Jedro

Neprerekana dejstva potrjujejo, da tožnik za predmetno gradnjo, za katero ni sporno, da je zanje predpisano gradbeno dovoljenje, nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja, niti ga nikoli ni imel, kar pomeni podlago za ukrep iz 152. člena ZGO-1. Napačna klavzula o pravnomočnosti, ki je bila kasneje razveljavljena, pa ne pomeni pridobljenega pravnomočnega gradbenega dovoljenja, pač pa zgolj napačno ugotovitev prvostopenjskega organa o nastopu dejstva pravnomočnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu izrekel inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje zidanega objekta tam navedenih tlorisnih dimenzij, ki se nahaja v ..., na južnem delu zemljišča s parc. št. 3185/7 k.o. ... S 1. točko izreka mu je naložil njegovo celotno odstranitev ter vzpostavitev prejšnjega stanja, sicer se bo v skladu s 4. točko izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah ali s prisilitvijo, z 2. točko izreka pa ustavitev njegove nadaljnje gradnje. V 3. točki izreka je določil prepovedi iz 158. člena ZGO-1 in odločil, da mora tožnik takoj po izpolnitvi obveznosti iz 1. točke izreka o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik za gradnjo predmetnega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, ki bi ga moral pridobiti, zato gre za nelegalno gradnjo. Glede pridobljenega gradbenega dovoljenja za legalizacijo navedenega objekta z dne 17. 4. 2007 navaja, da je bilo s strani drugostopenjskega organa odpravljeno, zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja pa zavrnjena. Prav tako je bilo zaradi vložene pritožbe razveljavljeno potrdilo o pravnomočnosti navedenega gradbenega dovoljenja z dne 28. 5. 2007. 3. Drugostopni organ je izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa dopolnil še s 7. točko, ki se glasi, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnil in ugotovil, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo. V zavrnilnem delu pritrjuje odločitvi in razlogom, ki izhajajo iz odločbe prvostopenjskega organa.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je za legalizacijo stanovanjske hiše, ki je bila zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 2. 12. 2004, podal vlogo za legalizacijo, v zvezi s katero je bilo 17. 4. 2007 izdano gradbeno dovoljenje. Njegovo pravnomočnost je potrdil prvostopenjski organ s potrdilom z dne 28. 5. 2007. Sklicuje se na posledice pravnomočne odločbe, ki izhajajo iz 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerih pravnomočne odločbe ni več mogoče izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti jo je mogoče samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, kar ureja tudi Ustava v 158. členu. Navaja, da je odprava pravnomočne odločbe v obnovljenem postopku mogoča samo v primeru, če odločba še ni bila izvršena, kar pomeni, da pridobljene pravice še niso bile izkoriščene, sicer jo je treba razveljaviti. Poudarja, da tudi, če bi se v obnovljenem postopku nezakonito pravnomočno odločbo odpravilo za nazaj, je to mogoče samo, če je mogoče za nazaj odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Pravice, ki jih je tožnik pridobil iz pravnomočnega gradbenega dovoljenja so že izkoriščene, saj se je na podlagi legalnega dovoljenja že v vselil v zgrajen in dokončan stanovanjski objekt. Tako izdane pravnomočne odločbe zato ni bilo mogoče odpraviti in za nazaj odpraviti pravnih posledic, ki jih je pravnomočno gradbeno dovoljenje povzročilo za tožnika, ne da bi se poseglo v njegovo lastninsko pravico. Navedeno pomeni, da pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano 27. 4. 2007 s potrdilom o pravnomočnosti z dne 28. 5. 2007, ni mogoče ne razveljaviti ne odpraviti, brez grobih posegov v že pridobljeno tožnikovo lastninsko pravico. Tožnik je stanovanjsko hišo začel uporabljati in upravičeno verjel in zaupal v pravnomočno odločbo upravnega organa. Poleg tega pravnomočne odločbe s pritožbo sploh ni mogoče izpodbijati. Poudarja, da je pravnomočnost pomembna ustavna kategorija in se sklicuje na 158. in 31. člen Ustave. Zaradi nezakonitega ravnanja (razveljavitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja, pravilno odprave, op. sodišča) je nezakonita tudi izpodbijana inšpekcijska odločba. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje, do plačila, pod izvršbo.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na 152. členu ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj pomeni nelegalno gradnjo, izhaja iz 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

8. Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da obravnavana gradnja pomeni nelegalno gradnjo, zato so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. 9. Iz neprerekanih ugotovitev toženke v izpodbijani odločbi izhaja, da je tožnik za legalizacijo predmetne gradnje sicer pridobil gradbeno dovoljenje (odločba UE Novo mesto št. 351-935/2006-18 z dne 17. 4. 2007), in da je isti organ s potrdilom št. 021-327/2007-16 z dne 28. 5. 2007 potrdil njegovo pravnomočnost. Prav tako pa tudi izhaja, da je bilo navedeno potrdilo o pravnomočnosti zaradi pravočasno vložene pritožbe razveljavljeno, gradbeno dovoljenje pa je bilo z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-37/2007-39-KB z dne 27. 11. 2009 odpravljeno in tožnikova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo predmetnega objekta zavrnjena. Navedeno odločitev ministrstva je potrdilo tudi naslovno sodišče s sodbo I U 2221/2009-15 z dne 23. 9. 2010, zato je istega dne postala pravnomočna. Navedena neprerekana dejstva potrjujejo, da tožnik za predmetno gradnjo, za katero ni sporno, da je zanje predpisano gradbeno dovoljenje, nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja, niti ga nikoli ni imel, kar pomeni podlago za ukrep iz 152. člena ZGO-1. Napačna klavzula o pravnomočnosti, ki je bila kasneje razveljavljena, pa ne pomeni pridobljenega pravnomočnega gradbenega dovoljenja, pač pa zgolj napačno ugotovitev prvostopenjskega organa o nastopu dejstva pravnomočnosti.

10. Tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da odprava pravnomočne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi ni mogoča, saj se ne nanaša na odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, ampak na odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-37/2007-39-KB z dne 27. 11. 2009, ki je, kot rečeno, s sodbo naslovnega sodišča I U 2221/2009-15 z dne 23. 9. 2010 postala pravnomočna.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki jih navaja tožnik, kot rečeno, niso pomembna za odločitev, posledično pa tudi ne dokazi, s katerimi jih dokazuje (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.