kar 124,55 EUR. Zaradi ugotovljenega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razveljavitveni razlog.

8. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti postavke sredstva za investicijsko vzdrževanje, ki je sploh ni vtoževala.

O pritožbi tožencev:

9. Iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka ohranilo sklep o izvršbi v veljavi za znesek 51,08 EUR, medtem ko iz obrazložitve sodbe (str. 24) izhaja, da je tožnica upravičena do zneskov po računih v skupni višini 51,69 EUR. Med izrekom in obrazložitvijo je torej podano neskladje. Poleg tega ni mogoče preizkusiti niti skupno priznanega zneska po posameznem računu, saj sodišče prve stopnje ni konkretno pojasnilo višine posameznih postavk po posameznem računu, ki jo je upoštevalo pri izračunu skupno priznanega zneska. Takšen preizkus ni mogoč niti ob upoštevanju zneskov zavrnjenih postavk, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi. Do utemeljenosti vtoževanega zahtevka po računu št. 000 se sodišče prve stopnje na str. 24 obrazložitve sploh ni opredelilo. Glede na razloge sodišča prve stopnje o zamudnih obrestih, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče ugotoviti, ali se ti nanašajo na postavko zamudne obresti v računih (ki je tožnica niti ni vtoževala) ali na zakonske zamudne obresti, zato odločitve sodišča prve stopnje tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker glede na vse navedeno sodbe sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razveljavitveni razlog.

10. S pritožbenimi očitki o protispisnosti, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, toženca v resnici grajata dokazno oceno, kar pa v postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

11. Držijo pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugovorov tožencev, zlasti do ugovora, da ni izkazano, da je tožnica iz lastnih sredstev plačala račune dobaviteljem in izvajalcem (iz obrazložitve sodbe namreč izhaja le ugotovitev, da so bile poravnane obveznosti do nekaterih dobaviteljev in izvajalcev); do ugovora glede postavke toplotna postaja E. v devetem računu; do ugovora v zvezi s postavko elektrika po prvih treh računih; do ugovora o čiščenju javne površine oziroma o čiščenju na delu, ki ga je dolžan čistiti hišnik, v zvezi s postavko zimska služba; do ugovora v zvezi z izvršilnimi stroški. V zvezi s postavko delilniki U., ki sta ji toženca ugovarjala, sodišče prve stopnje ni podalo takšnih razlogov, da bi bilo mogoče odločitev o utemeljenosti te postavke preizkusiti. Toženca nista konkretizirano ugovarjala postavki instalacije V. v petem računu, v zvezi s postavko hišniškega stanovanja SPL pa nista postavila ugovora, da se stroški fasade krijejo iz rezervnega sklada.

Odločitev pritožbenega sodišča:

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama tožnice in tožencev v celoti ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo namreč treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev, saj se o stroških postopka odloča ob upoštevanju uspeha v pravdi, ki v tem trenutku še ni znan. Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti ugotovljeno neskladje med izrekom in obrazložitvijo, v obrazložitvi pa podati razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih. Da bo preizkus odločitve mogoč, bo treba v obrazložitvi jasno navesti, katerim postavkam po posameznem računu je ugodeno (in v kakšni višini) in katere so zavrnjene (in v kakšni višini). V obrazložitvi bo treba pojasniti tudi skupno priznani oziroma zavrnjeni znesek po posameznem računu. Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati navedbe tožnice o tem, katere postavke iz računov vtožuje (tožnica je navajala, da ne vtožuje postavke sredstva za investicijsko vzdrževanje in postavke zamudne obresti) in v kakšni višini. Ponovno bo moralo pregledati ugovorne navedbe tožencev in se v obrazložitvi sodbe opredeliti do vseh, ki so pravno relevantne. Upoštevati bo moralo tudi navedbe tožencev o plačanih akontacijah v zvezi s posameznimi računi in o preplačilih ter se do njih opredeliti.

14. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.

Op. št. (1): Pri tem ni dvoma, da je sodišče prve stopnje odločalo o postavki vodenje rezervnega sklada.