Jedro

Tožnica ni ponudila nobenih pravno relevantnih trditev, ki bi vplivale na tek petletnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 376. člena ZOR. Zastaranja namreč ni moglo pretrgati dejstvo, da je tožena stranka 24.10.2000 plačala tožnici znesek, ki ji je bil pravnomočno prisojen iz naslova kasko zavarovanja za šipe na avtomobilu, saj je tožena stranka s tem izpolnila obveznost, ki je imela povsem samostojno pravno usodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (v prometni nesreči dne 5.7.1993 uničen osebni avtomobil) v terjanem znesku 1,200.000 SIT s pripadki in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 6.750 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2002 dalje do plačila. Glede na datum vložitve tožbe (9.10.1998) in ugovor tožene stranke je tako odločilo, sklicujoč se na absolutno zastaranje tožničine terjatve po določbi drugega odstavka 376. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero "uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz člena 338/3 ZPP". Pretežni del revizijskih navedb je dobeseden prepis tožničinih navedb iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in zato zanje velja, da ni potrebe po njihovem ponovnem povzemanju v tem obsegu. V nadaljevanju revizijskih navedb pa tožnica (spet smiselno ponovljeno) še dodaja svoje nestrinjanje s stališčem sodišča druge stopnje o neupoštevnosti po preteku absolutnega petletnega roka iz drugega odstavka 376. člena ZOR opravljenega (po mnenju tožnice "delnega") plačila odškodnine za presojo vprašanja pretrganja zastaranja, ki da je v direktnem nasprotju s 387. členom istega zakona. Tožnica predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija ni utemeljena. Upoštevaje določbo 371. člena ZPP ter procesnopravno naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva ne terjajo odgovora tiste revizijske navedbe, ki so dobeseden prepis tožničinih navedb iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki jih je po obsegu celovito, po vsebini pa pravilno, izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe. To velja (spričo neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o tem, da je bilo tožničino vozilo v škodnem dogodku 5.7.1993 "uničeno v popolnosti") predvsem za pravilno časovno izenačitev nastanka škode z dnevom škodnega dogodka - in s tem za upoštevnost tega dneva kot začetka teka absolutnega petletnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 376. člena ZOR, dalje za tek tega roka neodvisno od trenutka, ko naj bi tožnica zvedela za povzročitelja škode, ter za iztek tega roka že pred vložitvijo tožbe 9.10.1998. Pri tem je brez slehernega pomena tožničino sklicevanje na določbe 380. člena ZOR, ki veljajo za zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah, saj tožničina odškodninska terjatev, uveljavljana s t.i. direktno tožbo, ne izvira iz nobene zavarovalne pogodbe, sklenjene med njo in toženo stranko. Tožnica tudi ni ponudila nobenih pravno relevantnih trditev, ki bi kakorkoli vplivale na tek petletnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 376. člena ZOR. Zastaranja namreč ni moglo pretrgati dejstvo, da je tožena stranka 24.10.2000 plačala tožnici znesek, ki ji je bil pravnomočno prisojen iz naslova kasko zavarovanja za šipe na avtomobilu, saj je tožena stranka s tem izpolnila obveznost, ki je imela povsem samostojno pravno usodo in ki s terjatvijo tožnice, uveljavljano v tem postopku, ni bila na noben način pravno upoštevno povezana. Razen tega pa je učinek "pretrganja zastaranja" zaradi (delne) izpolnitve obveznosti že pojmovno lahko upošteven le za presojo pravne usode terjatve, ki do trenutka zatrjevanega pretrganja njenega zastaranja še ni zastarala. Izpolnitev že zastarane terjatve pa se presoja z vidika učinkov izpolnitve naturalne obligacije in je zato v vsakem primeru jalovo tožničino zavzemanje za uporabo določb 387. člena ZOR kot tistih, ki naj bi v obravnavanem primeru narekovale drugačno odločitev. Ker uveljavljani (in tudi po uradni dolžnosti upošteven) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.