Jedro

Zato pritožbeno sodišče sprejema razloge prvega sodišča, da je na ta način obsojenec brez dvoma izkazal ignoranco in nekritičen odnos do poravnave obveznosti do oškodovane družbe, saj namena poravnati obveznosti nikoli ni imel in je vsakič izkoriščal zaupanje sodišča, ko je odločalo o določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti, oziroma mu je s preložitvijo preklicnega naroka omogočilo vsaj delno poplačilo obveznosti, pa tega tudi ni storil, temveč je v nasprotju s tem izkazal svojo pasivnost, zavajanje in nezainteresiranost za poravnavo obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsojenemu G. C. na podlagi četrtega odstavka člena 506 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) priklicalo pogojno obsodbo, ki je bila izrečena s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Celju opr. št. III K 6626/2018 dne 15. 2. 2018 in ki je pravnomočna postala 1. 3. 2018 in obsojencu izreklo kazen 5 (pet) mesecev zapora. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov preklicnega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP.

2. Taki odločitvi nasprotuje obsojenec s sicer pravočasno vloženo pritožbo, v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da mu sodišče izreče milejšo kazen oziroma, da mu omogoči družbeno koristno delo, da bo lahko plačal oškodovani družbi O. d.o.o. nastalo škodo v višini 990,00 EUR in stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijane sodbe izhajajo pritožbeno neproblematizirana naslednja relevantna dejstva: - obsojenec je bil s sodbo o kaznovalnem nalogu sodišča prve stopnje opr. št. III K 6626/2018 z dne 15. 2. 2018, ki je pravnomočna postala 1. 3. 2018 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku člena 208 KZ-1, izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena zaporna kazen 5 (pet) mesecev s preizkusno dobo dveh let. Prav tako pa mu je v okviru pogojne obsodbe bil naložen še dodatni pogoj, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe (do 1. 7. 2018) plača oškodovani družbi O. d.o.o. znesek 990,00 EUR z grožnjo, da se v nasprotnem primeru pogojna obsodba lahko prekliče - sodišče prve stopnje je dvakrat izvedlo postopek za preklic pogojne obsodbe in obsojencu prvič s sodbo II Kr 6626/2018 z dne 5. 11. 2018 (pravnomočna je postala 24. 1. 2019) in nato še s sodbo II Kr 6626/2018 z dne 10. 9. 2019 (pravnomočna je postala 22. 11. 2019) vsakič določilo nov rok za izpolnitev obveznosti, ki pa se je po zadnji sodbi iztekel 10. 12. 2019, do tega roka pa obsojenec svoje obveznosti ni izpolnil - nato je sodišče ponovno razpisalo narok za preklic pogojne obsodbe 16. 1. 2020, obsojenec je v zagovor povedal, da je plačal del tega zneska (370,00 EUR), izgovarjal se je tudi na pomoč svoje partnerke in, da bo preostanek lahko poplačal, ker se bo zaposlil v E. ..., znesek pa naj bi poravnal do 27. 1. 2020, vendar tega ni storil - 20. 3. 2020 je sodišče znova razpisalo narok za preklic pogojne obsodbe, ki je bil tako, kot narok 27. 3. 2020 preklican, nato pa se je ponovno razpisal narok za preklic pogojne obsodbe 12. 6. 2020, obsojenec na ta narok ni pristopil in je sodišču s pisno vlogo predlagal, da se mu plačilo obveznosti odloži do 22. 6. 2020 (zaradi posega v bolnišnici), čemur je sodišče sledilo - sodišče prve stopnje je znova 17. 7. 2020 razpisalo narok za preklic pogojne obsodbe, v katerem je obsojenec sodišču znova navajal, da je že plačal del obveznosti in se zavezal sodišču posredovati dokazilo, preostanek pa se je zavezal poravnati do 22. 7. 2020, zato je bil narok za preklic preložen na 31. 7. 2020 - tega dne je sodišče opravilo narok v obsojenčevi odsotnosti, saj je obsojenec pred narokom sodišče obvestil, da je na službeni poti in da bo v mesecu avgustu (do 5. 8. 2020), ko bo prejel plačo, znesek poravnal. 5. Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenih procesnih dejanj, torej ob ugotovitvi, da je obsojencu bil kar (-) dvakrat s sodbama prvega sodišča dodeljen v okviru preizkusne dobe nov rok za izpolnitev obveznosti, pa te obveznosti obsojenec oškodovani družbi ni poravnal, (-) da mu je nato s strani sodišča bilo še dvakrat omogočeno, da poravna dolgovani znesek (najprej do 27. 1. 2020, nato pa do 22. 7. 2020 in še do 31. 7. 2020), (-) da je obsojenec sam zatrjeval, da bo do 5. 8. 2020 izpolnil svojo obvezo do oškodovane družbe, ker razpolaga z določenimi sredstvi, s katerimi bi lahko poravnal vsaj del obveznosti, pa tega zaradi svoje ignorance in nekritičnega odnosa do obveznosti ni izpolnil, saj tega namena nikoli ni imel, sprejelo odločitev, da se zaradi neizpolnitve posebnega pogoja po četrtem odstavku člena 506 ZKP prekliče pogojna obsodba in se obsojencu izreče zaporna kazen pet mesecev.

6. Obsojenec v pritožbenih navedbah ne problematizira opravljenih procesnih dejanj sodišča prve stopnje v preklicnem postopku, prav tako ne prepričljivih razlogov o svoji ignoranci in nekritičnem odnosu v zvezi s poravnavo obveznosti oškodovani družbi, temveč navaja le, da nima nobenega drugega dohodka kot socialno pomoč v višini 402,00 EUR in, da bo znesek poravnal oškodovani družbi do 23. 10. 2020 v celoti. Take pritožbene navedbe so neupoštevne.

7. V skladu s tretjim odstavkom člena 57 KZ-1 v pogojni obsodbi lahko sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi v primeru, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, oziroma ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem ali pa ne izpolni drugih, v kazensko-pravnih določbah predvidenih obveznosti, rok za izpolnitev teh obveznosti pa sodišče določi v mejah preizkusne dobe. V primeru, če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka člena 57 KZ-1, pa obsojenec te ne izpolni v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa pogojno obsodbo preklicati in izreči kazen, ki je bila v pogojni obsodbi določena.

8. V konkretnem primeru bi moral po sodbi sodišča prve stopnje III K 6626/2018 z dne 15. 2. 2018, ki je postala pravnomočna 1. 3. 2018 obsojenec oškodovani družbi povrniti znesek 990,00 EUR že do 1. 7. 2018, pa tega ni izpolnil. Pogojna obsodba, ki mu je bila izrečena z določeno zaporno kaznijo pet mesecev in preizkusno dobo dveh let je postala pravnomočna 1. 3. 2018, preizkusna doba se je torej iztekla 1. 3. 2020 in zadnji rok za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve pogoja je v konkretnem primeru 1. 3. 2021. Iz gornjih procesnih ravnanj sodišča prve stopnje izhaja, da mu je že s sodbo 5. 11. 2018 bil podaljšan rok za izpolnitev obveznosti do 31. 12. 2018 in nato še s sodbo z dne 10. 9. 2019 do 10. 12. 2019, v nobenem primeru obsojenec niti delno ni poravnal svoje obveznosti, kar bi dopuščalo sklepanje o njegovem resnem namenu. Nato pa je tako, kot kažejo procesna dejanja sodišča prve stopnje svojo ignoranco in izmikanje plačilu obveznosti obsojenec izkazal bodisi z neudeležbo na narokih za preklic pogojne obsodbe, bodisi z zavezami, da bo znesek poravnal (najprej do 27. 1. 2020, nato do 22. 6. 2020 in nazadnje do 31. 7. 2020), pa nikoli v podeljenem roku, ki mu ga je sodišče znova dodelilo in naroke za preklic pogojne obsodbe prelagalo, ni niti delno izpolnil svoje obveznosti. Zato pritožbeno sodišče sprejema razloge prvega sodišča, da je na ta način obsojenec brez dvoma izkazal ignoranco in nekritičen odnos do poravnave obveznosti do oškodovane družbe, saj namena poravnati obveznosti nikoli ni imel in je vsakič izkoriščal zaupanje sodišča, ko je odločalo o določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti, oziroma mu je s preložitvijo preklicnega naroka omogočilo vsaj delno poplačilo obveznosti, pa tega tudi ni storil, temveč je v nasprotju s tem izkazal svojo pasivnost, zavajanje in nezainteresiranost za poravnavo obveznosti. Zato tudi zatrjevanje v pritožbi, da bo dolgovani znesek poravnal najkasneje do 23. 10. 2020, kar pritožbeno prav tako ni z ničemer izkazano, po oceni pritožbenega sodišča ne more omajati prepričljivih razlogov za preklic pogojne obsodbe v izpodbijani sodbi, kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenec prejema le socialno pomoč, ki mu je v vsem tem času dopuščala vsaj delno poravnavo obveznosti, pa tega ni storil. 9. Kar pa zadeva pritožbeni predlog o milejšem kaznovanju, pa je v zvezi s tem pojasniti, da v preklicnem postopku sodišče prekliče in izreče v njej določeno kazen zapora in ne more več presojati primernosti in ustreznosti določene zaporne kazni. V zvezi z nadaljnjim pritožbenim predlogom, da bi obsojenec opravljal družbeno koristna dela pa, da je v tej fazi postopka tak predlog preuranjen, kajti v skladu z osmim odstavkom člena 86 KZ-1 se lahko kazen zapora do dveh let (razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost) izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist, o takem predlogu pa v skladu s prvim odstavkom člena 129.a ZKP odloča sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

10. Iz teh razlogov in ker pritožbeno uveljavljeni razlog ni utemeljen, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

11. Iz istih razlogov, kot je storilo že sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo.