Jedro

Preuranjena je odločitev tožene stranke, da tožniku v primeru notranje razselitve v Kabul ne bi grozila resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Po stališču Vrhovnega sodišča ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo tožnik sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Prav na tej hipotetični domnevi pa temelji izpodbijana odločba.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-182/2011/16 (1372-12) z dne 25. 7. 2012 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in je to podrobno obrazložila, prav tako pa je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2. Tožnik je zoper to odločbo vložil tožbo, kateri je upravno sodišče najprej ugodilo in s sodbo opr. št. I U 1224/2012-10 z dne 19. 9. 2012 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, vendar je vrhovno sodišče po vloženi pritožbi s strani tožene stranke navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo sojenje, nakar je upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 1703/2012-17 z dne 28. 11. 2012 tožbo zavrnilo, to sodbo pa je potrdilo tudi vrhovno sodišče s sodbo opr. št. I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013. Tožnik je vložil ustavno pritožbo, ustavno sodišče pa je ustavni pritožbi ugodilo in z odločbo št. Up 150/13-21 z dne 23. 1. 2014 razveljavilo tako sodbo vrhovnega sodišča kot tudi sodbo upravnega sodišča in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje.

3. V svoji odločbi ustavno sodišče navaja, da mora pristojni organ in tudi sodišče napolniti vsebino pravnega pojma resne škode, ko gre za vprašanje subsidiarne zaščite, saj mora presoditi, ali v delu izvorne države, kamor naj bi bil prosilec razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da bi utrpel resno škodo. Navaja tudi, da so pravni pojmi, ki jih izpostavlja tožnik, bili predmet razlage Sodišča Evropske unije v sodbi v zadevi Elgafaji. S to sodbo je Sodišče Evropske unije odločilo, da je treba točko (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s točko (e) 2. člena iste direktive razlagati tako, da obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine, in da se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, po presoji pristojnih funkcionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločbo o zavrnitvi te prošnje, dosežejo tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo, ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. Upravno sodišče po mnenju ustavnega sodišča ni podrobneje obrazložilo vsebine pravnih pojmov samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta bistvena za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ). Ker sta bila ta pojma predmet razlage Sodišča Evropske unije, bi moralo upravno sodišče tožnikove ugovore presojati v luči meril Sodišča Evropske unije, sprejetih v navedeni sodbi, ter obrazložiti, katere dejanske ugotovitve je štelo kot odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v delu izvorne države, kamor naj bi bil tožnik vrnjen, ne dosega takšne stopnje, ki bi pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. 4. Upravno sodišče je v ponovljenem postopku tožbi ugodilo. Zavzelo je stališče, da v tožnikovem domačem okraju glede na stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije življenje ni varno, menilo je namreč, da je treba to sodbo razlagati tako, da čim obstaja na nekem območju možnost, da bi kdorkoli, ki bi se ob napačnem času znašel na napačnem kraju, lahko bil ubit, ker tam poteka oborožen spopad, s tem nahajanje na tem območju ustreza definiciji resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Tudi glede bivanja v Kabulu je sodišče zavzelo enako stališče. 5. Zoper zgoraj navedeno sodbo upravnega sodišča se je pritožila tožena stranka, vrhovno sodišče je tožbi ugodilo in s sklepom opr. št. I Up 125/2014 z dne 24. 4. 2014 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Zavzelo je stališče, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost – nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15. (c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretjem odstavku 28. člena ZMZ je odvisno od različnih kriterijev, pri katerem jih vrhovno sodišče nekaj primeroma našteva. Vrhovno sodišče je med drugim tudi navedlo, da nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja v situaciji oboroženega spopada, golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo pa ne dosegata standarda iz tretjega odstavka 28. člena ZMZ oziroma 15. (c) člena Kvalifikacijske direktive.

6. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku po opravljeni glavni obravnavi s sodbo št. I U 724/2014-60 z dne 13. 6. 2014 ugotovilo, da tožba ni utemeljena. Ugotovilo je, da v primeru vrnitve tožnika v provinco Nangarhar in njegov domači kraj tožniku grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Pač pa je sodišče menilo, da bi lahko tožnik prebival v Kabulu, kjer mu ne bi grozila resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega oziroma notranjega oboroženega spopada. Sodišče je pri tem upoštevalo, da so varnostni incidenti v Kabulu usmerjeni le na točno določene cilje, tožnik pa ne spada v tisto skupino, da bi bil lahko tarča takih napadov. To so na primer visoki politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, vojaške osebe, uslužbenci sodišč in podobno. Nevarnost, da bi tožnik lahko utrpel škodo zaradi napadov na take skupine, bi bila zgolj naključje.

7. Zoper zadnjo sodbo upravnega sodišča se je pritožila tožeča stranka, vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014 pritožbi ugodilo in zadnjo sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču v nov postopek. V tem sklepu je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ponovno odločiti o utemeljenosti tožbe zoper odločbo kot celoto in se opredeliti do tožbenih navedb tako glede statusa begunca kot statusa subsidiarne zaščite. Ker pa prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov glede zavrnitve tožbenih navedb glede mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nadalje vrhovno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da razmere v tožnikovi izvorni pokrajini Nangarhar predstavljajo resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika kot civilista zaradi samovoljnega nasilja Talibanov v situaciji notranjega oboroženega spopada v tej pokrajini. V zvezi z oceno, ali bi prišla v poštev notranja razselitev v Kabul, pa vrhovno sodišče opozarja, da je potrebno glede na določilo 68. člena ZMZ upoštevati merilo varnosti in test razumnosti. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je v primeru notranje razselitve treba ugotoviti, ali lahko posameznik varno potuje na relevantno območje, ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in ali se tam lahko nastani. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: 1. varnost in zaščita, 2. spoštovanje osnovnih človekovih pravic in 3. možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V primerih notranje razselitve je tako treba ugotoviti, ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožnik izpolnjuje oziroma ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in se ni opredelilo do tožnikovih ugovorov oziroma navedb, s katerimi bi se soočil v primeru notranje razselitve v Kabul. 8. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena.

9. Sodišče sicer še vedno vztraja pri tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Že v sodbi št. I U 1703/2012-17 z dne 28. 11. 2012 je navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče se je tedaj sklicevalo na določilo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ki določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče je tedaj sledilo utemeljitvi upravnega akta in ji sledi še sedaj, vendar le v delu, ki se nanaša na opredelitev o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Tožnik je svoje preganjanje utemeljeval na tem, da se je njegov oče bojeval na strani Talibanov in bil v bojih ubit, nakar so ga Talibani večkrat vabili, naj se jim pridruži, on pa tega ni hotel. Tožena stranka je ocenila, da je neprepričljivo, da bi tožnika Talibani vabili s pismi, da se jim pridruži. Tožena stranka je izpostavila vprašanje, kam naj bi se tožnik javil in komu, če bi se na primer odločil, da se bo Talibanom pridružil. Če ni imel s Talibani nobenega stika in tudi ne nobenega vedenja o njihovih konkretnih dejavnostih, kako naj bi vedel, kje naj se javi, če bi se jim želel pridružiti. Ni navedel, da bi mu določili kakšno mesto, kjer naj se oglasi, kakor tudi ne izhaja iz pisem, ki jih je predložil. Tožena stranka je tudi ocenila, da je malo verjetno, da bi tožnik grožnje s strani Talibanov prijavil policiji. Rekel je namreč, da se policija ni zanimala za ljudi, kje so in kaj počnejo ter da ni nudila pomoči ljudem v napadih in ob takšni trditvi je precej presenetljivo in malo verjetno, da bi grožnje prijavil policiji. Razen tega je bilo ugotovljeno, da obstajajo določene razlike med dokumentom, ki ga je predložil, in njegovimi izjavami. Iz dokumenta izhaja, da se je tožnik že nekaj dni po smrti očeta oglasil na policijski postaji, sam pa je izjavil, da je prvo pismo prejel šele šest mesecev po očetovi smrti. Razkorak je tudi med njegovimi izjavami in navedbami v dokumentu glede števila pisem, ki jih je tožnik prejel s strani Talibanov. Po dokumentu je navedeno, da je prejel številna opozorila, ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru pa je trdil, da je prejel dve pismi. Razen tega je tožena stranka na podlagi informacij o izvorni državi ugotovila, da je prisilno novačenje zelo redek in omejen pojav, ki ga je mogoče zaslediti le izjemoma ter da se ljudje Talibanom pridružijo prostovoljno in prisilno novačenje niti ni potrebno. Sodišče je te ugotovitve tožene stranke povzelo zato, ker meni, da je iz teh razlogov pravilna njena ocena, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

10. Pooblaščenka tožnika je tudi na glavni obravnavi dne 13. 6. 2014 utemeljevala, zakaj naj bi tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje statusa begunca, vendar pa po mnenju sodišča te njene navedbe ne morejo vplivati na pravilnost odločitve, da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje. Na obravnavi je pooblaščenka rekla, da tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da se glede določenih dejstev izrazi, temveč je sama napravila zaključke, ki jih tožnik prereka v tožbi. Tožeča stranka se ne strinja z mnenjem tožene stranke, da ni bila dolžna tožnika soočiti z določenimi kontradiktornostmi, ker da je to del dokazne ocene in ne ugotavljanje samih dejstev. Tem tožbenim navedbam sodišče ne more slediti, saj se je do tega očitka opredelilo tudi vrhovno sodišče v svojem sklepu št. I Up 493/2012 z dne 8. 11. 2012, ko je pod točko 7 navedlo, da tožena stranka svojih zaključkov tožniku res ni posebej predočila pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar po presoji vrhovnega sodišča tega ni bila dolžna storiti. Tožnik je pred izdajo izpodbijane odločbe podal izjavo, v kateri je navedel razloge za vložitev prošnje, bil je zaslišan, torej dana mu je bila možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Vrhovno sodišče je še navedlo, da razumevanje in razlaga 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, kot jo je pred tem podalo prvostopenjsko sodišče, ni sprejemljivo, ker ne razlikuje med dejstvi oziroma okoliščinami, ki so podlaga za odločitev o zadevi, ter okoliščinami, ki so del dokazne ocene. Če je tožena stranka na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot malo verjetne in neprepričljive, to ne pomeni, da gre za neskladja v izjavah, glede katerih bi morala tožena stranka prosilcu dati možnost, da ta neskladja oziroma te nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti.

11. Pač pa sodišče ocenjuje, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni pravilno uporabila materialnega prava, ko je ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

12. Sodišče najprej poudarja, da je že v zadnji sodbi zavzelo stališče, da razmere v tožnikovi izvorni pokrajini Nangarhar predstavljajo resno in individualno grožnjo za osebnost in življenje tožnika kot civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji notranjega oboroženega spopada v tej pokrajini in to oceno je v svojem zadnjem sklepu potrdilo tudi vrhovno sodišče. 13. Glede notranje razselitve v Kabul pa je ob upoštevanju kriterijev, kot jih je postavilo vrhovno sodišče v svojem zadnjem sklepu ter tudi v nekaterih drugih novejših judikatih, preuranjena odločitev tožene stranke, da tožniku v primeru notranje razselitve v Kabul ne bi grozila resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Tožnik ima sicer v Kabulu sestro, vendar je na glavni obravnavi povedal, da mu sestra nikakor ne more pomagati, ima svojega moža in svoje življenje, razen tega nima svojega stanovanja. Tudi sodišče meni, da se tožnik ne more zanašati na to, da bi ga lahko sestra sprejela.

14. Tožnik bi se torej moral v Kabulu znajti sam, pri čemer je sodišče v tem postopku izpodbijano odločbo preizkusilo z vidika kriterijev, ki jih je v zadnjem sklepu postavilo vrhovno sodišče. Pri tem je ugotovilo, da iz odločbe ni dovolj razvidno, ali bi imel tožnik v Kabulu možnost ekonomskega preživetja. Glede na to, da mu sodišče verjame, da se pri sestri ne bi mogel naseliti, je njegova edina možnost razselitve v katerega od begunskih centrov, glede le-teh pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali so v njih zagotovljene najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena, zavetje. Vrhovno sodišče je poudarilo, da ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo tožnik sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Prav na tej hipotetični domnevi pa temelji izpodbijana odločba. Tožena stranka na strani 19 odločbe navaja, da se od tožnika lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu. Tožnik sicer res nima poklicnih kvalifikacij, vendar je mlad, zdrav samski moški, kar mu kljub odsotnosti poklicnih kvalifikacij zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, kakor tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež. Taka ocena pa je po mnenju sodišča preveč pomanjkljiva, da bi se dalo sklepati, da ima tožnik v Kabulu zagotovljeno ekonomsko preživetje, saj je v nasprotju s prej omenjenim stališčem vrhovnega sodišča, da ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo tožnik sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. 15. V ponovnem postopku se bo potrebno opredeliti do tega, ali je razumno pričakovati, da se bo tožnik v Kabulu naselil, kar pa vsebuje tudi oceno, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca. Ker tožena stranka ni ocenila, ali je od tožnika razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil v smislu kriterijev, kot jih je glede uporabe 68. člena ZMZ dalo vrhovno sodišče, je nepravilno uporabila materialno pravo. Vrhovno sodišče je v sklepu št. I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014 v primerljivi situaciji razveljavilo sodbo upravnega sodišča kot tudi odpravilo odločbo upravnega organa ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje. Razlogi so bili podobni kot v tem primeru. Tožena stranka in upravno sodišče po mnenju vrhovnega sodišča nista ocenila, ali je od prosilca razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil, zaradi česar je vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Razlika med obravnavano zadevo in zadevo vrhovnega sodišča št. I Up 282/2014 je v tem, da je v slednjem primeru šlo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite.

16. Sodišče je odločilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.