Up-156/96

19. junij 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B.Š., ki ga zastopa Z.K., odvetnik v M. na seji senata dne 19. junija 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča republike Slovenije št. II Kr 7/96 z dne 17.5.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je dne 3.6.1996 vložil po svojem pooblaščencu, odvetniku Z.K., ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP). Pritožnik zatrjuje, da je podaljšanje pripora v nasprotju z njegovo pravico do osebne svobode in do (omejenega) trajanja pripora. Najprej zato, ker o obstoju okoliščin, s katerimi sodišče utemeljuje begosumnost, v spisu ni dokazov, pa tudi zato, ker je bil pritožnik že zaslišan in soočen z nekaterimi pričami in tako njegovo sodelovanje v nadaljnjem postopku za dokončanje preiskave ni več neogibno potrebno. Poudarja še, da dosedaj še ni bil kaznovan in da je poklicno, sorodstveno in čustveno vezan na Maribor, kar vse ne izkazuje nobene begosumnosti. Vrhovnemu sodišču očita, da ni odločilo o ponujeni varščini, sodišču, pri katerem teče preiskava pa, da ni razčistilo dejstva, ali je z zdravstvenega stališča sploh sposoben za bivanje v priporu. Ustavnemu sodišču predlaga, da ustavni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča razveljavi in odredi njegovo izpustitev na prostost.

2.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom pripor, odrejen s sklepom dežurnega preiskovalnega sodnika št. Kr 621/95 z dne 22.12.1995 in podaljšan s sklepi senata Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 16/96 z dne 19.1.1996 in št. Ks 49/96 z dne 19.2.1996 in s sklepom senata Vrhovnega sodišča št. II Kr 5/96 z dne 21.3.1996, na predlog preiskovalnega sodnika podaljšalo še za en mesec. Ob podanem formalnem pogoju za podaljšanje pripora iz drugega odstavka 205. člena ZKP je namreč ugotovilo, da preiskovalni sodnik iz utemeljenih razlogov še ni mogel končati preiskave, saj gre za zelo obsežno kazensko zadevo, v kateri je potrebno opraviti številna preiskovalna dejanja. Po ugotovitvi Vrhovnega sodišča se preiskovalna dejanja opravljajo kontinuirano, pri čemer je preiskovalni sodnik zaslišal že 224 prič, vseh prič - oškodovancev, ki jih mora zaslišati, pa je 274. Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu glede obstoja pripornega razloga begosumnosti zaključuje, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora niso spremenile. Kot takšne okoliščine navaja pritožnikovo dvojno državljanstvo ter dva bančna računa in osebni avtomobil, ki se nahajajo v tujini. Zaključka o obstoju nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti pobegnil, po oceni Vrhovnega sodišča ne more omajati zagovornikova navedba, da ima pritožnik v Sloveniji podjetje in stanovanje.

B.

3.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave pa se sme osebo, zoper katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavni pojem "potrebno za potek kazenskega postopka" se nanaša tudi na zagotovitev obdolženčeve prisotnosti v kazenskem postopku. Brez njega kazenskega postopka sploh ni mogoče izvesti. Pripor zaradi begosumnosti je mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in v zakonu.

4.ZKP določa v 1. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

5.Sodišče je v izpodbijanem sklepu kot okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pritožnik pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku navedlo tri (objektivna) dejstva (glej 2. točko te obrazložitve). Podatki o navedenih okoliščinah izhajajo iz kazenske ovadbe in zagovora, ki ga je podal pritožnik. Pritožnik njihovi pravilnosti oziroma resničnosti do sedaj ni nikoli ugovarjal, zato jih je sodišče utemeljeno štelo za podlago svoji odločitvi. Ni pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nedvoumno razvidno, da bi sodišče ugotovljena dejstva oziroma okoliščine apliciralo na konkreten položaj pritožnika in jih povezalo z njegovim značajem, poklicem, premoženjem, družinskimi vezmi in ostalimi osebnimi okoliščinami ter vezmi z državo, v kateri se preganja, kar šele lahko ob pričakovani (visoki) kazni potrdi nevarnost bega. Da je sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora to vendarle storilo, je posredno razvidno iz sklicevanja Vrhovnega sodišča na okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora zoper pritožnika. V sklepu o odreditvi pripora in nadaljnjih sklepih o njegovem podaljšanju je namreč sodišče iste okoliščine v večji meri povezovalo s pritožnikovimi osebnimi okoliščinami, zlasti z njegovimi družinskimi razmerami (samski, brez otrok, oče je v tujini), premoženjskim stanjem (brez premoženja v Sloveniji) in tudi (ne)zaposlenostjo, na podlagi katerih je zaključilo, da ga na Slovenijo nič ne veže.

6.Neogibnost pripora se, glede na obvezno navzočnost obdolženca v kazenskem postopku, ob podanem pripornem razlogu begosumnosti predpostavlja, tako v teku preiskave kot tudi v nadaljevanju kazenskega postopka, kolikor je vložena obtožnica. Dejstvo, da je bil pritožnik že zaslišan v preiskavi in soočen z nekaterimi pričami, zato ne more predstavljati razloga, ki bi neogibnost pripora izključeval.

7.Za odločanje o ponujeni varščini Vrhovno sodišče ni pristojno. Sklep o varščini izda med preiskavo preiskovalni sodnik (199. člen ZKP), ki je pri odločanju o predlogu dolžan ponovno oceniti vse okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, kot tudi vse tiste okoliščine, ki govorijo za izpustitev obdolženca na prostost. Med zadnje gotovo sodijo tudi težave z zdravjem, na katere se pritožnik - ne da bi jih konkretno opredelil - sklicuje v ustavni pritožbi.

8.Najdaljši rok trajanja pripora v preiskavi določa 205. člen ZKP. V obravnavanem primeru najdaljši zakonski rok z izpodbijanim sklepom ni prekoračen. V izpodbijanem sklepu so tudi navedeni razlogi, ki narekujejo podaljšanje pripora do izteka zakonskega roka. Nasprotnih argumentov - razen splošne trditve, da traja pripor predolgo - pritožnik ni navedel. Ob odsotnosti nasprotnih argumentov, iz katerih bi izhajalo, da za podaljšanje pripora v obravnavanem primeru ni razlogov ali pa so le-ti neutemeljeni, Ustavno sodišče tudi kršitve 23. člena Ustave ni ugotovilo.

9.Ker torej, glede na navedeno, zatrjevane kršitve ustavnih pravic pritožnika očitno niso podane, je Ustavno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu, ki so ga sestavljali:

Predsednik senatadr. Boštjan M. Zupančič