Jedro

Tožena stranka je uveljavljala jamčevalni zahtevek na izročitev druge stvari brez napake, kar pa ni eden izmed zahtevkov, ki jih predvideva OZ kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj plača kupnino. Navedeni ugovor tožene stranke je torej nesklepčen in ga je potrebno zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30386/2012 z dne 15. 3. 2012 ostane v izreku v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, in v delu glede stroškov upnika.

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki (prej M. s. p.) dne 22. 11. 2010 vgradila videonadzorne kamere, za kar ji je tožeča stranka izstavila račun v višini 1.038,00 EUR (list. št. 23 spisa), ki ga tožena stranka ni poravnala. Odločitev sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih (temelju in višini tožbenega zahtevka), je razumljiva, brez protislovij, zato (tudi sicer povsem pavšalno) očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ocenjuje, da je ugotovljeno dejansko stanje potrebno presojati po določilih prodajne, in ne podjemne pogodbe, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje. Za podjemno pogodbo bi šlo, če bi se tožeča stranka toženi stranki zavezala opraviti določeno delo (prim. 619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Kadar pa je bistvo pogodbe izročitev določene stvari, gre za prodajno pogodbo (prim. 435. člen OZ) razen, če bi material (ali njegov bistven del) za izdelavo stvari priskrbela tožena stranka, tožeča stranka pa bi se iz tega materiala zavezala izdelati določeno premično stvar (prim. drugi odstavek 620. člena OZ), oziroma kadar sta imeli pogodbeni stranki v mislih zlasti podjemnikovo delo (prim. tretji odstavek 620. člena OZ). V konkretnem primeru je tožena stranka pri tožeči stranki naročila videonadzorne kamere, katere ji je tožeča stranka tudi dobavila in namestila. Pri tem osrednji interes tožene stranke ni bil v delu tožeče stranke (v smislu namestitve videonadzora), temveč, da ji tožeča stranka izroči stvar – kamere, kar je, glede na zgoraj povedano, značilnost prodajne pogodbe. Posledično je pri presoji ugovorov, s katerimi se je tožena stranka branila plačilu vtoževanega zneska, potrebno upoštevati določbe OZ o prodajni pogodbi. Slednje določajo, da lahko kupec, ki je prodajalca pravočasno obvestil o napaki, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo (drugi odstavek 480. člena OZ).

8. Tožena stranka je v sklopu svoje trditvene podlage, katero ponavlja še sedaj v pritožbi, zatrjevala, da je po montaži ugotovila, da kamere ne delujejo, da so nekvalitetne, vsled česar je vtoževani račun takoj reklamirala in od tožeče stranke zahtevala, naj vgradi kvalitetne naprave, vendar tožeča stranka tega ni storila. Pomeni, da je tožena stranka po vsebini uveljavljala jamčevalni zahtevek na izročitev druge stvari brez napake, kar pa ni eden izmed zahtevkov, kot jih predvideva zgoraj citirani drugi odstavek 480. člena OZ. Navedeni ugovor tožene stranke je torej nesklepčen in ga je potrebno že iz tega razloga zavrniti.

9. Tožena stranka sicer v pritožbi vztraja, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za nekaj, kar je nekvalitetno in neuporabno, vendar neutemeljeno. Pravica in dolžnost kupca je, da v primeru ugotovljenih napak na dobavljeni stvari, o teh napakah pravočasno obvesti prodajalca (prim. 461. in 462. člen OZ) in od njega zahteva, da napake odpravi ali mu izroči drugo stvar brez napak (izpolnitev pogodbe); zahteva znižanje kupnine; ali odstopi od pogodbe (468. člen OZ). V kolikor prodajalec zahtevku ne ugodi, se od kupca zahteva nadaljnja aktivnost, tj. da poseže po sodnem varstvu ali z enostransko izjavo odstopi od pogodbe. Nič od zadnje navedenega pa tožena stranka ni zatrjevala in ker v tem postopku tudi ni postavila zahtevka na znižanje kupnine(1) ali povrnitev škode, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeči stranki na temelju sklenjene pogodbe dolguje plačilo celotnega vtoževanega zneska. Pri tem so nerelevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka tožeči stranki ni izdala naročilnice in da s strani tožeče stranke ni prejela nobene ponudbe, saj za obstoj prodajne pogodbe zadošča že med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki izročila kamere, nobena od strank pa od takšne pogodbe ni odstopila.

10. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

12. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.