Jedro

Odškodovanje za podržavljeno premoženje je bilo z izdanimi delnimi denacionalizacijskim odločbami že opravljeno in je bilo torej o zadevi že pravnomočno odločeno. Zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je predlog tožnika za izdajo dopolnilne odločbe zavrgel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnikov za izdajo dopolnilne odločbe ''o zahtevku za odškodnino v obliki obveznic SOD glede nacionaliziranega premoženja glede katerega odločitev še ni bila izdana (celotni severni del kompleksa nepremičnin X. - parc. št. 1286/3, sušilnica VII s površino 210,80 m2, baraka IX za umivanje v izmeri 24 m2, parc. št. 1286/6 in 1286/4 v skupni izmeri 1.755 m2, parc. št. 1286/3 v izmeri 6.545 m2 z objekti na njej, lopa v izmeri 82,60 m2)'', vse k.o. …, in še odločil, da z izdajo tega sklepa niso nastali nobeni stroški. V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za odločanje v ponovljenem postopku po tem, ko je naslovno sodišče s sodbo, I U 717/2010 z dne 28. 12. 2010, odpravilo odločbo drugostopnega organa z dne 22. 4. 2010 in vrnilo zadevo temu organu v ponovni postopek. Na tej podlagi je drugostopni organ v okviru reševanja pritožbe tožnikov odpravil prvostopno dopolnilno odločbo z dne 28. 12. 2009. Drugostopni organ je citirano prvostopno odločbo odpravil, ker je ugotovil, da je bilo nezakonito ponovno odločeno o zahtevi za denacionalizacijo. Prvostopni organ je uvodoma ugotovil, da je za presojo pogojev za uvedbo postopka za izdajo dopolnilne odločbe relevantna odločitev drugostopnega organa z dne 6. 11. 2008, s katero je ta organ med drugim zavrnil zahtevo tožnikov - vlagateljev denacionalizacijskega zahtevka, da se upravičencu poleg tega, kar je iz naslova denacionalizacije že prejel, za podržavljeno podjetje določi še odškodnina. V obrazložitvi te odločbe je bila prvič podana ugotovitev vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja in na tej podlagi je bilo ugotovljeno, da je upravičenec iz naslova denacionalizacije prejel več, kot mu je bilo podržavljeno. To stališče je potrdilo naslovno sodišče v sodbi, U 2527/2008 z dne 3. 11. 2009, ki je pravnomočno potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 73/2010 z dne 15. 3. 2012. Ker torej iz zadeve izhaja, da je bilo o zahtevku za denacionalizacijo premoženja podjetja X., že v celoti odločeno, je organ na podlagi 4. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predlog zavrgel. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3. Tožniki so v tožbi navedli, da gre za postopek denacionalizacije, ki se vleče že od leta 1993, je pa na koncu ostalo odprto vprašanje o denacionalizaciji nepremičnin, o katerih še ni bilo odločeno in kar je še posebej natančno navedeno v delni odločbi z dne 26. 3. 2003 (3. stran), kot tudi v poročilu organa v zvezi s prijavo nepravilnosti in nezakonitosti z dne 22. 3. 2004. Z dopolnilno odločbo z dne 28. 12. 2009 je bilo odločeno v treh točkah: v prvi točki, da se zahteva za denacionalizacijo dela podržavljene parcele št. 1285/2 - travnik in parcelne številke 1285/3 - travnik, vpisane pri vl. št. 302, k.o. …, zavrne, v drugi točki, da se zahteva za odškodnino v obliki obveznic SOD, poleg tega kar so vlagatelji že prejeli iz naslova podržavljenega premoženja podjetja X. - opekarna Ig zavrne in v tretji točki, da je s tem o zahtevku odločeno v celoti. Drugostopni organ je na pritožbo tožnikov odločil z odločbo z dne 7. 5. 2014 in v celoti odpravil citirano dopolnilno odločbo z dne 28. 12. 2009, torej tudi zahtevek za odškodnino v obliki obveznic SOD za nerešeni del zahteve za denacionalizacijo (2. točka izreka dopolnilne odločbe). To pa pomeni, da se o zahtevku za denacionalizacijo nepremičnin v severnem delu kompleksa X. sploh še ni odločalo. Organ se želi izogniti izdaji dokončne odločbe, ki še ni bila izdana. Organ je namreč ves ta čas izdajal delne odločbe in vračal posamezne dele premoženja, zato je jasno, da o zahtevku, ki je nesporno opredeljen v odločbi z dne 26. 3. 2003, še ni bilo odločeno. Tožniki so zato predlagali, da se tožbi ugodi, sklep v celoti odpravi in se tožnikom prizna odškodnina v obliki obveznic SDH glede nacionaliziranega premoženja glede katerega odločitev še ni bila izdana - celotni severni del kompleksa nepremičnin X. - parc. št. 1286/3, sušilnica VII s površino 210,80 m2, baraka IX za umivanje v izmeri 24 m2, parc. št. 1286/6 in 1286/4 v skupni izmeri 1.755 m2, parc. št. 1286/3 v izmeri 6.545 m2 z objekti na njej, lopa v izmeri 82,60 m2 v višini, ki jo ugotovi izvedenec cenilec v ponovljenem postopku pred organom, kamor se postopek vrača, toženka pa je dolžna povrniti tožnikom stroške postopka.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, poslala je upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju predloga tožnikov za izdajo dopolnilne odločbe o ''zahtevku za odškodnino v obliki obveznic SOD glede nacionaliziranega premoženja glede katerega odločitev še ni bila izdana (celotni severni del kompleksa nepremičnin X. - parc. št. 1286/3, sušilnica VII s površino 210,80 m2, baraka IX za umivanje v izmeri 24 m2, parc. št. 1286/6 in 1286/4 v skupni izmeri 1.755 m2, parc. št. 1286/3 bv izmeri 6.545 m2 z objekti na njej, lopa v izmeri 82,60 m2, vse k.o. …)''. Prvostopni organ je odločitev sprejel na podlagi zaključka, da je bilo o zadevi, torej o vračilu denacionaliziranega premoženja, že pravnomočno odločeno in se pri tem oprl na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi organ s sklepom zavrže zahtevo (po njenem uvodnem preizkusu), če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

7. Sodišče se s takim zaključkom prvostopnega organa strinja.

8. Kot je že izčrpno pojasnil prvostopni organ, temu pa je sledil tudi drugostopni organ, je bilo o celotnem podržavljenem premoženju podjetja ''X.'' že pravnomočno odločeno. Tako izhaja iz sodbe naslovnega sodišča, U 2527/2008 z dne 3. 11. 2009, ki jo je s sodbo, X Ips 73/2010 z dne 15. 3. 2012, potrdilo Vrhovno sodišče RS. Za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja podjetja je bila (kot izhaja iz citiranih sodb) v postopku pravilno uporabljena metoda neto aktive, ki je znašala 742.451,24 EUR, kar je hkrati (bila) tudi maksimalna vrednost, ki jo odškodovanje za podržavljeno podjetje lahko doseže, z v postopku izdanimi pravnomočnimi delnimi odločbami pa je upravičenec do denacionalizacije prejel znatno večjo vrednost (npr. že z odločbo z dne 26. 3. 2003 odškodnino v višini 813.214,68 EUR), iz česar sledi, da je o celotni zahtevi za denacionalizacijo obravnavanega premoženja res bilo že pravnomočno odločeno in posledično ni bilo mogoče slediti predlogu tožnikov za izdajo dopolnilne odločbe o zahtevku za odškodnino za severni del kompleksa nepremičnin X. (podrobneje naštete v izreku izpodbijanega sklepa). Tožniki zato ne morejo uspeti z navedbo, da o tem delu premoženja še ni bilo odločeno, kar naj bi potrjevala ne samo po mnenju tožnikov nerešena ''zahteva za odškodnino v obliki obveznic SOD, poleg tega kar so vlagatelji še prejeli iz naslova podržavljenega premoženja podjetja X.'' (2. točka izreka prvostopne odločbe, št. 301-13/93-980 z dne 28. 12. 2009, ki je bila v celoti odpravljena z odločbo drugostopnega organa, št. 455-6/2003/1999 z dne 7. 5. 2014 in še nerešena), temveč tudi obrazložitev prvostopne odločbe, št. 301-13/93 z dne 26. 3. 2003, saj je odškodovanje (že) preseglo vrednost podržavljenega podjetja in je upravičenec X. iz naslova denacionalizacije prejel več, kot je bil upravičen glede na določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Sodišče zato tudi ne more slediti tožbenemu ugovoru o neutemeljenosti razlogov za izpodbijano odločitev organa.

9. S takim načinom rešitve zadeve pa se prvostopni organ tudi ne ''izogiba'' izdaji končne odločbe, ki - kot pravilno ugotavljajo tožniki - v postopku res še ni bila izdana, kar pa ne pomeni, da bi zgolj iz tega razloga (torej za to, da bi bila v zadevi izdana končna odločba) organ moral slediti postavljenemu predlogu tožnikov. Bistvena ugotovitev v obravnavanem primeru namreč je, da je bilo - kot že navedeno - odškodovanje za podržavljeno premoženje z izdanimi delnimi denacionalizacijskim odločbami že opravljeno in je bilo torej o zadevi že pravnomočno odločeno.

10. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

11. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.