Jedro

Postopek za oprostitev plačila sodnih taks je pravdi vzporedni postopek, ki je po svoji naravi podoben (splošnemu) upravnemu postopku. Iz tega razloga se glede pravice do povračila stroškov postopka subsidiarno (poleg določb ZST) uporabijo določbe ZUP, skladno s temi pa je dolžna toženka, ker se je postopek začel na njeno zahtevo (zahtevala je izdajo odločbe o odmeri takse), sama kriti stroške, ki so s postopkom nastali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožena stranka ni dolžna plačati sodne takse za pritožbo z dne 6. 5. 2008 (prvi odstavek izreka) in odločilo, da sama krije svoje stroške v zvezi z zahtevo za odmero sodne takse (drugi odstavek izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper stroškovni del odločitve iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa v zavrnilnem delu spremeni tako, da toženki prizna stroške za zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse ter stroške pritožbe. Navaja, da je z izpodbijanim sklepom v prvem odstavku izreka sodišče prve stopnje ugodilo navedbam toženke v zahtevi za izdajo odločbe o odmeri taks in toženki zaradi zastaranja ni odmerilo takse za pritožbo z dne 6. 5. 2008. Zavrnilo pa je njeno zahtevo po povračilu stroškov v zvezi z navedeno zahtevo za izdajo odločbe o odmeri taks. Takšen sklep v zavrnilnem delu je nezakonit, ker je toženka morala reagirati na plačilni nalog sodišča prve stopnje o odmeri takse za pritožbo z dne 6. 5. 2008 tako, da je zahtevala preko svoje pooblaščenke izdajo odločbe in v njej tudi opozorila na taksno zastaranje, saj bi morala drugače zastarano takso plačati. Odvetnica ji je navedeno storitev tudi upravičena zaračunati, sodišče pa je v skladu z določbo ZPP glede na uspeh navedene vloge povračilo stroškov dolžno priznati. Enako je odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. II Cp 2125/2010. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Za presojo taksne obveznosti v konkretnem primeru v skladu s prehodno določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1 – Ur. l. RS, št. 37/2008) se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona (to je pred 1. 10. 2008) do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. To pomeni, da je treba v predmetni zadevi upoštevati določbe Zakona o sodnih taksah (ZST – Ur. l. RS, št. 20/2004), ki predvideva, da sodišče taksnemu zavezancu, ki ne plača takse za vlogo, poslano po pošti, pošlje opomin, naj v 15-ih dneh od njegovega prejema plača sodno takso (4. odstavek 26. člena ZST). Na zahtevo stranke mora sodišče izdati odločbo o odmeri, zoper katero ima stranka pravico do pritožbe, če se ne more več pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (27. člen ZST), kar velja za konkretni primer.

V zvezi s sporno taksno obveznostjo je ugotoviti, da je toženka vložila pritožbo dne 6. 5. 2008, kar pomeni, da je tega dne tudi nastala taksna obveznost za plačilo takse za pritožbo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije izhaja, da toženka takse ob sami vložitvi pritožbe ni plačala, je pa sodišče prve stopnje 8. 5. 2008 sicer izdalo opomin za plačilo takse za pritožbo, vendar pa tega toženki očitno ni odposlalo, saj v spisu ni vročilnice. Naslednji nalog za plačilo sodne takse za pritožbo in opomin je bil toženki poslan dne 3. 2. 2011. Toženka je na sodišče naslovila zahtevo za izdajo odločbe v zvezi z nalogom za plačilo sodne takse, pri tem pa pripomnila, da je obveza plačila sodne takse že zastarala in priglasila stroške za podano zahtevo za izdajo odločbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je zahteva za plačilo sodne takse za pritožbo že zastarala, zato je sklenilo, da tožena stranka takse za pritožbo po nalogu z dne 3. 2. 2011 ni dolžna plačati. O zastaranju pravice zahtevati plačilo sodne takse govori 1. odstavek 9. člena ZST, ki je veljal v času vložitve tožbe in v času zastaralnega roka. Pravica zahtevati plačilo sodne takse tako zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Takso je treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost (1. odstavek 4. člena ZST). Če ni določeno drugače, nastane taksna obveznost za vlogo takrat, ko se ta izroči sodišču (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST). To je bilo dne 8. 5. 2008 (list. št. 100). Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse je tako začelo teči ob izteku leta 2008 in je dvoletni zastaralni rok potekel 1. 1. 2011. Glede priglašenih stroškov v zvezi z zahtevo za izdajo odločbe o odmeri takse, je sodišče prve stopnje ocenilo, da niso potrebni stroški postopka, zato jih ni priznalo.

V zvezi s predlogom za povrnitev stroškov zahteve za izdaje odločbe v zvezi s plačilnim nalogom, pritožbeno sodišče opozarja, da je stališče temeljnega oziroma glavnega postopka, ki teče med pravdnima strankama, postopek za oprostitev sodnih taks vzporedni postopek (primer je sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 34/2003 z dne 13. 3. 2003), ki je po svoji naravi podoben (splošnemu) upravnemu postopku. Gre namreč za poseben postopek med stranko (konkretno toženko) na eni strani in državo oziroma sodiščem, ki odloča o pravici te stranke, ne glede na razmerje do nasprotne stranke, na drugi strani. Zakon, katerega subsidiarna uporaba pride v obravnavanem primeru v poštev, je Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki v 4. členu določa smiselno uporabo pravil upravnega postopka tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. odstavku ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim zakonom. Četudi so sodne takse del pravdnih stroškov, slednji pa so postransko vprašanje pravdnega postopka, je plačilo sodne takse posebna obveznost stranke v odnosu do države in gre tako za odločanje o javnopravnem in ne civilnem razmerju (enako sklep VSL opr. št. IV Cp 2009/2009). Plačilo sodne takse je posebna obveznost stranke v odnosu do države in tudi odmera sodne takse je zgolj vprašanje odnosa med državo in stranko in nič od opisanega ne predstavlja civilnega razmerja. Vprašanje sodnih taks so torej javnopravne zadeve v smislu določb ZUP in ker je sodišče prve stopnje izdalo odločbo o odmeri takse (1. odstavek 27. člena ZST) na zahtevo toženke, gredo stroški v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Prvi odstavek 113. člena ZUP namreč določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu, ipd.) gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevo II Cp 2125/2010, kjer gre za drugačno dejansko stanje. V navedeni zadevi je sklep o odmeri sodne takse že postal pravnomočen in njegova ponovna izdaja ni bila dovoljena. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno začelo postopek izterjave sodne takse po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 113. člena ZUP odločilo, da gredo posebni stroški tožeče stranke v breme proračuna. Drugi odstavek 113. člena ZUP namreč določa, da če se postopek začne po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek za stranko neugodno končal, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izguba časa in zaslužka).

V konkretnem primeru se je postopek začel na zahtevo toženke, ki je zahtevala izdajo odločbo o odmeri takse, zato gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki (toženki) med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek 113. člena ZUP), konkretno torej toženke. Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz vsebinsko drugih razlogov.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.